Infektologinja dr. Bojana Beović je prvo ime slovenske stroke v boju s covidom-19. Že od nastopa svoje vloge kot vodja vladne strokovne svetovalne skupine je tista, ki javnosti brez olepševanja predstavlja mnenja stroke, ki so občasno tudi v neskladju z vladnimi odločitvami. Zmotili smo jo med dopustom, a nismo bili edini. Preden se je podala na oddih v Kranjsko Goro, jo je čakala še seja vlade, ki je Slovencem prinesla nove, strožje ukrepe.
Kako bi ocenili trenutno stanje?
Lahko rečem, da je stanje kar kritično. V zadnjih dneh vzdržujemo stanje nekje med 20 in 30 novookuženih na dan, kar pa ne pomeni, da se število primerov kakorkoli zmanjšuje. Kljub velikim naporom terenskih infektoloških ekip vsak prihajajo novi in novi primeri. Kot je že znano, ti vnosi prihajajo deloma iz tujine, deloma pa iz žarišč v državi, kar je zelo neugodna situacija.
Ukrepi, ki jih vlada sprejema te dni, so blažji kot tisti meseca marca. V čem je razlika? Kaj danes vemo, česar takrat nismo?
Ideja, tako pri nas kot po vsem svetu, kjer se spopadamo s to epidemijo,je, da smo z intenzivnimi ukrepi želeli omiliti prvi val do te mere, da bi se potem lahko ukvarjali samo s posameznimi manjšimi izbruhi in jih po potrebi zamejevali. A čas je pokazal, predvsem pri nas, da ti izbruhi niso majhni. Mi namreč živimo tik ob novi vroči coni, kar se nam seveda pozna. Današnji izbruhi bi bili brez intenzivnega epidemiološkega dela na terenu primerljivi s prvim valom, zato se dejansko že postavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno ponoviti ukrepov iz prvega vala. Za te sicer vemo, da so nedvomno učinkoviti, a kot je znano, prinašajo s seboj velike ekonomske težave. Torej, predlog stroke je, že več kot mesec dni, da je treba intenzivno delati na mejah ter preprečiti vnose od drugod. To je bilo aktualno že pred mesecem dni, ko se je stanje začelo slabšati, in je aktualno tudi danes. Tu mislim predvsem na poostreni nadzor nad potniki, ki prihajajo iz Srbije,Bosne in Hercegovine in ostalih žarišč na jugu. Pojavil se je namreč problem, da so med njimi naši državljani, z našimi dokumenti, bivali pa so pri sorodnikih v »rdečih« državah, a jih na mejah nismo prepoznali kot rizičnih in jih nismo znali ustaviti. To se je zdaj do neke mere rešilo, čeprav se še vedno pojavljajo posamezni primeri. Ob tem je vedno večja dilema Hrvaška, stanje pri naših sosedih, ki ga počasi lahko primerjamo z državami, ki sem jih naštela prej. Drugi del težave pa je kroženje in širjenje virusa znotraj države, ki se skoraj vedno, kot smo lahko opazili, povezuje z večjimi zasebnimi druženji. In ta bo treba žal omejiti. Vemo, da je ta ukrep neprijeten, a je neprimerno manj boleč, kot pa da začnemo znova zapirati na primer gostinsko dejavnost.
Iz vaših preteklih izjav je razumeti, da ste že nekajkrat predlagali ukrepe, ki jih sicer vlada ni upoštevala in je šla prek njih. Kako gledati na to?
Zdravniki smo tu zato, da zaščitimo zdravje in življenja ter preprečujemo neposredno ogroženost ljudi. Prebivalci Slovenije pa seveda na življenje gledajo drugače oziroma širše. Njihovi interesi so drugačni. V medijih lahko na primer zasledimo izjave, da je svoboda pomembnejša kot zdravje. To je mogoče malce karikirano, a vendarle, vrednote so pri ljudeh različne. In to je treba upoštevati pri odločitvah vlade, ki zastopa interese vseh ljudi. Pri tem torej ne gre za razdor med stroko in politiko, ampak za različna stališča, ki se morajo v neki točki srečati.
