Sledila je zahtevna, a odlično izvedena operacija, med katero so našemu sogovorniku, staremu nekaj čez 50 let, odstranili pol metra tankega črevesa ter potrdili Crohnovo bolezen. Njegova izkušnja spopadanja s to boleznijo je preveč dragocena, da bi jo opustili samo zaradi želje po anonimnosti. Rad bi, da bi njegova pot do kakovostnejšega življenja, brez stranskih učinkov zdravil, vsaj komu olajšala življenje s to boleznijo. Pa najbrž ne le s to.
Nekaj let po operaciji so postajala vnetja čedalje močnejša, kar so potrdile redne kolonoskopije in magnetna resonanca. Vestno je jemal tablete Pentasa, vendar so se zdravniki deset let po operaciji odločili za intenzivnejše zdravljenje. To bi steklo jeseni 2017 z zdravilom Imuran, ob morebitni neučinkovitosti pa bi nadaljevali z biološkimi zdravili. »Čez poletje sem se na to nekako pripravil, a dvomil. Poleg tega je Imuran treba jemati več kot leto, da se sploh ugotovi, ali učinkuje. Medtem bi moral še vedno jemati Pentaso, po potrebi pa tudi kortikosteroide, ki so mi že vplivali na kožo na obrazu. Pozdravil sem si jo šele po dveh letih od zadnjega odmerka. Pri vseh teh kemikalijah nisem bil prepričan, ali bom sploh potreboval še kaj navadne hrane.« Zato se je začel ozirati za dodatnimi informacijami.
Čudovito zelje
Takrat se mu je po desetih letih spet pojavil dokaj velik absces in glede na boleče izkušnje iz preteklosti je na spletu iskal rešitve, da bi se izognil ponovni operaciji. »Moram priznati, da sem bil kot visoko izobražen človek tehnične stroke vedno skeptičen do vsakega alternativnega zdravljenja in nisem pričakoval kakšnih posebnih rešitev, vendar sem se odločil, da poskusim, saj nimam česa izgubiti. Po navodilih na spletu sem si na absces, ki je bil že izredno boleč, položil približno pet krat pet centimetrov velik list zelja, ki sem ga prej pregnetel, da je spustil sok, in ga pritrdil z gazo. Nato sem se odpravil spat. Sredi noči sem se prepotil, bolečine na mestu abscesa ni bilo več. Kmalu sem ugotovil, da se je predrl in popolnoma izginil. Predel sem si še nekaj dni razkuževal. Torej je zelje v samo nekaj urah povzročilo, da je absces dozorel in se očistil brez operativnega posega!«
Izkušnja ga je spodbudila k nadaljnjemu iskanju podatov o vnetju in Crohnovi bolezni. Naletel je na članek o izkušnji Simona Štelcerja, ki je prav tako trpel zaradi Crohnove bolezni s podobnimi simptomi kot on. »Začel sem s podobnim postopkom – najprej s postom in nato s presno prehrano. Tablet Imuran nisem začel jemati, v enem tednu pa sem opustil tudi zdravilo Pentasa.«
Post pod strokovnim vodstvom
Odločil se je torej za 21 dni postenja pod strokovnim vodstvom, to je potekalo septembra 2017, nato pa je do konca leta tri mesece užival izključno presno hrano. »Če primerjamo medicinsko zdravljenje Crohnove bolezni v najhujši fazi, je zelo podobno postenju, saj se poskrbi, da je prebavni trakt neaktiven, kar naj bi zmanjšalo vnetje. A je tudi ključna razlika – bolnik počiva in prejema hranila intravenozno, kar pomeni, da se samozdravljenje oziroma antifagija* zaradi hranjenja v telesu ne izvaja, poleg tega pa bolnik fizično oslabi. Postenje (daljše) je mnogo učinkovitejše, saj sproži postopek avtofagije, kar pomeni, da se v telesu zaradi pomanjkanja hrane aktivirajo mehanizmi za samozdravljenje. Poleg tega se z rednim gibanjem nekaj ur na dan okrepijo srce in druge mišice, kar vpliva na odlično počutje.«
