Med pripravami na predstavo Gejm so šli soustvarjalci tudi v migrantska kampa v Bihaću in Veliko Kladušo. Kako so vam opisali to izkušnjo?
Ja, jaz žal nisem mogel iti, so mi pa povedali, da je že sam kamp zelo nečloveški kraj. Določeno je maksimalno število ljudi in tisti, ki gredo iz kampa v gejm, ostanejo brez mesta, če se v 48 urah ne vrnejo. Sicer je kamp vsaj približno varno mesto, kjer imajo zagotovljeno posteljo in tri obroke na dan. Se pa tudi v kampu dogajajo različne hierarhije. Vse namreč zmečejo na kup, niso pa vse narodnosti in ločine v prijateljskih odnosih, zato lahko hitro nastanejo konflikti. Ogromno ljudi je tudi po skvotih zunaj begunskega kampa: po zapuščenih hišah, tovarnah … Ko so šli soustvarjalci predstave tja, smo zbrali stvari in denar, da so jih dali nevladnim organizacijam, ki hodijo po teh skvotih. Nosijo jim tudi hrano. Zelo dobra nevladna organizacija je No Name Kitchen. Ta pomaga z opremo, da si lahko postavijo osnovno kuhinjo. Sicer pa so zelo odvisni od prostovoljcev, nevladnih organizacij in dobre volje lokalnega prebivalstva, ki pa je že počasi zmanjkuje, saj se sredstva, namenjena reševanju migrantske problematike, delijo med lokalne veljake. Povedali so mi tudi, da so videli skupine, ki so se ravno (spet) odpravljale v gejm, kako so šle vanj z nekim upanjem, z nekim žarom, ter sesute ljudi, ki so prišli nazaj. Njihovi odzivi so bili zelo različni: nekateri so imeli veliko potrebo govoriti o tem in so jim takoj začeli razlagati, drugi pa so samo ždeli ob peči in strmeli v prazno ter verjetno podoživljali svojo izkušnjo.
Z migrantsko problematiko ste se srečali že med predstavo 6, ki govori o tem, kako so leta 2016 mladoletnim prosilcem za azil preprečili bivanje v dijaškem domu v Kranju, tako da ste nekaj že vedeli o njej. Ste zaradi vsega tega še bolj dovzetni za to problematiko?
Po dveh predstavah se mi je seveda zbudil dodaten motiv. Nikoli pa do tega nisem bil indiferenten in vedno sem nekako poskušal pomagati. Takrat, ko je bil begunski val, smo kot družina zbrali stvari in tako vsaj malo prispevali, ker se mi zdi, da si kot družba oziroma kot odgovoren posameznik neke skupnosti ne moreš zares zatiskati oči, ker se ti to dogaja pred nosom. Hkrati pa se potem seveda malo zavedaš svojega privilegiranega položaja, da razmišljaš o tem, da se tudi ukvarjaš s tem. S tema predstavama sem se, hvala bogu, imel možnost zelo konkretno ukvarjati s tem, in zdi se mi, da imaš potem občutek, da tudi nekaj konkretnega narediš v tej smeri, in posledično lahko nato skozi predstavo ozavestiš ljudi, jim odpreš oči ali pa potrdiš njihovo razmišljanje.
Ste imeli zaradi tega kdaj nočne more ali vas bolj zgrabi jeza, potreba po spremembi, hkrati pa nemoč, ker nič ne morete storiti – razen kar pač lahko skozi igro?
Nujno se mi zdi, da nimaš v glavi preveč tega zavedanja, da sistemsko zelo težko kaj spremeniš. A če na neki mikroravni dovolj časa in dovolj močno deluješ, potem mislim, da lahko eventualno tudi vplivaš na sistem. Vse to ima seveda velik vpliv name. Ne bom rekel, da se zbujam ponoči, ampak me pa vsakič znova med predstavo, ko poslušam te zgodbe, zgodbe ranijo, presunejo, enako kot gledalca. Niti ne gre toliko za jezo kot za bazično žalost in nerazumevanje, da je sploh možno, da se tem ljudem to dogaja, da lahko človek sočloveku to naredi: mislim, kje smo zgrešili kot družba, na katerem nivoju smo pogrnili, da se to dopušča, in kako lahko nekdo to dela, mogoče celo brez slabe vesti? Predvsem pa je nepojmljivo, da so te brutalne zgodbe posledica neke politične odločitve, ki nima nobenega stika z realnostjo. Ljudje pa trpijo in tudi umirajo.
