Po zadnji seji programskega sveta, na kateri svetniki niso potrdili finančnega načrta vašega zavoda, ste dejali, da ne veste, kako naprej. Se je od takrat že kaj spremenilo? Ste našli pot naprej?
Ah, seveda! Ko se neka vrata zaprejo, se druga odprejo. V bistvu ta sklep programskega sveta glede produkcijsko-programskega načrta kaže samo to, da so se svetniki zavestno odrekli pravici, da bi oni odločali o tem, kaj bomo iz veljavnega programsko-produkcijskega načrta realizirali. To, da ga ne bomo mogli realizirati v celoti, je jasno. Jaz pa moram poskrbeti, da je ta hiša v vsakem trenutku likvidna in da ima dovolj denarja za poslovanje ter da bomo tisto, kar smo napovedali v predlogu Sprememb PPN, tudi izvedli. Zato sem tudi vseeno pustil, da bo o finančnem načrtu vseeno odločal nadzorni svet. Ob tem sem predlagal, da bi poleg običajnega sklepa o potrditvi načrta nadzorniki sprejeli tudi sklep, da se vodstvo zaveže, da bo po lastni presoji skupaj s programskimi delavci delovalo tako, da se poraba sredstev iz finančnega načrta ne bo presegla. To pomeni, da kakšnega projekta ne bomo izpeljalo tako »bogato«, da bo kakšna stvar tudi odpadla, a gre za neki normalen način, ki bo po drugi poti pripeljal do enakega cilja.
Ampak po koncu seje je bilo razumeti predsednika programskega sveta, gospoda Baškoviča, da pričakuje do septembra nove rešitve.
Ne. Povedal sem že, da tega ne bo. Mi smo s spreminjanjem programsko-poslovnega načrta zaključili. Imamo sistem planiranja, da je za vsako oddajo v tem programskem načrtu treba narediti izračun stroškov na osnovi normativov, to velja predvsem za televizijo, in to je zelo obsežno delo. Torej, če mi pripravimo nov načrt do septembra, se bo sprejemanje zavleklo do oktobra. In o čem se bomo potem pogovarjali, saj do konca leta ostaneta le še dva meseca? O oddajah za november in december, ki pa bodo tako ali tako že pripravljene? Gre za to, da nam je vsem jasno, da je sredstev na voljo manj, kot pa jih je bilo predvidenih po prejšnjem predlogu finančnega načrta,in da se bomo vodilni morali s tem spopasti in težave rešiti.
Kot kaže, vam del programskega sveta ni najbolj naklonjen, slišati je bilo tudi pozive k vašem odstopu.
Ah, dajte no. So pač ljudje, ki mislijo, da sem v napoto nečemu, česar si želijo. In ti ljudje lahko svojo zgodbo ponavljajo v nedogled. Sicer mislim, da je zgolj en član sveta pozival k mojemu odstopu. Mislim, da je pri nekaterih članih programskega sveta veliko premajhno zavedanje dinamike delovanjav nekem organu, kot je programski svet javne radiotelevizije. Na takem položaju ne moreš biti zgolj zato, ker ti posamezna stvar ni všeč, proti vsemu. Na glasovanju o spremembah PPN sta bila dva svetnika proti, kar deset pa se jih je glasovanja vzdržalo. In če želimo izvedeti, zakaj so se vzdržali, je to izjemno težko ugotoviti, ker nekateri o tej temi sploh niso razpravljali. Slišali smo, da nekaterim ni bilo povšeči, da bomo del rezerv, ki jih imamo, namenili za produkcijo nove nadaljevanke. Če smo jih povprašali, če to pomeni, da se moramo nadaljevanki odpovedati, pa pravijo, da tega pa ne. In potem se seveda upravičeno vprašaš, ali teh deset svetnikov, ki so se vzdržali glasovanja, ve, kakšne težave so s tem povzročili naši hiši. Na NS se morajo odločati za ali proti. In velikokrat jih je več proti ...
Nadaljevanka, ki ste jo omenili, naj bi se financirala s prodajo delnic, ki so nekakšna zlata rezerva vašega zavoda. Koliko je še te rezerve?
