Če si hočete bolje zapomniti, pišite z roko
»Pisanje z roko je pomembno za kognitivni razvoj in miselno povezovanje, še posebno pisanje s pisanimi črkami. Je koristno orodje za spomin in učenje. Če si hočete bolje zapomniti, pišite z roko, ne s tipkovnico. Pisanje z roko spodbuja ustvarjalnost. Pisava vsakega človeka je izvirna, kot prstni odtis. Ustvarjalci pravijo, da je ustvarjalni proces učinkovitejši, če delajo osnutke s pisalom in papirjem. Otroci pišejo daljše in popolnejše stavke. So vztrajnejši in pozorni dlje časa. Ker pišemo z roko počasneje, moramo biti pri pisanju selektivni. To nam omogoča boljše razumevanje in pomnjenje. Pisanje z roko je bolj osebno, izraža več spoštovanja in naklonjenosti kot tipkanje. Z lastno pisavo izražamo čustva ter dajemo ljudem in stvarem človeški pečat, kar je v avtomatizaciji številnih procesov več kot dobrodošlo. Pisanje s telefoni, tablicami in računalniki nam omogoča, da smo hitri in učinkoviti. To je veliko, a tehnologija ni rešitev za vse. Pisanje z roko deluje kot psihoterapija, upočasni misli, bolj smo povezani s svojimi čustvi, spodbuja umirjanje. Tega zavedanja je v Sloveniji kar veliko.«
Znanstveniki so dokazali, da vpliva na možgane in nasprotno, možgani vplivajo na pisavo. Z rokopisom »izdajamo« svoj značaj, temperament, inteligenco ... z grafoterapijo pa lahko vplivamo na naše lastnosti in počutje in prebujamo možgane. Grafolog in stalni sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut Pogačnik pozna nekaj zanimivih zgodb iz davnine, tudi slovenske, kako so pisma – napisana z roko, seveda – spreminjala tok zgodovine.
Kako možgani vplivajo na pisavo in kako pisava vpliva na možgane?
Vpliv je obojestranski in ga je mogoče dokazati zlasti pri tako imenovani grafoterapiji, ko ljudje pišejo oziroma rišejo natančno določene like za vzpostavljanje osebnostnega ravnotežja, ko so na nekem področju manj dejavni ali pa so celo povsem blokirani, so na primer nesamozavestni, premalo vztrajni ali pa tudi, ko nekomu primanjkuje zdrave agresivnosti, s katero bi se lahko bolje uveljavil v življenju, pa si zaradi tega, oziraje se na druge odlične potenciale, preprosto ne upajo.
Kdaj je kakšno zgodovinsko pismo, napisano na roko, vplivalo na kakšno usodno spremembo? Potek vojne, umor človeka ... Vsi poznamo pomen vejice: Ubiti, ne pomilostiti!
Tega je kar veliko, saj so se in se velike pomote še vedno dogajajo. Pri forenzičnem preiskovanju pisav, na primer, je veliko težav z oporokami, saj so v lastnoročno napisanih oporokah velikokrat vidne težave pri pisanju, ki so lahko posledica možganske kapi, dementnosti, psihofarmaka (zlasti zdravil na osnovi opiatov), odrevenelosti rok in številnih drugih bolezni, ki vzbujajo dvom o pristnosti takšnih pisanj. No, predlani sem prejel ponarejeno oporoko, v kateri je ponarejevalec zapisal za datum – 31. april. In ne boste verjeli, celo sodišče je to v prvi fazi postopka spregledalo.
Afera Dreyfus je prav tako temeljila na pismu – je tako?
Da, Alfred Dreyfus kot visok francoski generalštabni oficir naj bi obveščal Nemce o vojnih načrtih Francije, ter je bil zaradi tega leta 1894 obsojen na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku. Presoja je temeljila na izvedeniškem mnenju petih francoskih izvedencev, od katerih so se trije odločili, da je to res pisal on. Zaradi afere, ki je posegla tudi v vrhove takratne politike, pa so leta 1896 angažirali 12 izvedencev iz različnih držav takratne Evrope. Ti so presodili, da ne gre za Dreyfusov rokopis. To kaže, kako različni so lahko pogledi izvedencev na neki rokopis in kako subjektivne so lahko ocene. Ne vem, s kakšnim primerjalnim gradivom so takrat razpolagali, vsekakor pa je bil Alfred Dreyfus takrat še živ in bi mu lahko tudi odvzeli tako imenovani ad hoc rokopis, kot to počnemo tudi danes, čeprav gre za vplivano primerjalno gradivo, medtem ko so kakšni drugi zapisi preiskovanca veliko bolj kakovostni, če izhajajo iz obdobja, ko se še ni zgodilo inkriminirano dejanje. Ti spontani zapisi so primerjalno gradivo prve vrste.
Edith Piaf je menda pisno naročila umor svojega ljubčka – kaj se je zgodilo s tem pismom in obsodbo?
