Mama dveh otrok, mlajših od deset let, živi v sosednji državi, kamor se je preselila zaradi ljubezni. Petnajstletna zveza, od tega deset let s prstanom na roki, se je končala lansko jesen. Zgodba je filmska in Eva v njej kot glavna igralka, ki bi ji sama pred filmskim platnom gotovo govorila: joj, kako si neumna, ali ni očitno, da te vara?! To je izpoved ženske, ki želi s svojo zgodbo pomagati drugim ženskam. Da bodo spregovorile, da si bodo pomagale, se opogumljale, da spravijo bolečino iz sebe ali pa se »samo'« potolažile, češ, nisem edina.
Vse je delovalo kot namazano, nikoli premalo objemov in pozornosti, vedno dovolj (odličnega) seksa. »On je moški, ki te ponoči pokriva, ker ga skrbi za tvoje ledvice – moški, kakršnega si lahko samo želiš.« Tako je vsaj mislila do takrat, ko je zaradi črva dvoma v zadnjih treh mesecih njunega zakona prenesla datoteke z njegovega telefona, kjer sicer ni bilo nikakršnih dokazov, na računalnik. Tam se je vse razkrilo: njegovo dveletno vzporedno življenje s petnajst let mlajšo žensko. S petindvajsetletnico, ki verjetno nikoli ni nergala, nikoli ni bila živčna, se zvečer od utrujenosti ni zrušila v posteljo zraven otrok, ki naslednji dan ni vstala ob pol šestih in pripravljala kosila, ki popoldne ni hitela k pediatru ... To žensko je na začetku sovražila, danes ve, da je lagal tudi njej.
»Ko sem odkrila ne prevaro, temveč varanje, sem doživela akutni šok, saj sem živela v utvari, da imam nadpovprečno srečen zakon. Kadar se sprehajam, ne vidim veliko parov, da bi se objemali. Midva sva vse to imela. Da to počasi usiha, sem začutila zgolj nekaj mesecev, preden sem se soočila z dokazom. V afektu sem takoj končala zakon – torej zame ni bilo vprašanje, ali ostati ali ne. Morda bi mu oprostila oziroma bi se bila pripravljena pogovarjati, če bi me prevaral. On pa me je varal, živel vzporedno življenje – in to dve leti, morda celo več! Verjamem, da se zgodi, in tudi verjamem, da se je zares zaljubil, da jo ima rad, ter dopuščam možnost, da je to njegova usodna ženska. Ne morem pa pozabiti laganja, meni in otrokoma, v obraz.« Takoj ji je bilo jasno, da je ločitev edina možnost, prav tako kot takojšnja izselitev iz družinskega stanovanja. »Če bi moža naslednji dan spustila v stanovanje in bi se pogovarjala, pa še dan potem, bi padla v začaran krog, v katerega se zaplete preveč žensk. To ženske počno – čakajo. Zaradi logistike, stanovanja, kredita, otrok ... Ko sem potegnila črto pod najinim zakonom, sem imela na eni strani enega, na drugi drugega otroka, bila sem brez vozniškega izpita, v drugem naselju, s kreditom za stanovanje ... Zaradi logistike me je po dveh dneh poklical tudi bivši mož, češ da bi se vrnil. Ne zaradi čustev ali kesanja, zaradi logistike.«
Konec poljubov
Ko zdaj gleda na takratno sebe, si misli, da je tako naivne in slepe ženske gledala samo v filmih. »Čudila sem se ženskam, ki ne vidijo znakov. Znaki so. Vedno. Ampak nam je z vzgojo pa tudi karakterno vsajeno, da varanje in laži ne gredo skupaj z zakonom, družino, ljubeznijo in partnerstvom. Izhajam iz družine, kjer ni bilo varanja. Sedemdesetletni oče mi je dejal, da če bi prevaral mojo mami, bi prevaral tudi svoje otroke. Če bi se še enkrat poročila, bi pogledala, kakšni so odnosi v družini bodočega moža. Res je neverjetno, od kod vse to, kar prinesemo s sabo, izvira; kaj vse je odločujoče za to, da ženske v takšnih odnosih ostajamo. To je res neverjetno! Neverjetno pa je tudi, kako močne smo!«