Če spet potegnemo vzporednico med razmerami marca in danes, je opaziti, da je manj hospitalizacij in težjih potekov bolezni. Zakaj?
Trenutno virus kroži med mlajšo populacijo in tudi čas povečane intenzitete epidemije je prekratek, da bi se ljudje že pojavili v sprejemnih ambulantah bolnišnic. Zato bo treba še nekaj časa počakati, zlasti pri okužbah, ki smo jih šele odkrili.Kljub temu je že prišlo do prvega vdora okužbe v domove za ostarele oziroma k najbolj ranljivim skupinam in takoj se je pojavila tudi potreba po hospitalizaciji, torej zagotovo ne gre za slabitev virusa, ampak za dejstvo, da se virus še ni razširil med starejšo populacijo; to pa se lahko zgodi vsak trenutek, še posebno če v družini zboli mlajša oseba in nato virus prenese tudi na starejše.
Veliko razburjenja je med ljudi vnesla uporaba mobilne aplikacije. Kakšne podatke boste infektologi pridobival prek aplikacije?
Aplikacija bi nam s strokovnega stališča zelo koristila, saj bi nam močno olajšala delo, in veseli smo, da je bil zakon sprejet. Uporaba aplikacije je koristna iz dveh razlogov. Prvič z vidika osebne zaščite in zaščite zdravja posameznika; oseba se namreč lahko giblje prosto in je v vsakem trenutku seznanjena s tem, ali je bilo njeno zdravje ogroženo zaradi stika z okuženo osebo. Če do stika pride,lahko začne samozaščitno ravnati in omeji možnosti nadaljnjega širjenja okužbe: umakne se iz delovnega okolja in za čas samoizolacije prekine stike. Tako lahko zaščitimo sebe in svoje najbližje. Druga raven pa je ugotavljanje kontaktov. Epidemiološka služba ima danes res veliko veliko dela.Predstavljajte si, da ima vsak okuženi nekaj deset kontaktov, vse je treba kontaktirati in preveriti njihovo zdravstveno stanje. Delo danes je bolj obsežno,kot je bilo na primer konec marca,saj je bilo teh stikov manj zaradi zapore države. Z uporabo aplikacije bi torej pridobili natančnejše podatke o stikih, saj ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje spomnili vseh stikov, ki so jih imeli v zadnjih 14 dneh, še posebno ker se marsikaterega konakta niti ne zavedamo. A to ne pomeni, da bi epidemiološka služba posegala po teh podatkih, saj so vendarle popolnoma anonimni.
Ali ne bi bilo bolj smiselno aplikacije naložiti le tistim, pri katerih je okužba potrjena, in bi v primeru, da kršijo odredbo o karanteni, aplikacija obvestila zdravstveno inšpekcijo?
Seveda ne. Kaj takega je možno le v državah, kjer je spoštovanje človekovih pravic na izjemno nizkem nivoju. Mislim, da si ljudje delovanje te aplikacije popolnoma napačno predstavljajo. Aplikacija vam ne bo javila, da ste bili v stiku z Janezom Novakom v ponedeljek popoldne v določenem lokalu. Prav tako tega ne bo sporočila zdravnikom. Dobili boste zgolj obvestilo, da ste prišli v stik z okužbo, da boste temu primerno lahko prilagodili svoje ravnanje: da boste pozorni na znake okužbe, se samoosamili, odšli k zdravniku oziroma da boste v primeru odreditve karantene upravičeni do 80-odstotnega nadomestila plače. Obvestila torej ne boste prejeli le, če se bo v tistem trenutku poleg vas nahajala okužena oseba, ampak če bodo okužbo potrdili pri kateri od oseb, s katero so se vaše poti križale v zadnjih dneh.
Kako daleč pa smo od uporabnega cepiva ali zdravila?
