Sosedje, posamezniki, ustanove in podjetja so namreč v rekordnem času združili moči in sredstva, da se bodo lahko Vasletovim v podobi nove hiške uresničile najbolj skrite želje.
Oče Smiljan in mama Suzana še zdaj komaj verjameta, da sta z malim Vidom še konec januarja bivala v dvesto let stari hiši, ki je ves čas po malem grozila, da ne bo več zmogla kljubovati zobu časa in se bo sesedla sama vase, danes pa odslužene cimprače ni več, saj so jo pridne roke dobrih ljudi porušile in na njenem mestu vlile ploščo za novo hišo.
A pojdimo od začetka. Smiljan je svojo rojstno hišo vzdrževal in obnavljal, kolikor so mu pač finančne zmožnosti dopuščale. Preuredil je sobo, vgradil kopalnico in nova okna, lesena tla zamenjal z betonskimi, nabavil pohištvo. »A kaj, ko vse to delo ni imelo dolgotrajnega učinka; hiša ni bila grajena za današnje bivalne navade, poleg tega je bila streha že zelo razmajana in polomljena,« pripoveduje in dodaja: »Že tako z ženo nisva zdrava, življenje v takih razmerah bi se gotovo kmalu začelo poznati tudi na Vidovem zdravju.«
Zdravstvena kalvarija
Zaradi zdravstvenih težav namreč Vasletova ne hodita v službo. Sedeminštiridesetletni Smiljan je invalidsko upokojen, 45-letna Suzana, ki ima 12 let delovne dobe, pa prejema socialno pomoč. Težave z ledvicami so se pri Smiljanu pojavile, ko je bil star komaj 15 let in je živel skupaj z mamo in njeno kmečko pokojnino, leta 1996 pa je moral zaradi kronične odpovedi ledvic na dializno zdravljenje. Začelo se je dolgotrajno in stresno čakanje na presaditev ledvice. Prvo transplantacijo je dočakal šele po dolgih sedmih letih, a mu usoda še kar ni pustila, da bi si oddahnil in mirneje zaživel. »Ledvica se ni obdržala, zato smo čez tri leta postopek ponovili, takrat na srečo uspešno. Toda na obeh brazgotinah presajenih ledvic se je pojavila kila, ki pa ju zaradi tveganosti posega zdravniki ne upajo odstraniti. Operacije, dialize trikrat na teden, 21 tablet na dan – vse to je terjalo svoj davek, zato sem večno utrujen in z oslabelim imunskim sistemom ter seveda nezmožen za delo.«
Ko imaš otroka, ne gre več le zate
Pred začetkom zime sta s strahom zrla v streho, saj sta vedela, da ne bo zdržala kakšnega večjega sneženja, zato sta se obupana spraševala, kaj jima je storiti. Soseda Petra Krepek Cafnik, predsednica Krajevne skupnosti Lenart, ki jima je že tako zmeraj priskočila na pomoč, ko sta jo potrebovala, ju je uspela prepričati, da se obrneta na inštitucije. »Moram priznati, da to ni bil lahek korak. Vajeni smo skromnega življenja, ne potrebujemo veliko. Ker živimo na podeželju, si lahko hvalabogu veliko pridelamo sami. Toda ko imaš enkrat otroka, ne gre več le zate, odgovoren si za to bitje, dolžan si mu nuditi dom. In sem konec lanskega leta stopil do župana, da ga vprašam, kakšne so možnosti, da bi mi občina pomagala z novo streho,« se spominja. »Kmalu je prišel na ogled z gradbenimi strokovnjaki, ki pa so ugotovili, daobnova strehe ni smiselna, saj zidovi ne bodo prenesli teže novega ostrešja, in predlagali, da hišo porušimo in postavimo novo. Sliši se lepo, a od kod naj vzameva denar za takšen projekt, sva si rekla, nato pa je Petra šla v akcijo in od takrat se vse odvija s tako hitrostjo, da se mi sploh ne zdi resnično.«
Hiška za pol cene
Krepek Cafnikova je s pomočjo župana občine Lenart Janeza Krambergerja ustanovila odbor in vanj povabila predstavnike lenarške enote centra za socialno delo, Rdečega križa in Karitas. »Prispevki za družino oziroma njihovo novo hiško in opremo se zbirajo na posebnem računu pri Rdečem križu, v dveh mesecih pa smo skupaj s sovaščani, drugimi posamezniki in podjetji uspeli organizirati rušenje stare hiše, čiščenje terena in postavitev nove plošče za hišo, ki jo bo za polovico ekonomske cene zgradilo podjetje Pergola s svojimi podizvajalci. Res neverjetno, da so pripravljeni hišo postaviti za 38 tisoč evrov. Tudi nekaj opreme so že dobili, kuhinjo je darovala gospa z Gorenjske, Vidovi sošolci so zbrali za njegovo novo sobico, zbiramo opremo oziroma denar še za druge prostore.«
Besede so premalo za te občutke
Tudi Kramberger je zadovoljen s potekom dobrodelne akcije. »Nova hiška bo montažna in nizkoenergetska, velikosti 57 kvadratnih metrov in z vsemi zahtevanimi certifikati, zgrajena bo na ključ, urejena bo tudi okolica. Vasletovi, ki v tem času bivajo pri sorodnikih v Mariboru, naj bi se vanjo vselili konec aprila oziroma v začetku maja.«
Gradnja se je začela te dni, ob podpisu pogodbe z investitorjem pa Smiljan ni mogel skrivati solz. »Ne morem verjeti, nisem še dojel, da se to res dogaja. Da bomo imeli čisto novo hišo, v kateri ne bo pihalo, kjer nas ne bo zeblo in kjer ne bo vlage. Moj mali Vid bo slednjič bival v lepih prostorih, kjer ga ne bodo več mučile alergije. Nisem si mislil, da je na tem svetu toliko dobrote, toliko prijaznih in sočutnih ljudi, ki nam bodo omogočili, da bomo bolj srečno živeli. Neskončno sem vsem hvaležen, besede so premalo za te občutke.«