Vrednost delnic se je zaradi epidemije covida-19 sicer močno zmanjšala s 14 evrov na 8,5 evra, s čimer so se zmanjšale tudi naše rezerve. Sicer napovedujejo, da se bo vrednost spet dvignila, in veseli bomo, če se bo. Torej teh delnic imamo 735.000, kar pomeni, da so tudi po tej najnižji vrednosti še vedno na trgu vredne okoli šest milijonov evrov in to zadošča za pokritje letošnjih razvojnih projektov. Prodali bi delnice v vrednosti 4,4 milijona evrov in s tem si letos zagotovimo likvidnost. Imamo tudi likvidnostno rezervo iz preteklih let, nekje v povprečju štiri milijone evrov, tako da bomo zdržali, tudi če nas bo ustanovitelj, torej država, pustil brez vsaj tistih prihodkov, ki jih je na papirju zagotovil s sporazumom o plačah. Potem pa se bo počasi treba odločiti, kako naprej.Ravnokar pripravljam neke vrste sanacijski načrt, oziroma jaz mu raje rečem moje videnje sanacijskega ravnanja, kajti na dolgi rok brez dodatnih sredstev ta hiša ne more obstati. Zato tudi dajem za zgled financiranje javnih služb Slovenske železnice in potniški promet. Vsaka slovenska družina naj bi letos prispevala prek dajatev in davkov za železniški potniški promet nekaj več kot deset evrov, leta 2012 pa 5,90 evra. A se ob to nihče ne obregne. Vlada to predlaga v proračunu in poslanci to sprejmejo.
Dobili smo podatke, da dolg fizičnih oseb do RTVSLO, ki bi ga lahko pripisali zapadlim naročninam, znaša okoli 10 milijonov evrov. Kolikšne rezerve ima vaša hiša še pri izterjavi?
Ah, ne! To pa ne. Lahko rečem, da se morda ta znesek pojavi občasno, torej ko položnice zapadejo v plačiloin določen del ljudi zamudi s plačilom. Drugače pa tu rezerv ni. Pri izterjavi smo vedno bolj uspešni. Najprej pošljemo opomin, nato dolg predamo v izterjavo Fursu. Dolgove odpisujemo le tistim, ki se znajdejo v osebnem stečaju ali kakšni podobni težki situaciji. Seveda pa imamo za socialno ogrožene možnost oprostitve plačevanja (ne izterjave).
Kaj pa pri tistih, ki so se neupravičeno odjavili? Nedavno smo slišali izjavo ministra Hojsa, da plačuje le radijski del naročnine. Je to sploh možno?
Je. Če podaš krivo izjavo, za kar si lahko tudi kaznovan. Neresnične izjave do zdaj za RTV Slovenija niso predstavljale nekakšne večje težave. Ocenjujem namreč, da je okoli 99,99 odstotka Slovencev poštenih in si ne bi nikoli dovolili, da bi podali lažno izjavo zgolj zato, da bi prihranili devet evrov na mesec. Si predstavljate, da se zlažeš za devet evrov koristi? Mar to ni kršitev ene od desetih božjih zapovedi? Torej če se bo tovrstno početje ponavljalo oziroma razširilo in se bo težavastem povečevala, pa bomo sprožili postopke, ki so sicer pravno zapleteni, saj za vstop v stanovanja, kjer bi lahko preverili stanje, ali nekdo ima televizor ali že malo boljši mobilnik, potrebujemo sodno odredbo. Ampak če se že gremo napenjanje mišic in če je to tisto, kar je potrebno, da bodo ljudje dojeli, da gre za kaznivo dejanje, bomo storili tudi to. Kot kaže nekaterim politikom, celo ministru ni mar, kaj govori in kaj podpiše. Ne nazadnje je celo, če se ne motim, overil lažno izjavo. Ampak vseh stvari se ne da preganjati in reševati s prisilo, nekatere stvari so enostavno stvar človeške etike. Tisto, kar pa je poleg laži še posebno sporno, pa je, da nihče od njih ne prikaže alternativne rešitve. Javna radiotelevizija je od vseh: enkrat malce bolj desnih, enkrat malce bolj levih. In ta zavod bo vedno potreboval denar, tudi če bo v tej pisarni sedel nekdo drug. Imamo države, kjer se javna televizija financira iz proračuna, imamo države, kjer pobirajo prispevek tako kot pri nas, in imamo nekaj skandinavskih držav, ki so uvedle poseben davek. Ampak v Evropi se javni servis vedno financira v ustrezni višini. Jaz se sprašujem, česa si želijo tisti, ki ne plačujejo prispevka? Da Slovenija ostane brez javnega servisa, brez dobro delujoče javne radiotelevizije? Hočejo imeti Fox TV ali znani slovenski približek tega? Ali pa mordaPlanet TV z novimi lastniki? To so resne stvari. Vprašajte se: ali bi vi kot investitor šli v petmilijonsko naložbo v Planet TV, če vam ne bi nekdo rekel, da bo enega od glavnih igralcev na trgu uničil oziroma zmanjšal njegov pomen? Drugače pač ne moreš povečati prihodkov. Po mojem mnenju, saj je slovenski trg premajhen za dve močni zasebni televiziji in še javno radiotelevizijo, kot smo mi v tem trenutku.