Med postenjem se uživa sveže stisnjene sadne sokove trikrat na dan, za kosilo in večerjo pa še juhe iz kuhane zelenjave. Zanj so bili sadni sokovi sprva nesprejemljivi, saj je domneval, da bodo sadne kisline še pospešile vnetje. Prej je imel težave z želodčno kislino, zaradi katere se je ponoči zbujal v bolečinah. »Izkazalo se je, da so bile vse bojazni odveč, počutje pa je bilo iz dneva v dan boljše. Po nekaj dnevih hrane nisem več pogrešal. Za pravilno postenje je seveda potrebno sproščujoče vzdušje, zato se priporoča, da si vzamemo čas zase. Zadošča pol ure jutranjega sprehoda, nato sok za zajtrk, še dve uri hoje, sok in prevretek za kosilo. Po kosilu sledi počitek, popoldne pa še kakšen lažji sprehod, sledi sok in prevretek za večerjo ter zgodnji odhod v posteljo. Glede na druge obveznosti sem svoje delovne dni malo preuredil, tako da sem šel vsako jutro na polurni sprehod v naravo, potem sem telovadil, spil svež sok in se odpravil v službo. Za kosilo sem imel prevretek in sok, popoldne sem eno uro hodil ter povečerjal prevretek in sok. To sem ponavljal dvajset dni. V tem času sem sicer shujšal sedem kilogramov, vendar sem predvideval, da jih bom v kratkem času nadoknadil.«
Strokovnjaki svetujejo drugače
Druga faza terapije je bilo presnojedstvo. Po proučevanju priporočil o prehranjevanju bolnikov s Crohnovo boleznijo je ugotovil, da je presna hrana pravo nasprotje priporočilom strokovnjakov. Ti svetujejo raznoliko, izključno kuhano hrano (zelenjavo in sadje), vključno z mesom in mlečnimi izdelki. Deset let, od operacije do postenja, se je teh priporočil držal, sveže sadje mu je res povzročalo kislino in pogostejše odvajanje. »Glede na ugotovitve strokovnjakov se samo s prehodom na drugačno hrano ne da pozdraviti zagona Crohnove bolezni, s čimer se strinjam, saj manjka najpomembnejše – predhodno postenje. Z njim odpravimo vnetje, šele nato lahko vzdržujemo obdobje remisije.«
Presno pomeni izključno hrano rastlinskega izvora, ki ni pregreta na več kot 45 stopinj Celzija. Torej vsa zelenjava in sadje, oreščki in semena ter vsa hrana, ki se lahko pripravi iz teh sestavin brez kuhanja in pečenja. Na prvi pogled priprava take hrane ni preprosta, vendar se na spletu najde precej receptov za zelo okusne jedi, zagotavlja sogovornik, ki se je tri mesece presnojedstva držal zelo striktno. V prvih dneh uživanja zgolj presne hrane je postala njegova prebava povsem normalna in po petnajstih letih se je prvič zopet počutil zdravega.
Po treh mesecih je delež presne hrane nekoliko zmanjšal, tako da je sedaj na dobrih 70 do 80 odstotkih presne hrane, z jedilnika je črtal goveje in svinjsko meso, mlečne izdelke razen trdih sirov, jajca in vse izdelke iz žit. Do dvakrat na teden ima na krožniku ribe in morske sadeže, piščančje in puranje meso, sir brez laktoze, včasih tudi kakšen košček kruha brez glutena in riževe rezance. Njegova telesna teža je normalna, kljub sadnim sokovom, svežemu sadju in zelenjavi pa tudi težav s kislino ne pozna več.
