Se ni nikomur prižgal alarm, zakaj se tako strašno upirajo? Niti sodnici, ki je zahtevala, da se okrutni odvzem dokonča, čeprav jo je izvrševalec po telefonu rotil, naj ga prekine? Zdaj se oglašajo različni strokovnjaki, zgroženi nad postopkom, vsi pa se sprašujemo, ali lahko v imenu »koristi za otroka« popolnoma poteptamo njegove želje?
Vsi starši in vzgojitelji se nenehno borimo z dilemo, kaj je za otroka prav in koristno, in koliko je pri tem nujno upoštevati njegove želje in potrebe, da ga ne bomo zatrli. O tem se bomo pogovarjali še dolge mesece, morda celo leta (kot o koroških dečkih), in prav je, da to razčistimo. »Razlikovati moram med otrokovo željo in koristjo,« je rekla predstavnica družinskega sodišča na ljubljanskem okrožnem sodišču, ko je zagovarjala ravnanje sodnice.
No, to je že res. Če bi prepuščali otrokom, da jedo samo tisto, kar jim je všeč, gredo spat, ko se jim zljubi, in se igračkajo z računalnikom, dokler ne omagajo, bi se vse skupaj slabo končalo. Starši smo pač za to, da postavljamo meje in se jih tudi držimo. No, ni pa vse tako kristalno jasno, ko gre za to, katerega od staršev otroci bolj sprejemajo (no, recimo bobu bob – koga imajo raje), še posebno takrat, ko se roditelji razidejo. Vsaj to vemo, da majhni otroci bolj potrebujejo mamo, če hoče in zna poskrbeti zanje.
Zgodba
Seveda je ne poznamo, zaradi varovanja podatkov. Objavljena je bila že desetega maja, a jo je večina očitno spregledala, zato pa smo jo vsi opazili, ko so bili objavljeni na različnih televizijah grozljivi posnetki »odvzema otrok materi«, kot se temu strokovno reče. Danes pač takšne stvari ne morejo potekati v tajnosti, ker imamo vsi pri sebi kamere. Posnet je tudi klic sodnega izvršitelja sodnici, naj postopek prekine. In njen odgovor, naj ga dokonča. Ona bi spravila otroke v avto, če bi bila tam, je rekla. Čeprav so se otroci na vse kriplje upirali, kričali, bežali k sosedom in kazali zelo očiten namen, da k očetu nočejo.
Po tistem so se na družbena omrežja vsuli takšni in drugačni komentarji, vmes je bilo tudi nekaj pričevalcev, ki družino poznajo. Med njimi je bila tudi kolegica novinarka, ki jo cenim in vem, da ne bi nakladala tja v en dan. Nič ni presojala, le to je zapisala – da je večkrat videla mamo z vsemi tremi otroki, ko je šla na sprehod ali po opravkih, a nikoli ni z njimi videla očeta.
Zgodbo je dopolnila krajanka, ki živi dovolj blizu, da nekoliko bolje pozna razmere. V zapisu dobesedno pravi: »Žalosti me prebiranje komentarjev oseb, ki zadeve in dotičnih sploh ne poznate. Ja, strinjam se, vsak ima pravico si ustvariti svoje mnenje. Jaz pa poznam zadevo in to, da mati ni dopustila stikov z očetom, je bilo videti takole: oče je prišel po otroke, ti so se razbežali okrog hiše in niso hoteli z njim. Oče ni počakal niti minute, če bi se otroci le odločili iti z njim, ampak je odbrzel na policijo prijavit, da mu mati ne da otrok. In to se je dogajalo v nedogled, posledično sklep sodišča, da se otroke dodeli očetu. Mama nikakor ni zapita, zadrogirana, nasilna in kaj vem kaj vse eni pišejo, ampak pridna in ljubeča mama. Bila sem večkrat zraven, ko je mama nagovarjala otroke, naj grejo z očetom, vendar niso hoteli. Zakaj, vedo le sami ... mogoče nekaj pove tudi podatek, da je ob nasilnem odvzemu eden od otrok do krvi razpraskal očeta po obrazu, tako se je branil ... O CDS pa ni vredno izgubljati besed ...«
Seveda lahko rečete, da si je to mama sama napisala na splet, vendar pa informacije, ki so prikapljale iz različnih, tudi uradnih virov kažejo, da je zgodba zares vredna temeljite obravnave.