Kot so zapisali leta 2008 v Delu, »ko je kazalo, da se bo njeno življenje nekako ustalilo, so pajdaši iz podzemlja umorili njenega mentorja in dobrotnika Lepleeja. Policija jo je obdolžila sodelovanja v zaroti. Na razpravi so jo sicer oprostili, a je vseeno pobegnila iz Pariza in se zatekla v provinco, od koder se je vrnila šele po dveh letih«. Ker pa je bila zelo slavna oseba, se njena vpletenost v ta umor ni nikoli dokončno razvozlala. Ne vem pa natančno, ali je bilo v tem primeru uporabljeno kakšno pismo oziroma njen rokopis. Je pa res, da je veliko pisala tudi svojim številnim ljubimcem, in to zelo strastna pisma, ki so jih pred leti prodali na dražbi v Parizu.
Pisava Metoda Trobca pa se je spremenila – pred elektrošoki in po njih?
Da, spominjam se Trobčeve pisave pred elektrošoki in po njih, ki jih je dobival menda zaradi svojih psihotičnih epizod. Spremenjena pisava po konvulzivnih šokih dokazuje, da se večina možganskih središč za pisanje v možganih toliko spremeni, da imamo velikokrat tako spremenjen rokopis, da zlahka menimo, da gre za neko drugo osebo. V možganih je namreč kar enajst središč, ki so, poleg možganske skorje, odgovorni za naše pisanje. Seveda pa ni mogoče reči, da so ti konvulzivni šoki pripomogli k zločinom, ki jih je storil, ampak da so temeljito spremenili njegovo osebnost, kakršnakoli je že pred tem bila.
Ali se lahko opice naučijo pisanja?
Seveda se lahko naučijo potez, vendar nimajo logične presoje, kaj vsebinsko sporočajo te poteze. V biti so podobne računalnikom, ki tudi ne vedo, kakšen je vsebinski vidik izvedbe tekstov, ker nimajo duševnega nadzora nad spominsko in praktično sfero svojega delovanja.
Kaj vse lahko pisava pove o človeku?
Prvi aksiom pravi, da je pisava odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, kar pomeni, da se spremeni takoj, ko se spremeni to stanje. To pomeni, da lahko pri zelo rahločutnih in občutljivih osebah zaznamo razlike že med razpoloženji zjutraj, opoldne in zvečer. Sicer pa je nabor lastnosti tako obširen, da bi o tem lahko napisali več nadaljevanj. Vsekakor pa pisava odkriva temeljno usmerjenost človeka v intro- in ekstravertnost, kar je že pred stoletjem ugotovil veliki znanstvenik s področja psihologije Carl Gustav Jung. Pri introvertnosti gre za usmerjenost vase, pri ekstrovertnosti pa za usmerjenost človeka k ljudem in navzven. Seveda so tu še pomembne lastnosti, kot so duhovna gibčnost, kontaktibilnost, čustvenost, sporočilnost, smotrnost, vztrajnost, osredotočenost, samozaupanje, kritičnost, agresivnost itn.
Sandi Čolnik, priljubljeni TV-novinar, je menda vse življenje pisal samo z roko, nikoli na pisalni stroj ali računalnik. Kaj to pove o njem?
S pisanjem na roko prebujamo nevronske mreže enajstih centrov v možganih, kar pozitivno vpliva na ustvarjalnost pisca in tudi na iskanje novih spodbud. Prav Sandi Čolnik je to svojo ustvarjalnost vedno izražal tudi v intervjujih, ki jih je imel tudi s svetovno znanimi intelektualci pa tudi z ljudmi, ki so bili, tako kot on, s svojo intuitivnostjo korak pred časom.
Niko Grafenauer piše pesmi z roko – menda je to bolj intuitivno?
Tudi Niko Grafenauer verjetno na ta način z lahkoto najde potrebno intuicijo, ali kot pravijo pesniki, svojo muzo.
Kaj bodo zamujale generacije, ki ne bodo več pisale z roko? Kaj jim bo manjkalo?
Generacije že zamujajo, saj na ta način izgubljajo svojo sposobnost ustvarjanja, in kot lahko vidimo že iz sedanjega življenja in prakse mladostnikov, so ti marsikje samo še podaljšek računalnika in družbenih omrežij, kjer je njihova ustvarjalna vloga znižana na ničlo. Grozdi nevronov na ta način niso in ne bodo dotaknjeni, še manj pa, da bi se lahko na novo oblikovala kakšna nova nevronska mreža, ki bi pripomogla k njihovemu osebnostnemu razvoju in moči odkrivanja novega.
Torej moramo svoje otroke, vnuke kar malo siliti, da ne opustijo pisanja z roko?
Absolutno. Prav grafoterapija nam govori, da je s pomočjo nove grafomotorike mogoče ustvariti ali prebuditi tiste zaspane moči naših možganov, ki tako kot Trnuljčica samo čakajo, da se jih nekdo dotakne. To je tudi prava pot k razvoju, saj ta drobna in energetsko nezahtevna telovadba naših prstov ni vezana na noben poseben strošek. Zanimivo je, da je prej omenjeni Carl G. Jung, dokaj točno opredelil razvoj naše zavesti z začetki pisanja, ki segajo v obdobje Feničanov, v čas okoli drugega tisočletja pred našim štetjem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