Zagon bolezni se je umiril
»Glede na to, da Crohnova bolezen lahko prizadene katerikoli del prebavnega trakta, je logično, da je treba posegati po hrani, ki prizadeti del prebavnega trakta najmanj obremeni. Zato je treba poznati, v katerem delu črevesja se absorbira največ določene vrste hrane, in se ji nato izogibati. To pomeni, da uživanje raznovrstne hrane pri Crohnovi bolezni v remisiji skoraj zagotovo spet povzroči zagon bolezni. Pri večini, tudi pri meni, je prizadeto tanko črevo, zato ga mesni izdelki in živalske beljakovine, ki se dolgo prebavljajo, obremenjujejo; zelenjava, sadje in stročnice pa se povečini absorbirajo v debelem črevesju, ki pa ni prizadeto. Zato je prehranjevanje s presno in vegansko hrano v tem primeru še dodatno učinkovito ter prispeva k umiritvi bolezni.«
Njegov jedilnik je sedaj videti tako: kokosov napitek in od dve do tri banane za zajtrk, za malico eno jabolko ali nekaj datljev, za kosilo ima sezonsko zelenjavo z decilitrom mletih mešanih semen, popoldne je spet na vrsti kakšno jabolko in oreščki, za večerjo pa poje nekaj kuhanega, veganskega. Večerji in kosilu vsak dan doda še po 2,5 dl sveže stisnjenega soka iz pomaranč, jabolk, korenja in ingverja. »Po treh letih takšnega prehranjevanja se še vedno počutim zdravega, krvna slika pa je bila ob zadnjem testiranju odlična, brez odstopanj od orientacijskih vrednosti. Zagon bolezni se je umiril, kar je bilo potrjeno tudi na specialističnem pregledu in kolonoskopiji spomladi leta 2019, kjer je bil moj način prehranjevanja pozitivno sprejet. Verjamem, da bo tudi naslednji specialistični pregled pokazal spodbudne rezultate.« Vsako leto se še vedno posti vsaj teden dni, saj se zato še bolje počuti.
Strah in dvomi?
Se je za drugačen, alternativen pristop k bolezni odločal s cmokom v grlu, z veliko dvomi? Še posebej zato, ker je izobražen, tako rekoč razumnik, ki ne pade hitro pod vpliv novodobnih gurujev in raznoraznih pričevalcev o »čudežnih« zdravilnih receptih? »Posta in presnojedstva ne dojemam kot alternative. Tja bolj sodijo zdravljenje z bioenergijo, bioresonanco, homeopatijo, post pa je način čiščenja in hranjenja, zato sploh nisem dvomil o varnosti takega početja. Moja telesna teža je bila normalna, bil sem pripravljen na izgubo nekaj kilogramov, presna prehrana pa tudi ne more škoditi, saj vsebuje vse potrebne hranilne snovi. Postenje ima dolgo zgodovino, poznajo ga vsa verstva, ima pa tudi svojo znanstveno osnovo – to je avtofagija, za kar je japonski celični biolog Jošinori Osumi leta 2016 dobil tudi Nobelovo nagrado.«
Dokazuje, da je brez zdravil mogoče
Družina ga je popolnoma podprla. »Obdobje postenja smo vsi sprejeli kot nekaj neobremenjujočega, večkrat smo se pri skupnih obrokih tudi šalili, češ jaz na prevretku in soku, drugi pa na dišeči hrani. Prijatelji in sodelavci so mi čestitali za pogum in odpovedovanje, čeprav se meni to ne zdi nič takega, saj hrana le ni in ne sme biti najpomembnejša stvar v življenju, sicer to pomeni odvisnost.«
