To se sprašujejo mnogi, ki opozarjajo na težave – nekatere so stalnica, številne so nove, prinesla jih je epidemija. Kot pravi direktor KZ Krka Novo mesto Martin Kambič, je koronavirus sesul del tržišča. Zmanjšala se je potreba po zelenjavi zaradi zaprtja javnih ustanov (šol, vrtcev, univerz, dijaških in študentskih domov) ter seveda gostinskih lokalov in hotelskih verig.Bili so trenutki, ko so se vsi pridelovalci zbali, ali bodo lahko pridelali dovolj slovenske zelenjave, ali bodo lahko zadostili potrebam slovenskega potrošnika, kaj bo, če se zaprejo državne meje. Postavljeni so bili pred zelo veliko preizkušnjo, ali bodo lahko nabavili semena in vse potrebno za proizvodnjo. Nekateri so se zavestno odločili za povečanje proizvodnje, nekateri so jo imeli že nastavljeno za šole, vrtce, gostilne … In ko enkrat poseješ, ni poti nazaj. A potem je bilo zelenjave preveč. »Mnoge ustanove so zaprte še danes. Kupna moč je padla, tržni viški so preveliki. A ne smemo dopustiti, da bo na koncu kmet tisti, ki bo najbolj prizadet, ki bo potegnil kratko,« meni Kambič in pojasni, da kmetje sejejo in sadijo zelenjavo v skladu s smernicami trgovcev.
BOLJ ZAVEZUJOČE POGODBE
Na področju samooskrbnosti zelenjadarstva je Slovenija le 35-odstotna, kar pomeni, da je še veliko rezerv, pogoje za pridelavo pa imamo. In uvoz iz tujine sploh ne bi bil potreben.
Smernice, kaj in koliko se bo v novem letu pridelalo zelenjave, kaj je perspektivno in kaj ne, se naredijo konec leta. »A zdaj je vse drugače – za zelje je bilo na primer navodilo, da ga ne potrebujejo, zdaj pa dobivamo informacije, da ga primanjkuje,« pripoveduje direktor KZ Krka, ki rešitev vidi v sklepanju bolj zavezujočih pogodb s trgovci, podobno kot jih imajo s tujci: če se zavežejo, da bodo nekaj vzeli, tudi morajo, če potrebujejo ali ne. Sicer vse ostane na plečih kmeta, ki ima stroške s semeni, delom in tako dalje, na koncu pa zelenjave ne more prodati.
Po Kambičevih besedah so to pomlad šentjernejski zelenjadarji podorali vsaj deset ton solate. »To je katastrofa. Samo pomislimo, da morda od tega prihodka živi vsa družina, da je morda ta kmet šel v razvoj in naložbo ter je zato vzel kredit, ki ga mora zdaj vračati. Država bi morala priskočiti na pomoč, kot se menda dogaja marsikje v tujini, sicer tak zelenjadar ne bo preživel,« meni Kambič. Kmetijsko ministrstvo opozarjajo na te probleme, saj želijo pomagati tudi svojim zelenjadarjem. Po lanskem odhodu šestih velikih jih imajo zdaj približno 15, največ na šentjernejsko-kostanjeviškem koncu.
OZAVEŠČEN POTROŠNIK
Partnerji zelenjavne verige – pridelovalci, zadruge in trgovci – so se večkrat sestali. Ugotavljajo, da je bistvena težava premalo načrtovana proizvodnja in nepovezanost med pridelovalci in trgovci. Vsi členi verige pa pozivajo pridelovalce zelenjave, da je napočil skrajni čas, da se bolj povežejo in skupaj načrtujejo proizvodnjo, da ne bo presežkov na trgu. Le tako bo imel zelenjadar zagotovljeno nadaljnjo pridelavo slovenske zelenjave in bo potrošniku nudil kakovostno zelenjavo na slovenskih policah. A svoje moramo narediti tudi mi, potrošniki. »Dolgoročna rešitev je ozaveščanje slovenskega potrošnika, da bo kupoval domačo zelenjavo, meso in tako dalje, in da bo od svojega trgovca zahteval slovenske proizvode. Le tako lahko podpre slovenske pridelovalce. Jasno nam mora biti, da bo zjutraj utrgana jagoda z našega polja jutri še sveža na trgovski polici. In solata, ki je pred osmimi urami še rasla na bližnji njivi, je gotovo drugačna od tiste, ki je prišla iz tujine in je nekaj dni potovala do našega krožnika, pa je morda na pogled sicer sveža in lepa,« razlaga Kambič.