Tu lahko opazimo malce razdvojenosti pri aktualni oblasti. Na eni strani ne bi plačevali naročnine, na drugi pa kličejo k boljšemu programu.
No, to pa je tisti drugi problem, ko želi vsakdanja politika penetrirati v javni zavod.
Skoraj dnevno lahko opažamo pritiske in opazke s strani politike, celo predsednika vlade, ki se nanašajo na vaše novinarje in novinarke. Kaj lahko vi storite, da bi jih zaščitili?
Težava je nastala, ko so se začeli napadi ad personam. Ko se je začelo novinarjem in urednikom govoriti, kaj se sme in česa ne. Ustvaril se je neki vihar nad našimi zaposlenimi, a brez učinka. Tarča je bila še vedno na sporedu, še vedno jo vodi Erika Žnidaršič. In to je pri določenih ljudeh sprožilo nizkotne emocije, ki zdaj sprožajo te napade. Jaz kaj več kot to, da jim povem, da stojim za njihovim delom, ne morem storiti. Da jim povem, da se jim zaradi dela, ki ga opravljajo, ali zaradi pristopa, ki so ga ubrali v posamezni oddaji, ne bo nič zgodilo. Tudi če se zmotijo, ne, le če vedo, da smo storili napako in jo bomo popravili. Ni pa nujno, da bi bilo tako. Če bi sledili tem javnim pozivom, bi lahko ukinili Tarčo, zamenjali voditeljico ali ukinili Studio City, ampak ne bomo. Pred dnevi smo imeli pogovor Igorja Pirkoviča z ministrom Zdravkom Počivalškom. Niso bili vsi zadovoljni, vendar naj si vsak ustvari svoje mnenje iz različnih oddaj. Naši gledalci so lahko videli dve različni plati, mnenj pa ne bomo nikomur vsiljevali. Vsi ustvarjalci oddaj delujejo v tej hiši in jaz ščitim vse. Dokler se pri delu držimo zastavljenih standardov.
Kaj pa osebna mnenja, ki jih nekateri vaši zaposleni izražajo prek družbenih omrežij? Nekatera znajo biti precej ostra, tako leva kot desna.
Vsak ima lahko osebno mnenje. Vendar če želi biti novinar na javni televiziji, bi se moral zavedati, da če je to mnenje do kogarkoli žaljivo, pa tu mislim bolj do funkcije kot do osebe, v bistvu s tem spodkopava svojo kredibilnost. In RTV Slovenija med novinarji, ki se pojavljajo pred kamerami, ne more imeti nekredibilnih oseb. Meni je to popolnoma jasno, nekateri pa mislijo, da če si enkrat pred kamero, boš tam za vekomaj veke in da boš delal, karkoli boš hotel. To ne gre. Veste, da sem konkretne osebe že opozoril. Pa se mi zdi, da so nekateri to razumeli, drugi očitno ne.
In kaj sledi?
Ne bi zdaj govoril o tem. Vsak je svoje sreče kovač, tudi na našem področju. Zagotovo si s takim ravnanjem novinar uniči vse možnosti za napredovanje. Drugo vprašanje pa je, ali je to zadosten razlog, da se nekomu zahvališ za sodelovanje.