So stiki otrokova ali starševska pravica?
Zgodba, ki se odvija kakšni dve leti, gre približno takole – starša sta se ločila, določeni so bili stiki z očetom, ki pa jih je mati, kot piše v sodnih spisih, kršila kar šestindvajsetkrat. Sosedje, ki družino poznajo, pravijo, da očeta z otroki tako rekoč niso videli, da so bili zmeraj z mamo, dvojčici je nosila na obeh bokih, fantek pa se je je držal za obleko, ko so kam šli.
Preračunajmo – ko se je drama s stiki začela, sta imeli deklici komaj kaj več kot leto, fantič pa sedem. In če ostanemo pri ljudski oceni, gre za skrbno in ljubečo mater, tudi posnetki njenega stanovanja kažejo, da otroci živijo v udobju. Poraja se torej osnovno vprašanje – kako lahko izročiš tako majhna otroka (če že fant ve, za kaj gre) očetu, ki morda nima ustreznih razmer in okrog sebe ustreznih ljudi, ki bi mu pri vzgoji, negi in varstvu pomagali. Ugibam, seveda. Morda vse to ima. A zakaj se potem otroci tako strašno upirajo, da bi bili pri očetu? Dobro, fantiča je mogoče indoktrinirati s sovraštvom do očeta, kaj pa punčki, ki imata tri leta in za zdaj še najbolj razumeta jezik ljubezni in naklonjenosti? So vse to pristojni proučili, preden so se odločili za najbolj drastičen ukrep in lansko jesen materi vzeli skrbništvo, razlog – preprečevanje stikov za očetom? In ne zanemarjanje, nasilništvo ali kaj podobnega. Otroke so ji lanskega novembra vzeli, še preden so njeno pritožbo obravnavali, za zdaj ni poročil, kako je potekal takratni odvzem. Je pa smela mati poslej (za kazen?) imeti le nadzorovane stike z otroki na pristojnem Centru za socialno delo (v zadevo sta vmešana dva območna CSD, očetov in mamin).
Pri zadnjem takšnem srečanju letošnjega marca socialne delavke takšnega maltretiranja očitno niso več zdržale in so dovolile, da mama odpelje otroke domov. Po nekaj dneh se je zgodil škandalozni odvzem, ki se je po maminem pričevanju začel takole – bili so pri kosilu, po tri otroke je prišlo enajst uradnih oseb. Vprašala je, ali lahko pojejo do konca – pa so rekli, da ne. Otroci so se razbežali, mati pa se po pričevanju ni upirala, ker bi sicer odpeljali njo. So se pa kriče in jokaje upirali otroci in se oklepali matere, saj se očitno niso zavedali, da dela država v njihovo korist. Najbrž jih hoče naučiti, kako ljubiti očeta. In je pri tem nekako spregledala, da stiki niso predvsem pravica staršev, ampak otrok, tako namreč piše v mednarodnih konvencijah in zakonih. Otroci imajo pravico do obeh staršev in stikov z njimi, a le, če niso zanje preveč stresni. V nekaterih državah imajo otroci celo pravico tožiti svoje starše, pri nas pa imajo, ko pridejo zadeve predaleč, zagovornika – glas otroka. Če ga seveda kdo poišče.
Odločitve sodišča je treba spoštovati
Povprašala sem v uradu Varuha človekovih pravic, ali so s primerom seznanjeni in so ga morda obravnavali že prej, saj se zdi logično, da mora nekdo nevtralen, ki ima dovolj znanja, živcev in časa, kar je glavna značilnost zagovornikov, ugotoviti, kaj si želi otrok. Ali zakaj si nečesa ali nekoga ne želi. Konkretnega odgovora seveda nisem dobila, ker gre za zaupne podatke. So pa pristojno sodišče že pozvali, naj v najkrajšem možnem času sprejme odločitev in da je odločitve sodišča pač treba spoštovati. »Odločitve o izvršbah naj bi bile skrbno pretehtane, saj nosijo hude posledice za otroke, so stresne in travmatične. So skrajna oblika ukrepanja, in če sodišče takšno odločitev sprejme, je očitno ocenilo, da je to v danem trenutku edini možen način, da se poskrbi za največjo korist otrok,«so zapisali.
