»V danem trenutku je situacija takšna, kakršna pač je. Potrebujeta pomoč in prosita zanjo,« je zapisala njegova mama.
Prostovoljka, že več kot 20 let članica enote reševalnih psov. »In ja, sem mama tega neprevidnega Petra, ki je s punco obtičal na Filipinih,« je še zapisala in dodala, da vsem, ki obsojajo, želi, da nikoli ne bodo potrebovali njihove pomoči. A če jo bodo, jim jo bo kot aktivna vodnica reševalnega psa in zaskrbljena mama nudila.
Stopili smo v stik s Petrom. Piše se Kočjaž, ima 39 let in prihaja iz Novega mesta. Z njim na Filipinih je njegovo dekle, 34-letna Natalija Ogrinc. Tudi ona je Novomeščanka.
Vse se je začelo 2. marca, ko sta z ljubljanskega Letališča Jožeta Pučnika poletela v Istanbul, od tam pa do Manile in Cebuja. Kot nam je povedal, sta potovanje, ki naj bi trajalo tri tedne, načrtovala od začetka leta. »Najprej sva se podala na otok Siquijaor, kjer sva se potapljala in raziskovala otok, tam sva bila približno štiri dni. Potem sva nadaljevala pot na otoka Bohol in Panglao, kjer sva preživela naslednja dva dneva. Vrnila sva se na Cebu in takoj odletela naprej na otok Palawan v Puerto Princeso in nato na sever otoka v El Nido. Po dobrem dnevu v El Nidu sva izvedela, da se je v Sloveniji pojavil prvi primer koronavirusa,« nam je povedal. Dopust se jima je tako sfižil po tednu dni.
Upanje na predčasno vrnitev domov
Takrat jima je postalo jasno, da bo treba domov. Sledil je prvi udarec: odpoved leta nazaj na Cebu. Najela sta motorno kolo in odšla na letališče v El Nidu, kjer ju je pričakala velika gneča – horda ljudi, ki so iskali lete za domov. Leta nista dobila, sreče nista imela niti s trajektnimi prevozi.
14. marca sta se odločila, da se vrneta v Puerto Princeso, od koder bi morala leteti (prej omenjena odpoved leta, op. a.). »Ker je El Nido oddaljen pet ur, sva si morala organizirati prevoz do letališča, ki je oddaljeno 6 ur vožnje,« je povedal Peter in dodal, da jima je pri prevozu pomagal tam živeči Slovenec, ki sta ga našla preko facebooka. Dan pozneje, torej 15. marca sta prispela na omenjeno letališče. Pokalo je po šivih. Vztrajala sta v upanju, da dobita mesto na kakšnem letu. Pristojni so se namreč odločili, da uvedejo nekaj novih letov, in res sta 16 marca z novo letalsko karto poletela nazaj v Cebu. »Mislila sva, da sva rešena, a so se stvari po prihodu začele čedalje bolj zapletati.« Odpovedi letov. Njuna prvotna karta za vrnitev domov je bila aktivna do 22. marca, a sta bila zaradi novic iz domovine odločena, da se vrneta predčasno.
Umik
»Pred informacijami sva dobila listek s številko, kot v laboratoriju za odvzem krvi. Čakala sva skoraj pet ur do večera, da so nama povedali, da trenutno ni mogoče leteti nikamor,« je povedal. Ker je bil večer, sta se odločila, da ostaneta na letališču, da dobita karto ali pa vsaj kakšno informacijo. »Noč sva preživela na letališču, na tleh, pod oknom za informacije, na samo letališče za mednarodne lete pa naju niso spustili, če nisi imel kupljene karte.« Takrat sta se odločila, da zaprosita za konzularno pomoč.
Naslednji dan bi morali ob 8. uri zjutraj odpreti informacije. Do te ure se je nabralo nekaj sto ljudi. K sreči sta bila prva v vrsti. »Na letališče sta prišla tudi dva druga Slovenca, da se pozanimata o letu čez nekaj dni,« doda Peter. Informacije so odprli šele ob 11. uri. Dobila nista niti kart niti uporabnih informacij za naprej. Nastal je kaos: ljudje so se pritoževali, odpovedi letov so se vrstile ena za drugo. Nekateri so karte kupili in plačali le nekaj ur pred tistim, ko so jim let odpovedali. Na raznih aplikacijah je bilo mogoče zaslediti lete za domov, za katere je bilo mogoče kupiti karte, a so jima na licu mesta povedali, da teh letov ni. Zaradi omejenih sredstev kart nista kupovala na slepo, zato sta se po dveh dneh »ležanja in čakanja na letališču« odločila, da se morata nekam umakniti.
Od ministrstva za zunanje zadeve sta po enem dnevu dobila elektronsko pošto, v kateri je pisalo, da naj izpolnita obraze na njihovi spletni strani. To sta storila in se podala iz mestnega jedra Cebuja, kjer živi približno tri milijone ljudi. Najela sta prenočišče in se preko družabnih omrežij začela povezovati z drugimi Slovenci na Filipinih, ki so se znašli v podobni situaciji. Zasledila sta nekaj letov s Filipinov, a iz 600 kilometrov oddaljene Manile, ki leži na drugem otoku.