JUREČIČ: MED KORONO OBISK VEČJI
Tako meni tudi kmet Marjan Jurečič iz Velikega Mraševa v krški občini, ki se že tri desetletja ukvarja z zelenjadarstvom. Na njihovi kmetiji ponujajo domačo zelenjavo, sadike, polnozrnato moko, hladno stiskana olja in izdelke, narejene po lastnih recepturah in na podlagi lastnih izkušenj. Na približno 50 hektarjih (s kolobarjenjem) pridelujejo kulture, kot so mladi krompir, zgodnje in pozno zelje, paprika, melone, pa seveda solata, kumare, rdeča pesa, paradižnik, paprika, na 25 hektarjih pa druge poljščine (pšenico, ječmen, piro …).
Kot pravi Jurečič, je bilo v koronačasu pri njih spodbudno. Že takoj drugi dan uvedbe izolacije se je prodaja na domu – imajo namreč lepo urejeno trgovinico – povečala za dvakrat. »Raje kot v večje trgovine so ljudje prihajali k nam na kmetijo, saj se jim je to zdelo bolj varno, predvsem pa so želeli domačo zelenjavo. Mnogi so se oskrbeli tudi s sadikami, saj se je poudarjala samooskrba. Veliko strank je bilo povsem novih, od drugod,« pravi sogovornik in doda, da se je prodaja na veliko – po dolgoletni zvestobi KZ Krka Novo mesto so zdaj kooperanti krškega Evrosada – zelo zmanjšala. A prav ta predstavlja večji del prodaje. Vzroki so manjše potrebe, saj so bile mnoge ustanove zaprte.
»Prvo spomladansko rundo smo še nekako prodali normalno, potem pa je od 1. maja vse šlo navzdol. Do dvajset ton solate smo na primer podorali z mulčarjem,« pove Marjan Jurečič, ki na kmetiji letno pridela med 800 in tisoč ton zelenjave. Namakanje imajo urejeno z namakalnim sistemom Kalce - Naklo. Letos so že zmulčali tudi zgodnje zelje, pove, saj je na trg prišlo cenejše srbsko in makedonsko.
»Problem je, ker smo majhen trg, s trgovci bi bile potrebne bolj fiksne pogodbe, a takega, ki bi odkupil vse, kar zraste, ni. Potrebno bi bilo še bolj spodbuditi prodajo v javnih zavodih. Vprašanje je tudi, ali je res vse domače, kar se za to oglašuje. Še vedno se veliko vozi z italijanskih veletržnic, takrat naše cene padejo,« o razlogih za probleme v zelenjadarstvu razmišlja kmet Jurečič, sicer zadovoljen, da ima na svoji kmetiji naslednika, sina Tevža.
»Kot kaže, bomo vztrajali, v nasprotju z mnogimi manjšimi zelenjadarji, ki so obupali, kar gre razumeti. Mladi ne bodo več le delali kot mi – hitro vse dajo pod črto, in ker se ne izplača, si raje poiščejo varno in bolj udobno službo,« pove Jurečič. Pri njih si želijo v prihodnje več pokritih površin – zdaj jih premorejo 3,5 hektarja za sadike, papriko, paradižnik ... »A kaj ko je treba za površine nad 150 kvadratnih metrov pridobiti gradbeno dovoljenje. Za rastlinjak ta površina res ni velika. Čakamo, da se ta pravila zrahljajo,« odkrito pove.