Ko je izbruhnil škandal, kar nasilen odvzem otrok od matere, ki jih v ničemer ne ogroža, vsekakor je, sem se spomnila pravnika Matevža Krivica, znanega branilca številnih družin in otrok, ki je bil takrat, ko so prenesli odločanje o usodi otrok s CSD-jev na sodišča, zelo skeptičen. Čeprav s socialnimi delavci ni imel samo dobrih izkušenj, je menil, da vsekakor veliko več vedo in znajo kot sodniki in da so njihove odločitve boljše. Kaj meni o omenjenem primeru? Bil je zelo kratek: »Žal pričakovano. Kdor je pričakoval kaj drugega, ne pozna naših sodišč. Prvo, kar mi ta trenutek pride na misel: v zakon bi bilo takoj treba dodati, da mora biti ob takem prisilnem odvzemu otroka obvezno navzoč sodnik, ki je tak odvzem odredil. Na papirju so zadeve videti drugačne kot v realnosti – naši sodniki pa ljubijo papir in bežijo pred realnostjo (ali je včasih niti niso sposobni razumeti).«
Kje so izvedenci?
Po tistem, kar vendarle vemo, gre za nekdanja partnerja, ki nista niti revna niti neizobražena, otroci torej materialno ali telesno niso bili ogroženi. Kaj pa čustveno? Po tistem, kar je mama povedala 10. maja in kar je mogoče najti na spletu, niso bili določeni nobeni posebni izvedenci, ki bi proučili, kaj se v resnici dogaja. Glavni in edini razlog odvzema je torej, da mati ne dovoli stikov, štiriurni grozljivi odvzem otrok pa še enkrat potrjuje, da otroci stikov nočejo. Če so torej zmanipulirani, lahko o tem odloča sodnica? Po nekem dokumentu, ki kroži, je sodnica predlagala socialnim delavkam, naj one predlagajo sodišču, da se otroci dodelijo očetu ali pa se začasno odvzamejo obema. Kar seveda ni slaba ideja, če sta kriva oba. Kaj pa, če nista? Je sodišče pri tako kočljivi zadevi odredilo proučitev psihološkega profila obeh staršev?
Poklicala sem eno od izkušenih zagovornic – glas otroka – o tem primeru seveda ne ve ničesar. Je pa obravnavala veliko drugih, kjer so poskušali na centrih in sodiščih uveljavljati doktrino, da ima otrok pravico do stikov z očetom in mamo in da je treba izhajati iz največje koristi za otroke. »Toda tudi otroka je treba poslušati, kaj misli, kaj si želi, kakšne izkušnje ima. Če so stiki zanj travmatični, če jih odklanja in se jih boji, jih je pač pametno prekiniti, ne pa otroke siliti v razmerje, ki mu niso kos. Dogajalo se je celo, da so morali otroci na obisk k očetu v zapor, kjer je sedel zaradi nasilništva,« pravi Majda Struc.
Kaj pa zdaj?
Okrog mene je kar veliko otrok iz razvezanih družin, ki so se s tem sprijaznili, ker se je pač staršem uspelo dogovoriti, kako bodo s čim manj travmami živeli naprej. Ne rečem, da imajo očeta in mamo enako radi in da niso pri enem raje kot pri drugem, ampak takšno je pač življenje. In vendar – glede na to, da v Sloveniji razpade vsak tretji zakon, bi morali imeti zelo jasna pravila, kako poskrbeti za otroke, če se starši niso sposobni sami sporazumeti. Če bi jih imeli, tako travmatičen odvzem otrok, ki jih ni nihče ogrožal, ne bi bil mogoč. Zgrozila se je Gabi Čačinovič Vogrinčič, zelo ostra je bila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, protestirala je Zveza prijateljev mladine, oglašali so se otroški psihologi in pojasnjevali, kakšne posledice lahko pušča trganje otrok iz materinega naročja. In oglašali so se seveda zagovorniki postopka, češ da bi morala mama pripraviti otroke na odvzem in da matere v teh razmerjih sploh niso tako nedolžne, kot mislimo. In da je sodišče praviloma na njihovi strani. Očitno ne zmeraj.
Kakorkoli že, pričakujemo odgovore in pojasnila, ker to pač zadeva mnoge starše, ki jim ni usojeno nadaljevati skupne poti. Mati še zmeraj (do prejšnjega petka) ne ve, kje so otroci in kaj se dogaja z njimi, ljudski glas pa pravi, da živijo zaprti v nekem stanovanju z varuško. In se morda učijo, kako ljubiti očeta.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
