Zore, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference, je ob današnjem prazniku tako kot tudi ob postnih nedeljah vernike nagovoril na Televiziji Slovenija. Dejal je, da si na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, po 40 dnevih posta veselje da duška. "Kako se ne bi veselili ob spoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje in smrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero je udarjal človek na poti svojega življenja - smrt?" je izpostavil.
Letošnja velika noč nas po njegovih besedah sicer nekoliko bega. "V velikonočnem tridnevju se nismo mogli udeležiti obredov v cerkvah. Danes ni vstajenjskih procesij in jutri zaradi našega skupnega prizadevanja, da bi omejili in zajezili širjenje koronavirusa, ne bomo mogli iti v Emavs, kakor rečemo obisku sorodnikov in prijateljev na velikonočni ponedeljek," je pojasnil.
Če je to za nas zgolj omejitev in to doživljamo kot izgubo, potem se lahko ob letošnjih praznikih po njegovih besedah upravičeno čutimo prikrajšane, opeharjene. "Lahko se osredotočimo samo na to, česar nimamo, kar nam manjka, imamo pa še drugo možnost: lahko pogledamo, kaj imamo, s čim smo prav letos na poseben način obdarovani, obogateni," je pozval.
Ob tem je spomnil na prvo veliko noč, na noč Jezusovega vstajenja. Za Marijo se je velika noč začela tisti trenutek, ko je skozi solze ob praznem grobu zaslišala Jezusov glas, saj je zanjo v tistem trenutku vstal v njenem srcu, za apostole se je to zgodilo zvečer tistega dne, ko je pri zaprtih vratih stopil v njihovo sredo in jih pozdravil.
"Praznik Jezusovega vstajenja se začne takrat, ko ga srečamo; ko nas osebno nagovori in mi spoznamo njegov glas; ko nam podari svoj mir in mi z njegovim mirom v srcu gledamo v prihodnost in srečujemo ljudi," je poudaril. Zore upa, da so verniki v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč, torej Kristusa, ki je vstal in živi.
Pozval je še, naj današnji dan "postane ena sama hvalnica Bogu, ki jo pojemo vsak na svoj način: zdravniki in zdravstveno osebje s svojo skrbjo za bolnike, vlada in vsi njeni sodelavci na najrazličnejših ravneh s sprejemanjem odločitev, ki varujejo zdravje in življenja; vsi delavci, ki skrbijo za to, da nam nič potrebnega ne manjka; duhovniki, ki darujejo maše in molijo za občestvo; in vsi mi, ki se veselimo drug drugega ter potrpimo drug z drugim, kar je v teh časih še posebej potrebno".
