Je eden izmed najbolj uspešnih slovenskih in evropskih trenerjev, ki ima v svojih vitrinah 25 državnih in mednarodnih lovorik, 24 od teh jih je osvojil z ljubljanskim klubom. Devetkrat je bil izbran za slovenskega trenerja leta, prejel pa je tudi številne druge nagrade ter priznanja za športne dosežke. Zmaga Sagadina lahko brez kakršnih koli zadržkov postavimo ob bok najboljšim in najuspešnejšim evropskim trenerjem vseh časov. Plod njegovega odličnega dela z igralci so zagotovo številni košarkarji, ki so se iz Slovenije in Evrope kasneje uspeli prebiti v najelitnejšo ligo NBA, ki pa jo ta karizmatični trener sploh ne mara.
Ne morem, da ne bi začela s tragično smrtjo Kobeja Bryanta.
Za razliko od Evrope v Ameriki v kolektivnem športu proizvajajo zvezdnike. Vsa pravila so podrejena zvezdam, zaščiteni so na terenu in ob terenu, zvezde so v prvem planu, njihova naloga je, da privabljajo ljudi, polnijo dvorane. Vse se vrti okoli njih. Kobe Bryant je bil ena teh mega zvezd. Jasno, da je bil izjemen košarkar, čeden fant, komunikativen, imel je vse atribute. In ko te mega zvezde preminejo na tragičen način, to ve ves svet. Stategija NBA je, da imajo v ekipi enega ali dva Nemca, Slovenca, dva Španca…vse za veliko gledanost NBA po celem svetu. V Evropi in od drugod po svetu sistematično iščejo talente, zato, da zanimanje za NBA raste. Osebno NBA-ja ne gledam, ta košarka meni ni pisana na dušo.
Nikoli vam ni bila blizu ameriška košarka, zakaj?
NBA je po svoje poneumil košarko. Tako daleč je šlo,da je pomembno samo, kdo bo dal več košev. Košarka je zame veliko bolj kompleksen šport. Pravila v NBA so prilagojena na igro ena na ena, ostali ne smejo pomagati, ne smejo ‘dublirati’, ne smejo zaustaviti nekoga na silo. Pravila so zato, da izstopajoči, kot je naš Dončič, do konca izkoristijo svoje prednosti in to je porinjeno v prvi plan. Tako se gradi zvezda, tako se polnijo dvorane in zato NBA cveti. Zame je to en velik cirkus. Na drugi strani evropska košarka ostaja drugačna, tudi pravila so takšna, da evropski trenerji raje vidijo, da imajo deset igralcev, ki dosežejo na tekmo po osem ali deset točk, da skupaj dosežejo 80 točk, kot pa, da imajo enega ali dva, ki dosežeta po 40 točk na tekmo, ostali pa nič. NBA je ravno nasprotna. Tam pa dva ali pa trije igralci dosežejo po 40 točk, ostali pa nič in ti zvezdniki so eksponirani, o njih se piše, o njih se govori, ljudje jih obožujejo in to je NBA. In ker to cveti, se pravi, da je to dobro.
Torej so nas Američani v košarkarski areni že zdavnaj povozili?
Seveda. Iz tega so naredili velik cirkus in ljudje to hočejo gledat. Če ste kdaj bili na tekmi NBA, potem veste, da je dvorana v nekih trenutkih povsem prazna. Tja pridejo cele družine, jejo in pijejo v restavracijah znotraj kompleksa, v dvorani so zadnjih 5 minut, če je tekma zanimiva.
Tam je to dogodek za celo družino.
Ja in to je drugačna športna kultura. V Ameriki se že od malih nog navežejo na šport. Spremljal sem, kako sta pri njih povezana šola in šport, že od osnovne šole dalje. Tiste lepe punce, ki nič ne trenirajo, so pa navijačice. Njihov vzgojno izobraževalni sistem je povezan zelo direktno. Danes to dobro delajo tudi Kitajci, ki imajo v šolah športno vzgojo vsak dan, pri nas je šport na urniku enkrat na teden, dve uri.
