Najprej smo bili vsi malo zmedeni, nismo se znali organizirati, proti koncu epidemije pa nam je šlo že odlično. Zdaj bi pa večina rada delala od doma. A se bojim, da delodajalci ne bodo za.
Ključna stvar, zakaj smo »zavohali«, da bi takšno delo znalo biti dobro, je, da smo imeli več avtonomije. Vse raziskave kažejo, da je primerna stopnja avtonomije, to je samostojnosti, največji napovednik zadovoljstva in učinkovitosti pri delu. Če si lahko prilagajaš svoj dnevni urnik, izbiraš naloge, način, kako jih boš izpeljal – imaš neko stopnjo samostojnosti. Razen morda v proizvodnji. Pri delu od doma smo prihranili še ogromno časa, ker se nam ni bilo treba voziti na delovno mesto.
Hkrati smo si sami organizirali delo, se morali disciplinirati. Tudi tu so lahko pasti.
Od posameznikove osebnosti in navad je odvisno, kako si organizira delo. Nekateri imajo bolj jasno strukturiran dan, drugi so si znali poiskati pomoč na spletu – kako se organizira delo doma. Naredili so si urnik, zase, za otroke. Nekateri, ki imajo občutek, da jim šef narekuje delovni dan, in mu to prepustijo, so imeli težave. Nekateri so potrebovali vsaj štirinajst dni, da so ugotovili in »preklopili«, da to ni dopust. Marsikdo se je z užitkom odklopil in bral knjige; delodajalec je moral nekatere opozarjati, da je to oblika dela, pri kateri se pričakujejo prisotnost, zbranost, učinkovito sodelovanje. In za to človek potrebuje čas, energijo.
V karantenskem času so stopile v ospredje nove tehnologije. Mlade smo prej svarili pred njimi, zdaj so jim bile priporočene.
Vesela sem, da se je pokazalo, kaj je res nujno. Upam, da smo se naučili, da bo odpadel balast dolgih sestankov, srečevanj po nepotrebnem, odvečno poročanje. Po drugi strani pa se je začela oblikovati kultura komunikacije po spletu. Prej smo od daleč opazovali Američane ali znana mednarodna podjetja, zdaj pa smo sami preizkusili, na začetku smo bili nezaupljivi, okorni in nespontani, a sčasoma so tudi naši pogovori dobili jasno strukturo. Naučili smo se sprostiti med njimi, naučili smo se biti točni. Moje »stranke« so bile na spletnih sestankih dosti bolj točne kot na sestankih v podjetju. Imela sem dvajset skupin študentov, konzultacije na dvajset minut natančno in študenti so bili točni do minute, vsi hkrati, po Zoomu. Bila sem ganjena, kako preprosto lahko to poteka, če vsi sodelujemo in pokažemo pripadnost istemu cilju. Ta kultura se je zdaj oblikovala. Študenti so spraševali, se ustrezno odzivali. Njihova prisotnost je bila številnejša. Pogrešala sem edino očesni stik z njimi, debato, ki jo lahko vzpostaviš edino v predavalnici.
Koliko denarja lahko podjetje prihrani z delom od doma?
Prihrani pri potnih stroških in prostoru, ki ga daje zaposlenemu. Že pred epidemijo so nekatera podjetja kombinirala en dan dela od doma in štiri dni dela v pisarni. Pisalne mize si lahko deli več ljudi. Niso več vezane na osebo – moja miza, moja rožica, moj računalnik. Velik prihranek je tudi čas vožnje na delo in z njega, ki ga lahko kakovostno preživiš drugače, če delaš od doma.
A veliko podjetij še vedno rado nadzira svoje zaposlene, kdaj pridejo na delo, kdaj odidejo, s »štempljanjem« ali kako drugače.
Res je. To je organizacijska kultura, kjer niso gradili na odnosih, ki bi temeljili na zaupanju. Ti odnosi temeljijo na avtoriteti. Zaupanje je dolgotrajen postopek, tako kot v partnerskem odnosu. Tu imajo prednost mlajša in manjša podjetja. Slovenci smo na prepihu različnih kultur: germanske, protestantske, hkrati pa balkanske, italijanske, mediteranske. In to se »uspešno« prepleta pri našem spoprijemanju z izzivi. Od šolskega sistema dalje spodbujamo iskanje ovinkov. Učenec ima za nalogo narediti plakat, naredijo ga starši. Študent ne prebere knjige, ampak samo povzetek. Zaposleni izkorišča, če ga ne preverjajo. Zato je pri nas težje vzpostaviti zaupanje kot v kakšni skandinavski državi.
Tudi za javni sektor govorijo, da bi lahko po karanteni delo od doma postalo nova normalnost.