Že vrsto let poslušamo mantro, da so stroški vašega zavoda preveliki in da jih je treba znižati. Kako to komentirate?
Najprej je treba poudariti, da smo imeli leta 2012, ko je bila določena sedanja višinaprispevka,132 milijonov evrov prihodkov. Zdaj jih ustvarimo okoli 125 milijonov evrov na leto. Torej, mi imamo realno za lansko leto šest milijonov evrov manj prihodkov, naši stroški pa so za dvamilijona evrov nižji, kot pa so bili leta 2012. Ob tem, da so se plače povečale za 15 odstotkov in da na primer Sazasu in ostalim organizacijam za uveljavljanje kolektivnih avtorskih pravic plačujemo dva milijona evrov več, in še bi lahko našteval. In kljub temu se najdejo ljudje, ki rečejo, da se da stroške še bolj znižati. Seveda se jih da. Mogoče še za kakšnih pol milijona evrov. Zagotovo pa ne za več milijonov. Potem je tu še druga mantra: »Na RTV je preveč zaposlenih.« Pri stroških dela je zadeva zelo enostavna. Zaposlili smo še tiste, ki so prej za nas delali prekarno, in to seveda stane več, ker je dodatek višji za osem odstotkov. Skupno število zaposlenih in prekarnih sodelavcev smo zmanjšali z 2500 na nekje 2250. In med temi 2250 ljudmi so seveda dejansko tudi taki, ki niso polno zaposleni, ampak jih je sorazmerno malo. Mi smo se potrudili, da bi te ljudi identificirali, vključili v delovni proces namesto tistih, ki gredo v pokoj, in tako zmanjšali novo zaposlitev. Moja ocena je, da bi lahko v dveh, treh letih prišli nekje na 2120 zaposlenih. Ne morem pa sprejeti pavšalnih ocen, kot smo jim priča zdaj: aha, štiri milijone je minusa, povprečen strošek na zaposlenega je 35.000 evrov, torej jih moramo 120 odpustiti. Toda katerih 120?
Na seji sveta se je med iskanjem načinov, kako bi lahko prihranili, pojavil tudi poziv k ukinitvi spletnih komentarjev, ob tem pa je programski svetnik navedel, da komentarje moderira 15 ljudi in da televizijo to stane 300.000 evrov, kar se je izkazalo za laž.
To je težava, s katero se neprestano soočamo, saj se o naši hiši neprestano širi laži. Celo nekateri svetniki navajajo napačne podatke! Primerjalo se nas je z javno televizijo na Slovaškem in ob tem navajalo, da je tam zaposlenih vsega 500 ljudi, pa se je izkazalo, da jih je 1500 in še množica zunanjih sodelavcev. In to je le en primer. Koliko od teh laži je namernih in koliko posledica neznanja, težko ocenim, dejstvo pa je, da se to v zadnjih tednih potencira. Recimo Bojan Požar je na twitterju objavil: »Kaj pa je to uskladiti stroške za pet odstotkov.« Matej Lahovnik mu je na to odgovoril: »Seveda, vsaka dobra firma lahko to enostavno zmanjša.« In potem se to deli okrog. Ampak od kod jima podatek pet odstotkov? Nova zakonodaja nam jemlje osem odstotkov prihodkov, osem odstotkov nam manjka že zdaj, in s tem, ko nam bodo izločili oddajnike in zveze, nam bo zmanjkalo še dodatnih osem do devet milijonov evrov. Zakaj potem govorimo o petih odstotkih? Gospod Lahovnik ima v tem trenutku celo funkcijo vodje posebne skupine vlade. Se je zmotil slučajno? Jaz sem mu poslal elektronsko sporočilo, dobil sem tudi povratnico, da je elektronsko pošto prejel, nisem pa prejel odgovora. Seveda tudi svojega tvita ni demantiral ali na napako opozoril vseh, ki so njegov tvit delili. Za portal Domovina.je je bivši član nadzornega sveta dejal, da bomo z izločitvijo oddajnikov in zvez zmanjšali tudi stroške. Ampak podjetje Nova nam bo za oddajanje naših programov zaračunala osem milijonov na leto! Ali je možno, da nekdanji nadzornik tega ne ve?
Ali vse te objave zaznate sami? Ste aktiven uporabnik družbenih omrežij?