Zanimivo, da se pri nas hitro aplicirajo vse slabe stvari, ki pridejo iz Amerike, dobre pa ne.
Italijani so nekaj poskušali, pa jim ni šlo. Tudi v Sloveniji poskušamo s temi srednjimi šolami, ki imajo športne oddelke. V Avstriji so to naredili za zimske športe, vendar tudi njim to propada, ker je vse manj otrok, vse manj je zanimanja za vrhunski šport.
Zakaj je to tako?
Mlade generacije bi danes raje bile IT strokovnjaki, ker košarko lahko igrajo tudi v igricah, na računalniku in je to za njih vznemirljivo. Pri nas primanjkuje nekaj tisoč strokovnjakov, ki bi delali na tem, da otroke odvračajo od odvisnosti od računalnikov. Na Zahodu konstantno primanjkuje otrok, zato gre tudi veliko slovenskih športnikov v tujino, to je vidno zlasti v kolektivnih športih. Prvi vzrok je denar, drugi pa pomanjkanje otrok. V Evropi, zlasti na vzhodni strani, iščejo 14, 15 letnike, jih kupijo, odpeljejo, asimilirajo in vsake toliko "rata" kakšen Dončič.
Igro Dončiča verjetno spremljate?
Gledam vrhunce. Luka igra fantastično. Nedvomno je, da se na tem prostoru vsakih deset let rodi kakšen čudežni deček, kot sta bila Dražen Petrovič, Korač, Daneu, neki čudežni fantje, danes je to Dončič in več kot zasluženo je v NBA, ki mu je pisana na kožo. V evropski košarki ne bi prihajale do izraza njegove kvalitete, ker ni toliko igre ena na ena, kot v NBA, kjer takoj potencialno zvezdo zaščitijo, nihče mu nič ne more, nanj ne morejo s silo, ne morejo mu "zlomiti noge" ali kaj podobnega in njegov talent cveti. Tragedija je, da pri nas pišejo o košarki le iz NBA, kako je igral Dončič ali pa Dragič. Nič ne pišejo o tem, kako so igrali naši domači klubi. Tudi mi smo vsako leto poslali kakšnega igralca v NBA, sam sem jih poslal 12. To je bilo sistematično delo, bodisi direktno iz Olimpije ali preko prodaje v kak drug evropski bogat klub, ampak o teh fantih se ni toliko pisalo. Danes pa, ko naša košarka ni na nekem vrhunskem nivoju, pišejo samo še o NBA in jasno, da se za slovensko domačo košarko ne meni nihče. Dejansko ni gledljiva in upravičeno ni gledalcev.
Nič ne zvenite optimistično glede prihodnosti slovenske košarke.
V vsaki generaciji je še vedno 5 do 6 zanimivih igralcev. Redno spremljam državna prvenstva kadetov in mladincev, ki pa potem, ker ni sistema, klubov, znanja in ni tima, ki bi znal graditi in iz njih narediti vrhunske slovenske ali NBA igralce, bežijo v tujino. V Real Madridu - poznam njihove razmere - oni so recimo v zadnjih 10 letih vzeli 80 fantov iz cele Evrope, za drobiž. Od tega je uspelo trem ali štirim. Uspel je Mirotič, ki je šel v NBA, pa se je zdaj vrnil v Barcelono, drugi je bil Dončič in tretji je Dias, ki igra v španski prvi ligi. Če od 80-ih uspejo le trije, je to groza. V zadnjih 10 letih je šlo v tujino okoli 15 naših najstnikov, zaenkrat je uspelo le Dončiču. Če uspe samo enemu, je to tragedija. Če ni naših fantov, težko cveti slovenska košarka. Posledično igra Olimpija s sedmimi tujci in 4 do 5-imi našimi veterani in jasno je, da to ni prihodnost slovenske košarke. To tudi ni pravi koncept. Kako naj Olimpija pride do Evrolige, kako naj bo polna dvorana? Vse skupaj je brez koncepta, brez strategije, brez glave.