Tu je več izzivov. Težje je pri zaposlenih, ki delajo, na primer, s strankami. Pomembno je tudi, da se ljudje povežejo med sabo. Kulture podjetja ne moreš spoznati doma, na kavču, moraš jo čutiti, videti, se družiti. Šefa in njegovo delo moraš spoznati osebno, da ga lahko nekoč nadomestiš. Tu so omejitve. Na drugi strani so omejitve pri posamezniku, doma. Nekateri živijo v natrpanih stanovanjih, drugi sami. Nekateri ne bi nikoli več ponovili izkušnje dela od doma. Potrebujejo rutino, da se zjutraj uredijo in gredo delat.
Kakšno pa bi bilo idealno razmerje med delom od doma in na delovnem mestu?
Recepta ni, odvisno od delovnega mesta in od področja dela. Rekla bi, da dva dni delo od doma. Sama delam doma po potrebi in vidim, da sem tako učinkovitejša, brez kavic, bolj osredotočena na zastavljene cilje. Na fakulteti se ves čas nekaj dogaja.
Slovenci se imamo za zelo pridne in učinkovite, a vsako dopoldne je po vseh kavarnah polno ljudi »na kavicah«.
Menim, da Slovenci ne delamo učinkovito osem ur. V Plastiki Skaza delajo šest ur, merili smo učinkovitost, delo so si racionalno razdelili, optimizirali vsak svoje delovno mesto in v šestih, sedmih urah naredijo tisto, kar so prej v osmih. Na pisarne so nalepili listke: ne moti. Na elektronsko pošto odgovarjajo na koncu delovnega dne. Vsak upošteva svoj bioritem, ko je najučinkovitejši.
Ko smo bili doma, smo lahko delali takrat, ko smo najučinkovitejši. Eni zjutraj, drugi zvečer. Starši z otroki so se pritoževali, da niso imeli časa za mirno delo.
Učitelji niso naredili svojega dela. Tako so morali starši oddelati še en delovnik.
Kakšne posledice bo pustila pandemija?
V naši zavesti ostaja, da se to lahko ponovi. A zato bomo bolje opremljeni, psihologi pravimo temu opolnomočeni, da nas ne bo več tako presenetilo, nepripravljene, kot tokrat. Želim si, da bi znali ceniti to, kar imamo – možnost svobodnega gibanja, možnost dela od doma. Želim si, da bi delodajalci spoznali, da se da delati tudi na tak način. Želim si, da koristi ostanejo.
Kaj pa negativne posledice karantene in epidemije? Nedruženje, izolacija, depresija, anksioznost?
Raziskave kažejo, da mladim na prehodu v odraslost, v dvajsetih, tridesetih letih, ki doživijo gospodarsko krizo, ta ostane v nezavednem prisotna vse njihovo življenje. Občutek imam, da bomo zaradi tega previdnejši, usmerjeni h kratkoročnemu načrtovanju. Bolj bomo skrbeli za vzpostavljanje kakovostnih medosebnih odnosov. Da bomo »videli« drug drugega. Prej se nismo slišali, nismo imeli časa. Zdaj smo lahko ugotovili, kaj je zares pomembno. Odnosi. Koliko »hrane« nam dajo.
Delo od doma v normalnih razmerah in v epidemiji se vseeno razlikuje, mar ne.
Res je. Na delo med epidemijo nismo bili pripravljeni in dolgoročno te takšno delo izčrpava. Ne moreš biti tako učinkovit zaradi zunanjih dejavnikov. Na začetku smo bili na naši fakulteti zagnani, inovativni, potem smo se utrudili, izčrpali.
EU še ni dobro pripravljena na to vrsto dela, zaradi nestabilnosti platform in ranljivosti spletne infrastrukture.
EU je izražala potrebo po spremembi delovnih okolij, a če ne bi bilo epidemije, bi to izvedla v naslednjih 15 letih. Gre za spremembo kulture, takšne spremembe pa so počasne. Epidemija nas je potisnila na rob in mnogo podjetij bo skušalo to spremeniti v najkrajšem možnem času (zaradi strahu pred jesenjo). Naredili smo velik korak naprej, na boljše, in zaradi tega bomo postali prijaznejši do mlajših generacij, ki prihajajo na trg dela.
Kako pa je z motivacijo za delo?
Delo danes v Sloveniji ni vrednota. Delo pri mlajših generacijah ni to, kar si večina želi. Zanje so vrednote spremembe, užitek, imeti se dobro. Pri delu uživa le 10, 15 odstotkov ljudi. 60, 70 odstotkov ljudi je pasivno zavzetih, na delo prihajajo, da dobivajo plačo. Nova situacija bo pokazala, da bodo službo dobivali najbolj motivirani. A delo nam ponuja veliko več – daje nam samozavest, oblikuje samopodobo, omogoča nam razvoj. Delodajalci takoj prepoznajo človeka, ki je motiviran. Mladi pa si želijo dela, ki bo pestro in zanimivo. Pri nas imamo veliko delovnih mest v storitveni dejavnosti, ki niso tako razgibana in zabavna. A s fleksibilnim, krajšim delovnikom, z rotacijo delovnih mest, prilagoditvami dopusta gremo lahko mladim naproti. Tu je veliko možnosti, da se stvari spremenijo v dobro.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
