Šakal je v prvi vrsti mrhovinar, ki se hrani predvsem z ostanki domačih in divjih živali, je pa tudi plenilec glodavcev in drugih malih sesalcev.
Če bodo poslanci potrdili novelo, bodo po tem datumu šakala črtali s seznama zavarovanih živalskih vrst in bo zanj pripravljen letni načrt za odstrel. Aktivno upravljanje s šakalom je za začetek določeno za tri leta, za škodo, ki jo bo povzročil, in sicer ne glede na to, ali gre za lovno ali nelovno površino, pa naj bi v tem času odgovarjala in odškodnino izplačevala država. Kot je pojasnil Miha Krofel z ljubljanske biotehniške fakultete, sprememba zakonodaje šakala ne bo ogrozila, saj je iz primerov v tujini znano, da odstrel nima praktično nobenega vpliva na populacijo.
Polresnice in neresnice o šakalu
»Največ šakalov je pri nas, kot je znano, na Krasu, namnožil pa se je tudi na našem koncu, saj ga tako domačini kot lovci redno opažajo,« pravi Srečko Felix Krope, predsednik Zveze lovskih družin Ptuj-Ormož. »Povzročil je tudi že nekaj škode na mali divjadi, ker pa njegove življenjske navade še niso dovolj raziskane, so se mu pripisala tudi dejanja, za katera ne verjamem, da so šakalova.« Malokdaj namreč kakšna žival povzroči toliko nasprotujočih si mnenj, polresnic in neresnic, celo sovražne propagande, kot se dogaja pri šakalu. Med ljudmi se je razširilo, da je nevaren, da napada pse ter pobija drobnico in srnjad, čeprav to še ni potrjeno. »Ker torej o šakalu pri nas vemo malo ali nič, od marca 2017 poteka monitoring, in sicer prek posebnega modula v informacijskem sistemu Lisjak, do katerega lahko neposredno dostopa vsak član na spletni strani Lovske zveze Slovenije in vnaša podatke, na osnovi katerih bo Zavod za gozdove Slovenije tudi pripravil letni načrt odvzema. Za zdaj torej še ne vemo, koliko živali bomo na leto odvzeli na ptujsko-ormoškem območju, znano je le, da naj bi se lov začel 1. julija.«
V Sloveniji več sto primerkov
Prvi rezultati monitoringa so pokazali, da je bila prisotnost šakalov zabeležena v 630 zapisih v 99 loviščih. V skladu s pričakovanji in predhodnim poznavanjem populacije šakala v Sloveniji je bilo daleč največ, kar 45 odstotkov, vseh podatkov vpisanih v primorskem lovskoupravljavskem območju (LUO), sledijo posavsko, kočevsko-belokranjsko, notranjsko in slovenskogoriško LUO, v katerih je bil delež vpisov od šest do devet odstotkov. V Sloveniji naj bi trenutno živelo več sto primerkov. Zlati ali navadni šakal spada v družino psov, ki se po velikosti uvršča med lisico in volka. Gre pravzaprav za domorodno evropsko vrsto, ki pa se je zaradi volka, šakalovega največjega naravnega sovražnika, in toplejšega vremena do nedavnega bolj naseljevala na obalah Sredozemlja in Črnega morja. Potem ko smo v Evropi v 20. stoletju tako rekoč iztrebili volka in so podnebne spremembe toliko segrele ozračje, da so ustvarile šakalu ugoden življenjski prostor, pa se je šakal znova pojavil tudi pri nas.
Ogroženi tudi mladiči srnjadi
V Sloveniji so ga spet prvič opazili leta 1953, bolj redno pa se pojavlja od devetdesetih let, ko ga je najbrž tudi vojna na območju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine pregnala proti zahodu. Njegova populacija, kot rečeno, hitro narašča, najdlje ga poznajo na Krasu, vse pogosteje pa ga videvajo tudi na območju Ptuja, Slovenskih goric, Ormoža, Lenarta in Gornje Radgone. Velja za izjemno iznajdljivo in prilagodljivo žival, ki je po življenjskem slogu podobna ameriškemu kojotu. »Šakal se lahko približa človeškim bivališčem, saj ga privabi odpadna hrana. Domnevamo, da se loti tudi srnjadi oziroma njenih mladičev,« še pojasnjuje Krope.
