Novi koronavirus bo na nas, kot kaže, vplival še dolgo po tem, ko ga bomo uspeli obvladati. Kakšno bo naše življenje po njem? Kaj nas čaka? Kakšna bo prihodnost? K razmišljanju o tem smo povabili priznane slovenske intelektualce, ki so poskušali odgovoriti na ta vprašanja.
Kaj nam bo v prihodnje še prinesel covid-19 ali morda bolje, kaj bo za seboj pustil, smo tokrat vprašali doktorico znanosti s področja družinske in zakonske terapije Veroniko Podgoršek ter slovenskega pisatelja in predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca.
Dušan Merc, pisatelj in predsednik Društva slovenskih pisateljev
»Bojim se konca karantene. Mislim, da nam je vsem pokazala naše slabosti, pa ne znotraj karantene, ampak ko je ni. Ali bomo obnovili življenje, kot smo ga živeli pred karanteno, ali pa bomo sposobni iz tega časa izluščiti obvezen nauk: tokrat jo bomo morda še dobro odnesli, naslednjič bo huje. Ali bomo še bolj lahkomiselni ali pa bomo postali celo fatalistični, češ, dajmo nadoknadimo in še pospešimo vse, kar smo imeli prej, ker je to pač naša usoda, pravico imamo do tega ...
Ugotavljam, da smo samo za teh nekaj dni v karanteni pravzaprav še vedno v čudovitem času, da še vedno živimo v blagostanju. Zdaj bi morali razumeti tisti del sveta, ki ne živi v izobilju, pač pa v revščini in je tako v stalni karanteni, ker mu ni dostopno niti to, kar je nam dano v teh dneh.
Živimo v zmoti in smo do sveta nepravični. Naša preprostost in primitivnost sta se vedno izražali v sintagmah: pustiti se razvajati, nekaj naredite za svojo dušo, ker je treba uživati v eksotičnih krajih, prehrani ... – kar lahko označimo za eno samo navadno sranje.
Mogoče nam bo zdaj, v karanteni, postalo jasno, da lahko mirno bivamo brez vseh teh vsiljenih potreb. Luksuzne ladje so nam razkrile vso bedo pravice do takšnega življenja, ki je namenjeno eksotičnim krajem, poležavanju na ladji, pitju in žretju ...
Ali ni naš način življenja potovanje na eni od takšnih grdih, ogabnih luksuznih križark? Mogoče.
Ali ne bi mogli vsaj za pet odstotkov, samo za pet odstotkov zmanjšati vseh teh neumnosti?
Recimo, da bi bili sposobni vsaj spoznanja, da so lahko trgovine zaprte v nedeljo, da je hrib za domačo hišo poln čudežev narave, da je naše partnerstvo čudovito tudi brez potovanj, ki so samo nadomestek za strah pred praznino in podobno?«
Dr. Veronika Podgoršek, doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije
»Zgodovina človeštva kaže, da smo ljudje skupaj in drug za drugega bolj takrat, ko je dobro za vse. Če zate ni in za drugega je, nismo več enaki in bom vzel raje zase, kot bi dal tebi. To je globalno. Instinkt preživetja. Če se ponovno ozremo v zgodovino, lahko hitro vidimo, da je bilo tovrstnih situacij že veliko. Bilo je več kužnih bolezni, kot denimo več različnih kug (atenska, italijanska, črna), malarija, ošpice, koze, ki so povzročile tudi propad držav, civilizacij in enormno, večmilijonsko umiranje. Ne pozabimo niti na vojne. Človek tudi pozablja oziroma se menjajo generacije in z njimi se izgubljajo pomen ter občutja tistega, kar se je nekoč ali nekomu drugemu dogajalo, tebi pa ne. Se pa lahko težke spremembe (smrt, bolezen, izguba službe, strah za preživetje ...), torej strah, jeza, občutje nemoči, sram ..., po tiho zasidrajo v celice posameznika in družine ter se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Svet vedno teče dalje. Nekaj umre, propade, na drugi strani se nekaj novega rodi.
Če pa me sprašujete, ali se bodo naša razmišljanja o partnerstvu, družini, prijateljstvu, tujcih, ki smo jih imeli pred novim koronavirusom, spremenila po koncu epidemije, pa bi rekla: pri nekaterih da, spet pri drugih ne. Nekateri bodo v tem času prevrednotili oziroma ovrednotili svoje dotedanje življenje in se globlje vprašali, kaj si želijo in česa (več) ne. Nekateri, predvsem tisti, ki se zavedajo, da bi morali neko spremembo narediti že dolgo nazaj, se bodo morda zdaj za tak korak opogumili. Nekateri seveda tudi tokrat ne. Tistim, ki je dobro, se ne bo spremenilo kaj dosti. Morda bolj zavedanje moči narave in bodo bolj pazili na higieno, razkuževanje. Pa še to morda ne na dolgi rok.
Se pa iz situacij lahko vedno nekaj naučimo in vemo, kako bolje ravnati, če se s podobno situacijo v življenju ponovno srečamo. To se kaže tudi v tem, kako so se države, ki so imele podobne izbruhe ne dolgo nazaj, v dani situaciji veliko bolje znašle od tistih, ki jim je to novo.«