Vsak dan sproti
Iz ambasade iz Tokiu so ju obvestili, da je bil umik iz mesta prava poteza in da naj ostaneta, kjer sta. A je vsak dan šlo na slabše: ukinitve trajektnih prevozov, letov. Svojci so klicali na slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, onadva pa na vrsto tamkajšnjih veleposlaništev, tudi avstrijsko in nemško. »Nastajal je cel kaos, kup nekih informacij, elektronskih sporočil, obrazcev, klicev. Ne veš več, kaj storiti, prenočišče sva si organizirala za maksimalno dva dneva, ker nisva vedela, koliko časa bova in kje. Vse skupaj traja že več kot 10 dni (govorili smo 27. marca, op. a.) in še vedno ni rešitve,« je povedal Peter. Na Filipinih so tudi drugi Slovenci, pred nekaj dnevi se je s češko pomočjo »rešila« štiričlanska družina.
Policijska ura. Zaprti lokali. Zaprta prenočišča. Zaprte plaže in znamenitost. Po ulicah oboroženci, tako policisti kot vojaki. Hodijo po plažah, s čolni patruljirajo ob obali. »Lock down« od nedelje dalje. »Kar pomeni, da nihče ne sme zapustiti prenočišča, vsi javni prevozi so ukinjeni, taksiji, avtobusi, tricikli, …« Za včeraj sta si morala priskrbeti posebno dovoljenje, da bo lahko eden od njiju odšel nekam po hrano. »Stalno sva v stiku s častnim konzulom v Manili in ambasado v Tokiu, a nama ne povedo drugega, kot da čakava. Pričakovala sva, da nama bodo na ministrstvu za zunanje zadeve povedala vsaj, kako naj ravnava v prihodnje, za koliko časa naj si najdeva prenočišče, če ni letov. Obstajajo neki komercialni leti, ki pa niso sigurni. Ko sva se pozanima za karto, so nama postavili ceno 300 evrov, potrebovala pa bi še 'sweeper let' do Manile. Dokler pa nimaš karte, ne moreš dobiti tega leta, tako da je nastal cel začaran krog. Če je let odpovedan, denarja ne vračajo, ampak dobiš voucherje. Midva sva dva, torej čez palec 6000 evrov plus ostali prevozi ter dodatni let iz Cebuja do Manile, če ga dobiš.« Toliko denarja, da bi za nekaj, kar sicer stane 700 evrov, tvegala desetkrat več, pa nimata.
Peter izpostavi, da je z njima tudi rojakinja Eva Puppis, ki se je znašla v podobni situaciji. Ve tudi za dva moška, ki sta potovala preko agencije in sta na drugem koncu otoka. Sicer pa sta dobrega zdravja, razkužila jima ne primanjkuje. A ker nista v mestu, ljudi ni veliko, pa tudi okužb ni. Oba imata sklenjeno celoletno zavarovanje za tujino.
Pritiski, negotovost
Kaj pa njuno počutje? Negotovost ju ubija, pravi. Omejitve, prepovedi, oborožena policija, … Iz dneva v dan podaljšujeta trenutno nastanitev, ker ne vesta, kdaj se zanju najde let. Vsak dan izpolnjujeta obrazce, a ne vesta, če bo to obrodilo sadove. Skratka, želita si nazaj v Slovenijo.
Kdo bi morda porekel, kaj jima pa manjka ob rajskih plažah, na kar Peter odgovarja, da niti približno ni tako. Vlada velika vročina, v morje pa ne smejo. Od včerajšnjega dne ne smeta iz prenočišča, velik problem pa je hrana, saj tam ni trgovin, kot jih poznamo v Sloveniji, da bi je lahko nakupil za nekaj dni. »Tukaj lahko kupiš kakšen čips, kakšno pijačo in nekaj drobnarij, ki jih drugače doma ne bi nikoli kupil. Skratka, ni tako, kot si kdo predstavlja doma. Tudi sam si verjetno ne bi,« na koncu strne Peter.
A upanje ostaja. Ko nam je nazadnje odgovoril, bilo je včeraj malo pred 1. uro zjutraj, pri njiju pa 6.30, je dejal, da sta izvedela za let v organizaciji Avstrijcev. »Morda sva dobila pomoč za vrnitev,« je zapisal. Upajmo.
---
Peter se nam je po objavi članka znova oglasil. On, Natalija in Eva so na letališču v Cebuju, od koder bo v avstrijski režiji poletelo letalo - ne samo do Manile, ampak tudi naprej. Za eno noč so jim uredili bivanju v enem od tamkajšnjih hotelov, v nedeljo ponoči odletijo naprej. Kam, še ne ve, a kaže, da do Hannovra in od tam do Dunaja. Urejanje dokumentacije še poteka.
Ostali Slovenci, s katerimi je v stiku, ostajajo do jutri, ko bo postalo znano, če bodo dobili let z Nemci.