Da jih je koronakriza močno prizadela, nekatere tudi dotolkla, kažejo še naprej prazne terase, tudi po 4. maju. Direktor OOZ Ptuj Boris Repič je na petkovem mini kriznem sestanku ptujskih gostincev povedal, da se jih je za odprtje teras odločila le okrog polovica. Gostinci Sandra Levanič (gostilna Pri pošti), Mira Korošec (gostilna Amadeus), predsednik sekcije za turizem in gostinstvo pri OOZ Ptuj Jožef Mahorič (Delfinček), Marko Kolarič (kavarna Bodi) ter Milan Trol (bar Atri) se želijo čim prej sestati z odgovornimi v MO Ptuj. Zahtevajo konkretne rešitve in tudi pomoč, da bodo nekoliko lažje zadihali, tudi s pomočjo lokalne skupnosti.
Najtežji problem: ogrožena delovna mesta zaposlenih
»Najtežji problem, s katerim se srečujemo, so naši zaposleni, katerih delovna mesta so ogrožena. Zgodba vsakega izmed nas, ki imamo zaposlene, je težka. Kako naj obdržimo zaposlene in preživimo, če ni obiska in če koronapomoč prihaja prepočasi,« izpostavljajo, saj od nekaj kavic in »špricarjev« denarja za plače in preživetje ne bodo mogli zbrati. Sandra Levanič je imela v štirih dneh po odprtju terase bruto prihodek 410 evrov, s čimer ne more pokriti niti najnujnejših stroškov. Stroški, ki jih je imela samo z odprtjem lokala, so nekajkrat presegli ta znesek, da ne omenja stroškov elektrike in zaščitnih sredstev. Podobno pravijo drugi gostinci. Dnevi, ki prihajajo, bodo odločili o tem, ali bo še vztrajala v gostinstvu. Če ni obiska, če ni pogojev za poslovanje, čemu vztrajati, povečevati izgubo, se sprašuje. »Ljudje so prestrašeni, negotovi. Ko grem po ulici, se že avtomatsko izogibajo srečevanja s teboj. Gostje se ne bodo vrnili čez noč. Tudi to je zdaj problem, ki ga pristojni ne vidijo: kako povrniti zaupanje gostov. Najhujše šele prihaja,« je pesimistična. »Če lokal ne obratuje vsaj 80-odstotno, tudi trgovina, stroškov ne moreš pokriti,« ugotavlja Jože Mahorič.
Dobrega kuharja je bilo težko dobiti, naj ga zdaj odpustim?
»Zaposleni so na čakanju, vem, treba se bo odločiti, kdo bo ostal, vseh ne bom mogla obdržati. Odvisna sem od turistov. Ali naj se (ponovno) preusmerim v drugo dejavnost? Gostinski dejavnosti sem dodala nastanitveno. Če se ne bodo odprli hoteli, terme, gostinstvo ne bo moglo zaživeti. Odvisni smo drug od drugega. Čakam, kaj bo,« pravi Mira Korošec.Pomoč za gostinstvo in turizem prihaja prepozno, likvidnostna sredstva se morajo čim prej sprostiti, tudi s pritiski, če ne bo šlo drugače. Gospodarska in obrtna združenja se trudijo po najboljših močeh, banke pa še vedno spijo. »Drugo pa je tisto, kar bomo lahko dosegli prek občine – da se nas oprosti plačil nadomestil za uporabo teras, stavbnega zemljišča, najemnin, da se nam omogoči koriščenje sredstev, ki jih ima občina za razvoj gospodarstva, za ohranjanje delovnih mest v turizmu. Gostinstvo in turizem se bosta pobirala nekaj let. Delavci za določen čas so verjetno že izgubili delo ali pa ga bodo, problem je s tistimi, ki smo jih leta in leta vzgajali. Če jih bomo prisiljeni odpustiti, bomo ostali brez kakovostnega kadra. Kuharja je bila že do zdaj umetnost dobiti,« opozarjajo gostinci.
Odprtje teras – bombonček s pelinom
Zaradi toliko prepovedi si ljudje ne upajo na terase. »Imam solidno teraso, zaposlene smo poklicali nazaj na delo. Če je res lepo vreme, lahko naredimo največ 30 odstotkov tistega, kar smo nekoč, 70 odstotkov preostalega časa pa zaposleni čakajo na delo v lokalu, kar bomo morali plačati. Upamo, da se bo uvedlo subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. V Nemčiji je to že stalna praksa. Delavca si poklical na delo, zato nisi več upravičen do nadomestila za čakanje. Saj ne iščemo neke pomoči, samo delali bi radi, vprašanje pa je, ali bomo imeli komu prodajati, če je 50 odstotkov gostov spremenilo miselnost,« pravi Trol. »Roke imamo zvezane, terase odprte, ne sme pa priti dosti gostov. Bodo ljudje morali čakati podobno kot v bankah, da bodo lahko na terasi popili svojo kavico? V gostinstvu že dolgo ni tega, da bi samo odprl vrata, pa bi imel gosta. Za vsako kavo se moraš boriti, da jo prodaš,« še dodaja.
Koronavirus četrta zaporedna kriza
Stanje, v kakršnem so se znašli ptujski mestni gostinci, ni primerljivo z drugimi, saj je to četrta kriza, verjetno tudi največja, s katero se srečujejo v zadnjih šestih letih. Najprej je bilo njihovo poslovanje oteženo zaradi obnove Mestnega trga, sledila je obnova mostu, ureditev tržnice, sredi marca letos je udaril koronavirus. In to ravno v letu, v katerem so pričakovali ponovno dobro sezono, ki bi bila lahko obliž na vse rane iz preteklosti. Žal pa so tako rekoč ponovno na začetku, prepuščeni sami sebi. Prepričani so, da bi veliko lažje prebrodili težave in posledice ponovnega zagona, če bi denar dobili takoj, po vzoru Nemčije in Avstrije, ki s pomočjo prizadetim panogam ni čakala. Nemudoma jim je zagotovila nujno potrebna likvidnostna sredstva v obliki pavšala, brez nepotrebne birokracije. Koronavirus nas je ujel nepripravljene, odzivi so kolikor toliko ustrezni, edini problem je, da država ne zagotavlja likvidnostnih sredstev, v imenu vseh opozarja Boris Repič: »Nikakor jim ne moremo dopovedati, da obrtniki in podjetniki potrebujejo denar zdaj, v tem trenutku. Če bodo ustvarili vrhunske dobičke do konca leta, bodo denar z veseljem vrnili. Kruta realnost je: če ti družina ali prijatelji ne posodijo denarja, ga nimaš kje dobiti.«