Predstava je zasnovana tako, da sedite zraven gledalcev: spremljate njihove odzive ali ste osredotočeni izključno na igro?
Vedno spremljam. Že v osnovi imam veliko potrebo po stiku z gledalcem, tu ga pa sploh lahko preverjaš in to absolutno izkoriščam. Že tudi same zgodbe so tako zasnovane. Znotraj predstave zelo dobro vidiš, ko se zgodi prvih pet, šest, sedem zgodb, kako ljudje v nekem momentu zlezejo vase, ker je ali enostavno to preveč ali samo še poslušajo ali pa mogoče nočejo več tega poslušati, in potem tudi obrat, ki se zgodi po gomili teh zgodb. Odzivi gledalcev so podobni, s tem, da nekateri začutijo veliko več jeze, drugi pa več nemoči, v vsakem primeru pa so presunjeni. Nekateri že prej vedo, da se to dogaja, da je čedalje bolj onemogočeno ljudem vstopiti ali pa zaprositi za azil, tako detajlno oziroma da gre v tako brutalno smer, pa ne. Zdi se mi, da so na koncu predstave zaradi tega ljudje tudi ranjeni.
Menite, da ima teater moč spreminjati svet? Je bil to razlog, da ste se odločili za igro?
Verjamem, da teater lahko vpliva, in če na nekaj vpliva, potem je tudi možnost za spremembo. Ne bom rekel, da lahko ena predstava naredi revolucijo na globalni ravni, ima pa vpliv in ga mora imeti. Umetnost je že v izhodišču takšna. Nekdo, ki ustvarja, ustvarja iz neke potrebe po izražanju ali pa se odziva na nekaj, kar se mu dogaja, na drugi strani pa nekdo to spremlja in verjamem, da se zgodi neka transcendenca oziroma katarza. Nekaj se mora zgoditi. Že od male šole sem na odru. Oder mi pomeni neko vzporedno resničnost, v kateri je vse možno, v kateri so čisti, neoskrunjeni ideali. Zelo idealistično gledam na to, vem, ampak vsakič, ko začnem novo predstavo, nov proces, sem na začetku in je vse možno, vsakič se vzpostavi nekaj novega – kot da bi svet vsakič znova na novo izumljal. Želim si, da bi ljudje hodili v gledališče. Tudi na predstave, ki niso »prijazne« do gledalca, kot je Gejm, saj se mi zdi nujno, da te zgodbe vidimo in slišimo, ker nam lahko marsikaj odprejo. Zelo pomembno je tudi, da ustvarjalci nimamo samozadostne pozicije. Jaz se trudim, da je nimam, vedno znova se brcam v rit. Mislim, da je to lahko tudi zelo nevarno – če kot ustvarjalec prideš do samozadostne pozicije, potem je vseeno, ali je kdo tam ali ga ni, vseeno ti je, kaj si misli o tem. Če nimamo komunikacije in stika, če ti ni pomembno, kar kritik napiše ali pa kar ti naključni gledalec pove – tudi on ali ona ti s svojo izkušnjo pomaga razumeti tvojo kreacijo –, potem nima smisla. Mar ti mora biti za vsakega gledalca. Mar ti mora biti tudi za nekoga, ki mu tvoja predstava absolutno ni všeč, da poskušaš razumeti, zakaj: ali zato, ker ne more korespondirati z neko temo, ki jo daješ na plan, ali ker se ne strinja s stališčem predstave ali pa mu stvar preprosto ni všeč. Brez gledalca ni gledališča, brez nastopajočih pa tudi ne. Vsi skupaj soustvarjamo ta dogodek.
Se doma s partnerko in otroki pogovarjate o temi, ki jo obdelujete v gledališču, ali strogo ločujete službo in zasebno življenje?