Svojega zdravnika specialista je že na prvem pregledu seznanil s spremembo in novim režimom, naletel je na nekaj začudenja, a ker se je po prvih treh mesecih počutil dobro, je tudi zdravnik sprejel njegov prehranjevalni režim, se je pa vzdržal komentarjev o postenju. »Ali sem kaj narobe naredil, če sem odpravil zagon bolezni brez sintetičnih zdravil? Ali sem neodgovoren, če jem polnovredno hrano? Bolezen spremljam že več kot dvanajst let in z napredkom uradne medicine na mednarodni ravni pri zdravljenju te bolezni ne morem biti zadovoljen. Nič ne kaže, da bi zdravilo kmalu odkrili, in vsa zdravljenja so usmerjena v lajšanje težav. Zato me čudi, da stroka kljub temu, da bolezni ne zna ozdraviti, še vedno vztraja pri enakih načinih prehranjevanja in lajšanja težav, čeprav se lahko z drugimi očitno pride do enakih rezultatov, a z bistveno razliko – brez stranskih učinkov. Ne trdim, da bom uspešen celotno življenjsko obdobje, vendar če lahko nekdo s to boleznijo kakovostno živi pet ali deset let brez zdravil, kaj ni že to uspeh?! Ne predstavljam si 30 ali 40 let nepretrgoma jemati imunosupresive ali biološka zdravila, saj je zaradi njihovih stranskih učinkov treba to obdobje čimbolj skrajšati. Moja zgodba je dokaz, da je to mogoče.«
Verjame v mlajšo generacijo zdravnikov
Za zdaj nima občutka, da bi zdravniki svetovali kaj drugega, kot jim predpisuje uradna medicina, saj nočejo prevzemati odgovornosti. »Kot na vsakem področju delovanja tudi v zdravstvu verjamem v mlajšo generacijo, ki je bolj uporniška in nagnjena k inovativnosti. Pri mlajših zdravnikih tako opažam več strinjanja oziroma razumevanja drugačnih pristopov. Zelo pomembno pa je, da si ljudje izmenjavajo in delijo izkušnje ter o tem poročajo svojim zdravnikom, saj bo to morda prispevalo k drugačnemu razmišljanju in postopnim spremembah uradnih pristopov k zdravljenju.«
Kaj svetuje vsem, ki se spopadajo s to boleznijo, še posebej mladim? »Svojo izkušnjo sem opisal in delil z drugimi zato, da bi morda še komu pomagala. Crohnova bolezen je zelo raznolika in vsak jo doživlja po svoje. Tudi sam sem sledil izkušnjam drugih in za zdaj je rezultat uspešen, kot je bil tudi za vseh šest drugih bolnikov s Crohnovo boleznijo, ki smo se postili po nasvetih Marjana Videnška in društva Preporod. Za ljudi, ki zbolijo že v mladosti, je to zelo zoprna bolezen in vsekakor je neko obdobje treba biti stalno pod zdravniškim nadzorom, da se ugotovi potek. Ko človek spozna samega sebe, pa se lahko poda v kakšen eksperiment, vendar obvezno pod strokovnim nadzorom.«
Njegov izvid specialističnega pregleda iz leta 2019 jasno pravi, da intenzivne terapije, ki je bila leta 2017 nujna, ni treba uvajati. Očitno sta bila post in presna prehrana le prava odločitev.
Je zdravo prehranjevanje v današnjem tempu mogoče?
Naš sogovornik je zelo zaposlen, vendar je zmogel v svoj delovni ritem uvesti prehranjevanje s presno hrano. Priznava pa, da to zahteva tako več časa kot denarja. »Zdrave surovine niso poceni, priprava hrane vzame tudi več časa, čeprav gre v glavnem za rezanje in mletje. Z izločanjem samo nekaterih vrst hrane večjega uspeha ne gre pričakovati, zato je treba izločiti več vrst. To pa pomeni ožji izbor hrane in več domišljije za pripravo. Torej se je treba kar precej ukvarjati sam s seboj.«
*avtofagija: razgradni proces odvečnih ali poškodovanih celičnih sestavin, da jih lahko celica ponovno uporabi (se obnovi), evolucijsko razvit kot odgovor na stradanje
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