Cepiva se res pospešeno razvijajo, a zgodba še ni končana in treba je videti rezultate kliničnih raziskav oziroma raziskav pri ljudeh, ki bodo pokazale zaščitno vrednost in varnost cepiva. Upanje je veliko, vložek pa neprimerljiv s čimerkoli do zdaj. Vedite, da gre za virus, proti kateremu nikoli nismo imeli cepiva. Cepiva nismo imeli ne za SARS, neza MERS, ne za navaden prehlad, tako so tudi nekateri pristopi k izdelavi cepiva taki, kakršni še niso bili uspešno uporabljeni v humani medicini. Vprašanj je torej še veliko. Recimo, da smo optimisti in da bo svet res uporabil vse svoje znanje ter vso tehnološko naprednost, da bomo do tega cepiva prišli.
Brali smo, da je Amerika pokupila vso zalogo zdravil remdesivir. Kaj lahko storimo, da ne bomo zadnji v vrsti?
Kar se tiče cepiv, smo se pridružili skupnemu evropskemu naročilu na potencialno cepivo, pri zdravilu remdesivir pa je res, da so Američani pokupili praktično vse zaloge, a mi verjamemo, da želi podjetje s tem zdravilom zaslužiti čim več in da se bodo odločili za prodajo patenta ali pa tudi za izdelavo zdravila v drugih podjetjih, v drugih delih sveta; pri tem mislim na države, ki so znane po proizvodnji generičnih zdravil, kot sta Indija in Kitajska. Potem bo tega zdravila več, in kot sem slišala, dogovori že potekajo. Lahko rečem, da smo tu prišli do paradoksa, saj nam bo želja kapitala po še večjem zaslužku omogočila dostop do zdravila.
Slovenci vsak dan nestrpno čakamo na objavo števila novih okužb. Ali ima stroka postavljene mejne vrednosti, na podlagi katerih se zaostrujejo ukrepi?
Nemogoče je določiti mejne vrednosti. Predvsem je treba opazovati trende. Opazujemo daljša časovna obdobja, in če bo vidno, da se stanje stopnjuje, bo prav gotovo treba ukrepati bolj radikalno. Izkušnje namreč kažejo, da so lahko zaradi predolgega odlašanja z ukrepi posledice katastrofalne.
Koliko časa je stroka pripravljena sprejemati kompromise s politiko?
Mi ne sprejemamo kompromisov. Mi povemo svoje, nato pa se družba v najširšem pomenu te besede odloči, kako bo ravnala. Torej, ne gre za kompromis,ampak za naš prispevek k reševanju teh težav.Ob tem pa je nemogoče vedeti, kateri ukrepi so popolnoma učinkoviti in kateri ne. A na podlagi zbranih podatkov, raziskav in izkušenj nekaj vendarle že vemo. Ukrepi večinoma izhajajo s področja, kjer je problem nastal. Če so torej problem vnosi iz tujine, se ukrepi nanašajo na nadzor prepustnosti meje.
Vprašanje se nanaša na to, koliko časa je vaše delo še smiselno, če niste uslišani in vaših ukrepov ne upoštevajo ...
Poglejte, tu ni nikakršnih meja. To je popolnoma enako zdravljenju pacienta, ki ne želi slediti navodilom. Pride k vam v ordinacijo in vam pove, da ni jedel predpisanih zdravil. Čeprav se tako obnaša, se vaše delo ne konča. To je osnovna zdravniška etika. Če pa vlada, ta ali pa katerakoli druga, naših nasvetov in ukrepov ne potrebuje, jih ne bomo dajali kot sodelavci te vlade,ampak kot ljudje. Torej naše delo se zaradi tega ne konča. Saj že danes prek medijev svoje nasvete dajejo različni strokovnjaki, ne le tisti, ki smo v strokovni skupini. Vlada pa jih upošteva ali ne. Torej, naj poudarim, da tu ne gre za zamere. Zdravniki smo zavezani k temu, da človeku oziroma ljudem vedno pomagamo.
