Anita je dijakinja četrtega letnika Gimnazije Novo mesto. Je odličnjakinja, kot se za naj dijakinjo spodobi, a le učni uspeh za ta laskavi naziv še zdaleč ne bi bil dovolj. »Predsednica dijaške organizacije na šoli mi je rekla, da me bo prijavila na natečaj in naj prinesem čim več potrdil z vseh področij, na katerih sem bila dejavna v lanskem šolskem letu. Še sama nisem vedela, da je bilo toliko tega,« pripoveduje zgovorna 18-letnica, ki naslednjo minuto ali dve porabi za naštevanje tekmovanj v znanju, ki se jih je udeležila v minulem šolskem letu: geografija, računalništvo, bralno tekmovanje v nemščini, tekmovanje o sladkorni bolezni, fizikalni sef ... To zadnje ji je bilo še posebej všeč. »Ravno danes smo imeli priprave na letošnje tekmovanje. Zelo vesela sem, da Gimnazija Novo mesto to podpira, saj si pri tem krepimo tudi ročne spretnosti. Zabijamo žeblje in žagamo, še vedno imam sekundno lepilo na prstih,« se nasmehne med srebanjem kave v priljubljenem lokalu sredi Trebnjega. Anita z ročnimi spretnostmi v resnici nima težav. Med drugim zna klekljati, sploh pa imajo doma manjšo poljedelsko kmetijo, pri čemer delo na njej omeni kot enega izmed svojih hobijev. »Najboljša stvar pri tem je, da imam ves čas družbo in da se lahko med puljenjem plevela pogovarjam o tisoč različnih stvareh. Sploh oče je zelo duhovit in z njim res nikoli ni dolgčas.« Družbe Aniti doma res zlepa ne zmanjka. Prihaja namreč iz velike družine, res velike družine, v kateri je kar enajst otrok, Anita pa je četrta po vrsti.»Velik privilegij,« kot iz topa izstreli na vprašanje, kako je odraščati v tako veliki družini. »Imam zelo prijetne starše, ki me spodbujajo na vseh področjih. Tudi če mi kaj ne uspe najbolje, mi vedno rečejo, da je najpomembneje, da se lotimo stvari in da bo drugič zagotovo bolje.«
Poje, režira in pomaga dijakom nižjih letnikov
Njen naslednji hobi je petje. Prepeva pri pevskem zboru KUD Matija Tomc z Mirne, pri Čebelicah, ljudskih pevkah iz Mirne Peči, od koder prihaja njen fant, že nekaj let pa se v trebanjski glasbeni šoli uči tudi solo petja. Očitno ji gre tudi to precej dobro, saj je lani v gimnazijskem muzikalu igrala eno glavnih vlog. Tako kot na drugih področjih se tudi na odrskih deskah ni ustavila pri zgolj eni vlogi. Letos se je tako iz igralke in pevke prelevila v režiserko, ki z gimnazijsko gledališko skupino ustvarja predstavo po literarni predlogi Antona Slodnjaka Tujec: roman o Cankarju. Premiera bo 10. februarja v Kulturnem centru Janeza Trdine. Na gimnaziji je tudi predana tutorka dijakom nižjih letnikov, prav posebna in dragocena izkušnja pa je bilo lansko nudenje učne pomoči romskim otrokom, ki jo je v okviru DRPD izvajala v novomeškem naselju Brezje. »Ljudje imajo veliko predsodkov do Romov, a nekateri otroci bi se res radi učili in napredovali, pa jim okolje tega preprosto ne dovoli. Od deklice, ki bi rada šolanje nadaljevala na srednji šoli, se pričakuje, da bo ostala doma.«
Po končani gimnaziji na študij geografije
Na vprašanje, kako ji vse to uspe stlačiti v urnik gimnazijke, ki samo za pot v šolo in nazaj porabi skoraj dve uri na dan, odgovori, da je skrivnost v dobri organizaciji, precejšnji količini popite kave, pa tudi v tem, da ne porabi prav veliko časa za gledanje v telefon. »Natrpan urnik me v resnici osrečuje. Ugotovila sem, da mi tak predstavlja precej večjo motivacijo, kot če bi bil prazen.« Anita rada piše in potuje, zato je nekako logično, da se namerava po končani gimnaziji posvetiti študiju geografije in slovenščine. »Vmes so bile še ideje o strojništvu in elektrotehniki, a je prevladala geografija. Ugotovila sem namreč, da se geografi spoznajo na veliko stvari, da znajo utemeljiti svoje mnenje na visokem nivoju, da dobro poznajo razmere v svetu ter so nasploh zelo razgledani, in taka želim postati tudi sama.«