Letos je 70 let košarkaške zveze, trenutna situacija kaže, da smo trenutno v dosti slabšem položaju kot smo bili pred desetletji?
Ja, mislim, da smo. Nihče ne ve, kaj bi rad. Nobene strategije, nobene razvojne usmerjenosti, nobene strokovne politike. Tudi pri vodilnih klubih ne vidim njihovih ciljev. Moralo bi jim biti jasno, da se naša domača publika ne bo sprijaznila s to tujsko legijo, danes pa ima vsaka ekipa po sedem tujcev. Kdo se bo s tem identificiral? Slovenci zelo težko. Na žalost je podobno pri naših južnih sosedih, s katerimi igramo ABA ligo. Tudi tam je situacija obupna. V Crveni zvezdi je recimo 7 ali 8 tujcev. Tako je tudi v Partizanu, ki je bil zibelka uspešnih mladih igralcev. Včasih smo vzgajali svoje talente, zdaj pa so nas preplavili tujci. Kljubi so ocenili, da je to za njih bolj poceni, kot sistematično delati in vzgajati mlade igralce. S tovrstno produkcijo mladih igralcev se danes na Balkanu ukvarjata samo še dva kluba, Mega Vizura in FMP, ki je B ekipa Crvene zvezde. Zadnjič sem gledal dva turška kluba, manjša prvoligaša, startna peterka, deset črnih igralcev, deset Američanov. Po treh minutah sem menjal program. Ti tujci so zelo kratkoročna zadeva, po eni sezoni gredo, klub ostane brez ekipe in brez kontinuitete.
Pred dvema letoma sem vas videla v Istanbulu, ko je Slovenija postala evropski prvak v košarki. Vas bomo videli tudi na tekmah Eurobasketa prihodnje leto?
Za to ni nobene realne osnove. Vse je na trhlih nogah ravno zaradi tega, ker ne produciramo ničesar. Strategija, ki bi morala vsaj minimalno prevladovati, je, da si stalno prisoten, da se redno uvrščaš na velika tekmovanja. V tem trenutku je ogrožena celo naša prisotnost na teh tekmovanjih. Dragič je že povedal, da ga ne bo, za Dončiča pa je tudi vprašanje, ali bo po 80-ih tekmah v NBA-ju sploh pripravljen igrati. Če bodo slučajno še kakšne poškodbice, mu bodo v klubu hitro svetovali, da se temu izogne.
Nam potem sploh še ostane kakšno upanje za obranitev naslova evropskega prvaka?
Iz domačega prvenstva ni kaj veliko vzeti, ostali so samo še igralci, ki igrajo v Evropi, to pa ni garancija za kakšen vrhunski rezultat. Na srečo so tudi druge države v podobni situaciji. Španci, Italijani, Nemci prav tako novačijo tujce, ker nimajo svojih igralcev. Na žalost smo se vsi zadovoljili s tujci iz tretje oziroma četrte lige. Najboljši igralci so v NBA-ju, tisti pod B so zdaj v razvojni ligi in čakajo, da tudi oni vskočijo v NBA. Tretji krog košarkarjev odhaja na Kitajsko, ki danes zanje plačuje milijone, tisti, ki pa ne morejo nikamor, igrajo v Evropi za majhne denarje. To je četrta liga tujcev in ti so preplavili vse evropske klube. Pa tudi klubi v naši regiji so finančno podhranjeni in ne morejo konkurirati zahodnim klubom, kot sta Barcelona ali Real. Ostanejo nam torej tisti slabši, ki jih oni ne kupijo in s tem ne moreš narediti ničesar. Tržna niša je produkcija domačih talentov.
Potem niti ni tako velik problem v igralcih, težava je v miselnosti in politiki vodstva klubov?