V javnosti zadnje čase kroži šala, ki ponazarja, kako ljudje dojemajo logiko vladnih ukrepov, in gre nekako takole: »Letita dve ovci, ena rumena, druga desno. Koliko stane kilogram sira, če ima jež sedem let?« Zakaj toliko nejasnosti in nelogičnosti?
Na eni strani marsikakšna nejasnost izhaja iz tega, da o bolezni še vedno vemo zelo malo. Ko bomo mi kot zdravniki čez leta ocenjevali svoje ukrepe za nazaj, se nam bo prav gotovo kakšen ukrep zdel nesmiseln. A to je vedno tako. Odločitve se v dobri veri sprejemajo v določenem trenutku, na podlagi znanj in izkušenj, ki jih imaš, stvari pa se, kot vidite, spreminjajo iz dneva v dan. Drugi del te zgodbe pa izhaja iz nekega splošnega negiranja znanosti in njenih odkritij v zadnjih letih. Imamo pač del ljudi, ki verjame, da je vse skupaj zarota, da virusa v resnici ni oziroma ni nevaren. Del teh ljudi je običajno tudi proti cepljenju in ima svoj pogled na znanost.
Če se ozremo nazaj, k prvemu valu, ali glede na današnja spoznanja lahko za katerega od ukrepov rečemo, da je stvar preteklosti, saj ni bil smiseln? Veliko kritik je na primer poželo obvezno razkuževanje stopnišč.
Težko rečem. Res težko. Razkuževanje stopnišč je pač neki higienski nivo, ki bi bil primeren oziroma potreben v vsakem primeru. Večja čistoča je na krajih, kjer je frekvenca ljudi višja, zagotovo smiselna. Vprašanje pa je razmerje med energijo in sredstvi, ki so za to potrebna, in pa izplenom tega početja. Ampak moje mnenje je, da če nas bo ta bolezen spremljala, bo morala biti skrb za higieno pač večja. Potrebovali bomo več čiščenja in več razkuževanja vseh površin. Tudi maske so bile mejna zadeva, pri kateri smo nihali med tem, ali je uporaba priporočena ali ne. A se zdaj veliko bolj uveljavljajo kot prej, čeprav še vedno nimamo niti konkretnih raziskav, ki bi na primer pokazale: sto ljudi je nosilo maske, pa so zboleli trije odstotki, druga stotnija pa ni nosila mask in jih je zbolelo šest odstotkov.Take raziskave še vedno nimamo. Ampak izkušnje širom sveta kažejo, da je nošenje mask koristno in da je ukrep bolj pomemben, kot je bilo videti na začetku.
Kaj pa omejitev gibanja na občine?
Kar zadeva omejitve gibanja, smo bili v Sloveniji zelo skromni, če to primerjamo s policijskimi urami, ki so jih uvedli v večjem delu Evrope. Zato se mi zdi ogorčenje ljudi nad omejitvijo gibanja nesorazmerno. Tisto, o čemer je vredno razmisliti, pa je, da so, sodeč po poročilih, šole veliko manj nevarne za širjenje okužb, kot smo mislili.Ob ocenjevanju smiselnosti ukrepov je treba poudariti, da se ukrepi vedno sprejemajo v svežnjih, zaradi česar je težko izločiti pomembnost enega in ga izvzeti iz ostalih.
Kakšna so torej vaša priporočila za šole?
Z oblikovanjem poteka dela v šolah se intenzivno ukvarja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kot je znano, so pripravili več različnih možnosti, ki bodo prilagojene epidemiološki situaciji ob ponovnem zagonu izobraževanja. A če bo prišlo do ponovnega ustavljanja življenja, menim, da šole ne bodo na prvem mestu, vsaj po mojem mnenju ne. Tako glede na literaturo kot dosedanje izkušnje bo šolstvo treba izvajati naprej, seveda pa z določenimi prilagoditvami, ki so se v tem kratkem času izkazale za uspešne. Pri tem mislim na higienske ukrepe in na to, da razredi delujejo kot neka manjša zaključena družbaoziroma kot razširjena družina, v primeru okužbe pa gre v karanteno zgolj posamezen razred, ne cela šola.