Zagotovo delo nosim domov, je pa odvisno od tematike in intenzivnosti ter procesa dela. Zadnjih nekaj tednov pred premiero je vedno neka odsotna prisotnost: ko imaš to ves čas nekje v glavi, s tem hodiš spat in s tem se zbujaš. Pri našem delu se nikoli ne moreš čisto zares izklopiti. A poskušam domov prinašati čim manj dela. Ne govorim veliko o stvareh, ki jih delamo, tako da žena velikokrat ne ve, kaj bo prišla gledat, in sem jo kdaj tudi že zelo presenetil, pozitivno in tudi negativno, ampak tak pač sem. Moja žena ima večjo potrebo po govorjenju o svojem delu, kadar je v ustvarjalnem procesu.
Ste zadovoljni s priložnostmi, ki jih dobivate kot igralec?
Ja, sem. Od nekdaj sem poskušal skrbno izbirati projekte, ki jih bom delal, zdaj pa sem v privilegirani poziciji, da si bolj kot ne lahko sam izberem, kaj in s kom bom delal, in mi ni treba vzeti vsega, kar mi pride naproti.
Sicer pa si priložnosti ustvarjate tudi sami – z Urošem Kaurinom sta denimo ustvarila že tri Heroje. Sta to nameravala že od vsega začetka? Do katere številke bosta šla?
Številka ni določena. Rada se pošaliva, da je to dosmrtni projekt. Lahko, da si bova v nekem momentu rekla, dovolj je bilo, ali pa se naju bodo ljudje naveličali gledati, a imava še načrte za naprej. Leta 2022 pride Heroj 4.0, za to sva že dogovorjena, tudi to idejo uresničujeva. Je pa bilo to od začetka zasnovano kot neka gledališka serija – vsak del seveda s svojo zgodbo.
V predstavah se tudi slečeta – v Heroju 2.0 sta celo ves čas gola. Očitno s tem nimate težav …
Nikoli mi ni vseeno, ker se mi zdi, da je treba vedno imeti neki razmislek o tem, zakaj golota, ker gledalci nanjo reagirajo. Pa tudi ti kot igralec moraš vedeti, zakaj. Je pa zdaj, ko imam za sabo izkušnjo predstave, v kateri sem ves čas gol, absolutno lažje, imam manj zadržkov, nikoli pa ni preprosto. A se mi zdi, da moraš biti kot igralec pripravljen na to. Pa ne pravim, da je kaj narobe s tem, če se nikoli nisi slekel na odru, ker je čisto odvisno, v kakšnih predstavah si in tudi kakšen odnos imaš do golote.
Kdo je za vas heroj?
Zame so heroji vsi ljudje, ki so mi odpirali svet, ki so skrbeli zame in ki so ob meni. Zame so heroji žena, otroci, starši, najbližji prijatelji, pa tudi nekateri sodelavci in mentorji. Zame je heroj nekdo, ki komaj pride čez mesec, in nekdo, ki stoji za svojimi prepričanji, ali pa nekdo, ki se nikoli ne vda/preda.
Kaj vas poleg »starih« predstav še čaka jeseni?
Čaka me samostojni avtorski projekt v koprodukciji Maske in Slovenskega mladinskega gledališča na Novi pošti. Premiera bo konec novembra oziroma na začetku decembra. Naslov je Slaba družba, ukvarjal pa se bom s primarno empatijo in dobroto: kaj pomeni biti dober človek, kaj pomeni biti dober umetnik. To je pa vse za letos. Letos sem si malo umiril situacijo, tako da nimam klasičnih štirih ali petih premier na leto. Za to sem se odločil zaradi lastnega zdravja in tudi zaradi novega projekta, saj gre za moj prvi samostojni avtorski projekt po desetih letih, odkar sem končal Akademijo. Vmes se je zgodilo zelo veliko stvari, bilo je veliko vzponov in padcev in zdaj se mi zdi dobra točka, da tudi malo sebe preverim, se skeniram, kje sem kot ustvarjalec in kaj to sploh pomeni.