Imam facebook račun, prek katerega se da marsikaj videti, in tudi programsko opremo, ki zbere tvite in jih preverim na nekaj dni. Aktivnega twitter računa nimam. So mi ga odsvetovali, saj bi se hitro odzval in tudi v afektu morda neprimerno reagiral. Me pa na vse te škodljive zapise opozori naša služba za stike z javnostmi. Moja želja je, da bi take dezinformacije začeli načrtno zbirati. Veste, če te laži pridejo s strani nekega anonimneža, še ni težav, a če laži prihajajo od vodilnih ljudi v tej državi, pa je le prav, da jim povemo, da so v zmoti.
No, nedavno ste dejali, da bi tudi Janeza Janšo prepričali, da je zaveden. Na kakšen način pa bi to storili?
V vsakem gospodinjstvu vedo, koliko ima prihodkov in koliko mora mesečno odvesti za fiksne stroške, položnice in koliko mu ostane za zasebno porabo. In če fiksni stroški, kot so komunala, televizija in ostalo, narastejo, potem ti ostane vedno manj denarja za tisto ,česar si želiš, in treba se je prilagoditi. Pač ne kupiš več zdravega ajdovega kruha z orehi, ampak zgolj črn kruh. Nekaj časa še lahko zmanjšuješ, potem pa ne gre več. Moraš se obrniti tudi na socialno službo, če je potrebno. In tu pri nas je enako. Če imaš otroke, jim rečeš, če boš študiral, boš nagrajen, če boš lenaril, pač ne. Ampak ko zmanjka denarja, ga zmanjka! V podobni situaciji smo zdaj mi. Vsi zaposleni imajo veljavne pogodbe. Torej pri tistih, ki ne delajo, kot bi morali, še lahko več zahtevamo. Ampak tako kot otroci, ki morda ne študirajo dovolj pridno, so tudi oni še vedno naši zaposleni. Če pogodbo o zaposlitvi kršijo, sprožimo ustrezne postopke, ki sicer niso enostavni. Če pa bi šli v odpuščanje, jih ščiti kolektivna pogodba. Pa poglejmo, kakšne bi bile posledice novega zakona o medijih: izpad 13–14 milijonov evrov na že obstoječih osem milijonov evrov minusa, in smo že pri 21 milijonih evrov. Če bi želeli odpustiti še šeststo ljudi, pa bi odpravnine glede na kolektivno pogodbo znašale prek dvajset milijonov evrov.
Kako torej zagotoviti delovanje RTVSLO? Je rešitev zvišanje naročnine?
To bi bila daleč najbolj enostavna rešitev. O tem smo se pogovarjali že lansko leto in tega ne bi občutil skorajda nihče, saj bi bil strošek na družino višji zaevro na mesec. Le poglejte, koliko so se v tem času zvišale plače in pokojnine. Vendar politika rabi za svoje delovanje volivce, in ko enkrat izrečeš, da ne boš povišal RTV-prispevka, kot se je zgodilo pri prejšnji vladi, potem politiki zelo neradi pojedo svoje besede. Tako da tega tudi pri tej novi politiki niti ne pričakujem. Obstaja druga rešitev. Vsak plačnik pridevka v okviru teh 12,75 evra skoraj devet odstotkov tega zneska namenja solidarnostno za produkcijo manjšinskih programov. Do zdaj to ni predstavljalo težav, saj smo lahko za financiranje uporabljali tudi rezerve, a teh zdaj ni več. Manjšinski programi so zagotovljeni z ustavo, in prav bi bilo, da bi njihovo financiranje prevzela država. Mi imamo s produkcijo manjšinskih programov dobrih 11 milijonov evrov stroškov, država pa trenutno prispeva le 1,7 milijona evrov. Če bi država zgolj tu povečala financiranje, smo mi spet na varni strani. Potem pa se bo treba začeti pogovarjati o morebitnem drugačnem dolgoročnem financiranju prek posebnega namenskega davka, kot smo se začeli že pogovarjati pod vlado Marjana Šarca, a žal nismo prišli do konca. Je pa to zahteven projekt, ki običajno raja več let. Ta hiša pa potrebuje tudi do uveljavitve nove rešitve stabilne finančne pogoje za delo.