Seveda, nimajo nobene strategije. Od lani sta v Olimpiji ostala mogoče dva igralca, ostali imajo enoletno pogodbo, drugo leto jih bo znova ostalo samo nekaj, vsake toliko pride nov trener. Evroligaško ekipo ni lahko narediti, ni se lahko prebiti na ta nivo, še manj tam ostati. Ko pa se enkrat vse poklopi, potem napadeš vrh. Ampak to je delo nekega resnega tima, ki ima vizijo. To pa pri nas ni možno, saj vidiš, da niti prvi tim v državi, naša vlada, ne funkcionira kot ekipa. Niso se sposobni dogovoriti okoli pravil, niti postaviti meje. Sanja se jim ne, kaj je timsko delo, kaj je sinergija.
Vas politika kaj mika?
Ne. Mene mika, da delam samo tisto, kar mi paše. 37 let sem bil na klopi, zadnjih nekaj let sem se končno regeneriral, pozdravil kolena, hrbtenico, oči. Čeprav sem zdaj zdrav, super se počutim, to ne pomeni, da se moram ukvarjati z nečim, kar bi me lahko stalo glave.
Potem vas tudi trenerstvo ne zanima več?
Pred dvema letoma sem bil blizu, da se vrnem, zamikalo me je, priznam, vendar se potem nismo dogovorili. V mojih časih, da smo si na jasnem, je bila Olimpija glede na vložena sredstva najmočnejši klub v Evropi. Danes so igralci plačani trikrat bolje, efekta pa ni nobenega. Torej je problem v neznanju. Ne da ljudje nočejo, ne znajo. V tem trenutku je dobro tudi to, da imajo danes izjemno dobre pogoje - dvorano in stabilno finančno situacijo. Na Balkanu so trije takšni klubi in Olimpija je eden izmed njih. Če hočeš producirati dobre igralce, potrebuješ 60 do 70 dobrih tekem na leto. V ABA ligi jih je 20, v Evropi jih dobiš 30, potem pa je še nekaj turnirjev. Ko bo ABA liga padla, padla pa bo v roku dveh let, bo stanje še slabše. Potem bodo naši klubi igrali samo še slovensko ligo in če se primerjata Olimpija in Polzela ali pa še Laško in Šentjur, to ni noben kazalec kvalitete. Kazalec je to, ko se primerjaš z Evropo, da vidiš kje si. In danes se z evropsso ligo, kjer nimamo nikogar več, sploh več ne primerjamo. Olimpija je padla v drugo ligo in je zadnja v svoji skupini.
Na tekme še hodite?
Sem pa tja, na kako močno tekmo še grem. Gledam pa Evroligo, tri do štiri tekme na teden, to spremljam podrobno, tudi ABA ligo spremljam. Ne gledam pa slovenske lige, slabe košarke sem se nagledal. Ko grem na kakšno tekmo, je kot bi šel na pogreb.
Upokojensko življenje je izpolnilo vaša pričakovanja?
Do avgusta lani je bilo super. Po smrti žene pa se še zdaj nisem najbolje znašel. To je bila zame dramatična sprememba, ki je nisem pričakoval, sanjalo se mi ni, da se to lahko zgodi. Izgube žene mi ni lahko preboleti, prestati, se znova postaviti na noge. Na vsak način si moram reorganizirati življenje in trajalo bo še lep čas, da najdem neko novo pot, da se prilagodim novi situaciji. Morje me vleče, veliko sem na Krku, obiskujem otroka, sin je v Londonu. Mogoče bi še lahko živel na Krku, vendar je tam pozimi tako malo ljudi, da tega ne bi zmogel. Košarko pa, ne glede na to, kje sem in s kom sem, moram nujno gledati. Brez treh do štirih tekem na teden ne zmorem. Še vedno spremljam, analiziram, s prijatelji se vedno pogovarjamo o tekmah, na žalost pa nič več ne usmerjamo.