O možu je začela rahlo dvomiti, ko se ni hotel več poljubljati. »Poljub je čista emocija, poseben jezik intimnosti. Ta intimnost je počasi usihala, ni se zgodilo kar naenkrat. Seks ni usahnil. V teh mesecih, ko sem nekaj sumila, sem iskala dokaze. Med sesanjem sem odprla omaro in zavohala cvetlični vonj, vem, da to ni moj vonj, saj imam rada sladke parfume, sem si mislila. Ampak nekako razumsko umikaš take misli stran in potem tudi z lahkoto verjameš nekemu za lase privlečenemu pojasnilu, da so se s tem parfumom 'nekaj otroci špricali'. Ko smo šli na bazen, sem, recimo, opazila sledi nohtov na njegovih prsih in ga vprašala, kaj je to. Odgovoril je, saj veš, da imam občutljivo kožo. Aha, v redu, sem si mislila. Nič ni bilo v redu, lagal mi je, a si tega nisem hotela priznati. Pa saj sem 15 let živela z njim, vedela sem, da nima občutljive kože. Nisem si hotela priznati, da sem ali bom postala del statistike. Govorila sem si, da se to meni ne more zgoditi, bala sem se, da bom kot ločenka etiketirana, označena za smeti, da bosta moja otroka zaznamovana, da bosta edina z ločenima staršema na šoli. Kakšna zmota! Šele med ločitvijo sem izvedela, da je v vrtcu mojega otroka že nekaj ločenih staršev, zdaj mi pa tako že vsi pravijo, da bo to število ob koncu osnovne šole še poskočilo, v srednji šoli pa bo že polovica otrok ločenih staršev. Če pa že niso ločeni na papirju, jih je veliko ločenih čustveno.«
Lov za dokazi
Po skoraj dveh letih (uspešnega) varanja je njen mož postal nepazljiv, začel je delati napake. Recimo voditi psa na sprehod, česar prej ni počel. Sprehodi so trajali sumljivo dolgo. Ker se je pogovarjal z njo. Čudno se ji je zdelo tudi, da je imel telefon zaščiten s šifro, a ko je s svojo očitno detektivsko in tehnološko žilico prenesla podatke z njega (vmes ji je povedal za šifro, češ, dokazal ti bom, da nič ne skrivam) na računalnik, so se ji razodele fotografije, na katerih svojega moža skoraj ni prepoznala: od zaljubljenih pogledov v kamero do veliko nazornejših fotografij. Seveda je bil mož v šoku, da jih je odkrila.
»Še mesec dni prej mi je gledal v oči in zatrjeval, da ni tretje osebe, da me ne bi nikoli izdal. Tudi takrat, ko je prišel domov brez prstana in mi rekel, da se mu ne da več. Kaj konkretno se ti ne da?! Kaj to pomeni, da se njemu ne da? On je samo navrgel ta stavek in gledal naprej televizijo, jaz pa nisem osem dni nič jedla in sem hodila naokoli kot zombi.«
Hotela se je pogovoriti tudi po naslednji besedni bombi. »Ne ljubim te več, nisi ženska, s katero želim ostati do smrti. Vedno pa te bom imel rad kot mamico svojih otrok.« In spet nič, tišina na njegovi strani. Nobenega načrta, češ, odselil se bom? »Ne, on je naprej gledal televizijo.«
Zdaj ji je po pogovoru s prijateljico psihologinjo in prijateljem terapevtom (za uradne terapije nima denarja, za brezplačne pa ne časa, ker so med njenim delovnim časom) jasno, da je njen bivši mož neodgovorna in nezrela oseba.
Najbolj mu zameri laganje. »Celo rekla sem mu, naj mi pove, če se je zaljubil v drugo, to bi razumela, na to ne morem vplivati. Zakaj vztrajati tako dolgo v zakonu, če me ne ljubi, če ne more več, zakaj trpinčiti sebe in mene? Povej resnico, naj boli, saj bom preživela.«
Zdaj je jezen nanjo, ker je zahtevala ločitev. On bi še kar tako živel. Ni edini, veliko jih vozi takšno življenje, sedaj spoznava Eva, ki se ji odpirajo mnoge ženske, pa tudi moški.
