Eden od glavnih zaključkov avtorjev študije Mojce M. Plesničar, Marka Drobnjaka in Katje Filipčič je, da vpliva pandemije in ukrepov zoper njo ne bodo čutili le zdravstvo, šolstvo in gospodarstvo. Posledice so namreč že zaznavne tudi na področju kriminalitete, še več pa jih po njihovem mnenju lahko pričakujemo v prihodnje, tudi ob zajezitvi pandemije in pričakovanem sproščanju ukrepov.
Kriminalna dejanja so neizbežna v vsaki družbi, njihova pogostnost in vrste pa so odvisne od številnih dejavnikov, tudi od vsakokratnih socialnih okoliščin in družbenih razmer. Glede na spremenjene razmere v času pandemije covida-19 kriminologi po vsem svetu ocenjujejo, da je in bo tako v strukturi kot obsegu kriminalitete prišlo do pomembnih sprememb. Rdeča nit teh napovedi je v dejstvu, da se zaradi trenutnih razmer krepijo dejavniki, ki spodbujajo nekatere vrste kaznivih dejanj, po drugi strani pa onemogočajo tiste, ki so nujni za druge oblike kriminalitete. Logičen je porast tako imenovane koronakriminalitete, torej dejanj, katerih skupni imenovalec je izkoriščanje pandemije in trenutnih okoliščin.
Generalno varljivo manj kaznivih dejanj
Ukrepi za zajezitev pandemije, predvsem omejitve gibanja in druženja, pa niso idealni za kriminalna dejanja, ki terjajo združevanje večje množice ljudi ali intenzivnejši stik med posamezniki, saj žeparji tako rekoč nimajo možnosti za tatvine, prav tako je manj skupnih popivanj, ki lahko vodijo v pretep in lažje telesne poškodbe. Po podatkih iz nekaterih drugih držav se je število teh dejanj krepko zmanjšalo, ponekod je v samo nekaj tednih upadlo tudi za več deset odstotkov. Kako pa je bilo v Sloveniji?
Študija je zajela le prvi mesec po razglasitvi pandemije, zato od policije pridobljeni rezultati ne omogočajo statistične obdelave oziroma ne dajejo možnosti zanesljive napovedi, ampak bo za celovitejšo sliko potrebno daljše spremljanje, se zavedajo avtorji študije. »Kot vedno dodatno težavo predstavljajo razlike med zaznano in dejansko kriminaliteto, saj posebno na področju nasilja v družini le del kaznivih dejanj doživi epilog na sodnih obravnavah. Če torej primerjamo skupno število zaznanih kriminalnih dejanj od 13. marca do 13. aprila lani in letos, ugotovimo, da jih je bilo letos 70 manj; sodeč samo po tem rezultatu bi lahko preuranjeno ocenili, da se s kriminaliteto ne dogaja nič posebnega. A nekaj povsem drugega je, če se poglobimo v posamezne vrste kaznivih dejanj, kjer odkrijemo velik porast kaznivih dejanj, povezanih z varovanjem zakonske zveze, družine in otrok, pod drugi strani pa opazimo največji upad pri gospodarskih kaznivih dejanjih ter kršenju javnega reda in miru.«
Povečana trenja v družinah
Po podatkih policije so bila kazniva dejanja s področja družine v tem času izrazito izpostavljena, na izrazito povečano nevarnost družinskega nasilja po vsem svetu v času pandemije so pravzaprav opozarjale vse policije ter vladne in nevladne organizacije. »Delno je vzrok pogostejšega nasilja v samem dejstvu, da so družine prisiljene več časa preživljati skupaj. Vendar obdobje pandemije in ukrepov zoper njo ne pomeni povečanega tveganja le zaradi časovne dimenzije teh stikov, temveč tudi ali predvsem zaradi povečanega stresa ter razdražljivosti na strani storilcev ter hkrati povečanega občutka nemoči in nezmožnosti iskanja izhoda na strani žrtev.«
Policija je letos zabeležila najizrazitejše povečanje števila prijav kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, kar avtorji študije pripisujejo omejevanju gibanja in precejšnji negotovosti, ki je v začetku pandemije vladala glede stikov otrok z razvezanima staršema. »Čeprav so kasneje pravosodno ministrstvo, varuh človekovih pravic in vrhovno sodišče pojasnili, da samoosamitev oziroma omejitev gibanja na izvajanje stikov z roditeljem ne vpliva in se torej izvršujejo nemoteno, je očitno pri precejšnjem številu staršev to povzročilo resna trenja. Pogosto so narasla v takšni meri, da je prišlo do ovadbe na policijo, če starš ni dovolil stikov drugemu staršu oziroma je starš, pri katerem je bil otrok začasno, tega zadržal pri sebi s sklicevanjem na omejitvene ukrepe v času epidemije. Že to jasno nakazuje, da so se v družinah povečevala trenja in so imele resne težave.«
Pozabljene oblike družinskega nasilja
V javnosti se po navadi največ govori in opozarja na nasilje nad ženskami, ki je tudi daleč najpogostejša oblika družinskega nasilja, pa vendar še zdaleč ni edina. »Zdi se, da skozi razpoke padejo druge oblike nasilja v družini. To se namreč dogaja tudi na drugih relacijah in žrtve so lahko starostniki v družini, starši odraslih otrok, odrasli otroci in podobno. Podatkov o tem je že tako malo, v obravnavanem obdobju pa z njimi sploh ne razpolagamo. Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu kazenskega zakonika ne zajema nasilja, ki ga odrasli izvršujejo nad otroki, saj je temu namenjena opredelitev posebnega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, pri čemer je v opazovanem obdobju prišlo celo do upada prijav. Kot velja v primeru nasilja v družini, pa tudi ta podatek po našem mnenju ni razlog za optimizem. Še posebej v zvezi z nasiljem nad otroki je namreč povsem jasno, da službe, ki v običajnih okoliščinah lahko zaznavajo nasilje nad otrokom zaradi njegovega spremenjenega vedenja ali na podlagi drugih okoliščin, kot so šole, nevladne organizacije, pediatri, in zaradi njega tudi ukrepajo, v času samoosamitve stika z otroki sploh niso imele. Zato so bili otroci kot najbolj ranljive žrtve v bistvu povsem brez institucionalne in v veliki meri tudi kakršnekoli druge pomoči, saj nasilja nad njimi nismo niti zaznali.«