Moški se je izgubil
Odločila se je, da o tem ne bo molčala – še posebej ne pred otrokoma, za katera je njen mož dejal, naj jima vse prikrije ter da jima bo vse sam razložil, ko bosta dopolnila 18 let. »Otroci niso neumni. Otroka vzgajam v odkritosti, iskrenosti, veliko se pogovarjamo – na primeren način. Zato sem jima povedala resnico, da je oči varal in da sem odšla. Želim, da vesta, da v podobni situaciji v življenju tudi onadva lahko odideta. Če ju bo partner prizadel, varal, jima nagajal, imata ne samo pravico, ampak obveznost do sebe, da iz takega odnosa odideta.«
Za sosede pa je bivši mož tudi imel načrt: naj jim reče, da je na delu v Nemčiji. No, Eva je vsem povedala resnico in v hipu začutila, da ji prej oddaljene sosede stopajo vedno bližje, ji pomagajo ...
In seveda ga je vprašala, zakaj jo je varal. Ker je nergala, sitnarila, zakaj nisi storil tega, zakaj onega – to mu je šlo na živce. »Ampak to je bil preprosto pač priročen izgovor. Drug razlog, ki ga je navedel, pa je bil, da se je pred tremi leti izgubil kot moški. Kriza srednjih let pri 36? Tudi to je po tolmačenju psihologinje zgolj klasičen izgovor, ki pove zgolj to, da je nezrela in neodgovorna oseba.«
Eva danes želi vsem povedati, da zakon ni nekaj samoumevnega, da nista samoumevna ne on in ne ona; da je treba vlagati v odnos, v skupni čas, v čim več preživetega časa skupaj – in v pogovor. »Morda kot utrujena mamica in gospodinja ter zaposlena ženska res nisem bila dostopna, tako kot bi si on želel ali potreboval. Ampak tako je življenje, treba se je boriti – tudi za družino in partnerstvo. Kako bi pa bilo, če bi vsi preprosto kar odšli?!«
Družina je bila zanjo svetinja in zdaj je spoznala tudi s pomočjo mnogih pogovorov, ki nanjo delujejo terapevtsko, da je svetinja najprej ona sama. Seveda je težko, ampak je zadovoljna z življenjem. Zadovoljna, da je zopet našla sebe, saj je ugotovila, da se je v zakonu zatajila. Pa tudi vozniški izpit je naredila.
---
Mobilni telefoni so navadno sranje
Eva je zopet samska in tako rekoč »na trgu«. Moški so se ji začeli ponujati in najbolj je šokirana, da to brez sramu počno tudi poročeni. Tudi veliko mlajši, recimo 24-letniki, ki ji odkrito povedo, da jih starejše ženske pač mikajo. Med njimi so mlajši, ki imajo zaročenke, varajo obilno (še posebej na službenih poteh), seks očitno dojemajo kot neke vrste hobi. »Tega je ogromno in tega prej nisem videla! Zdi se mi res nagnusno. To, kar so nam naredili prenosni pametni telefoni, pa je katastrofa. Spoznavaš sodelavce, nove znance in pogovori se odvijajo povsem normalno, nič čustvenega, ampak ko se začne enkrat verižiti dopisovanje po telefonu, postane pa nevarno. Kar naenkrat se z nekom najdeš in predvidevam, da se je to zgodilo mojemu možu. Dopisovanje je povsem virtualna zadeva, po telefonu lahko tudi doživiš orgazem, zlasti če si pošiljata fotografije. Tega je ogromno! Tudi mene so že moški prosili, naj jim pošljem kakšno fotografijo. Naj pokličejo vročo linijo, kaj je tem moškim?! So postali taki egoisti, narcisi?! Prenosni telefoni so res navadno sranje.«
Ne zaupam več
Res je, da zdaj ne zaupa več, da ne verjame več v zakon. A se je kljub temu, da je ranjena in prizadeta, odprla navzven, saj iz sebe ne želi delati žrtve. »Sebe sem vrnila sebi in prijateljem. Dobro je, če se ženske vprašajo, ali se v zakonu preveč prilagajajo. Vendar moramo biti pošteni: tudi ženske varajo. Lahko bi bila med njimi tudi jaz, priložnosti so bile, ampak naslednji dan se ne bi mogla več pogledati v ogledalo. Enkraten užitek tega ni vreden.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
