Za profesorico prava EU na Pravni fakulteti v Mariboru Janjo Hojnik je odločitev pričakovana. Že na začetku, ko je Slovenija vložila tožbo, je bilo po njeni oceni jasno tveganje, da zna sodišče presoditi tako, kot je. Vendar je vseeno prav, da je Slovenija skušala izkoristiti vse pravne poti za dosego spoštovanja arbitražne odločbe. "Na območju nekdanje Jugoslavije je namreč preveč nerešenih sporov in preveč potrditev, da jih ne znamo reševati na miren način," je opozorila in dodala, da je "v urejeni družbi primerno, da se spori rešujejo po pravnih poteh. Res pa je, da ko gre za mednarodno pravo, so te pravne poti precej omejene."
Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški za izvršitev arbitražne razsodbe je pomemben odsek sodbe in je "največ, kar smo lahko dobili". Vrh hrvaške politike zatrjuje, da je arbitraža mrtva zaradi kompromitiranega arbitražnega postopka, vendar pa je zdaj Sodišče EU pritrdilo, da temu ni tako, je poudarila Hojnikova.
Sodišče v Luksemburgu je potrdilo, da je arbitražna odločba akt mednarodnega prava in da je bilo arbitražno razsodišče sodišče mednarodnega prava. Spoštovanje mednarodnega prava pa je osnovna premisa mednarodnega prava in domneve o spoštovanju dogovorov ter da bodo države delovale "zrelo in na časten način". Po njenem je ves čas obstajalo tveganje, da bo sodišče EU razumelo tožbo, kot da Slovenija problem skuša rešiti "po nekem ovinku, da po mednarodnem pravu za to ni nekega foruma in je zadevo tako tudi sprejelo".
Pavliha: Taktično previdna odločitev s političnim predznakom
Mednarodni pravnik Marko Pavliha je mnenja, da je "taktično previdna odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati".
Hrvaška politika se je vnovič izkazala kot izjemno vplivna in brezkompromisna, za nameček ji koristi predsedovanje Svetu EU in nenavadno pospešen postopek, da bi lahko britanski sodnik poročevalec opravil svoje delo pred vrnitvijo domov zaradi brexita, je po odločitvi sodišča v Luksemburgu, da ni pristojno za obravnavo slovenske tožbe proti Hrvaški, je sporočil Pavliha.
Sodišče EU, kot ocenjuje Pavliha, ni odločilo v duhu evropskega in mednarodnega prava ter pravičnosti. Ena od temeljnih vrednot Evropske unije je spoštovanje pravne države, med temeljne vrednote spada tudi spoštovanje človekovih pravic, zato se po njegovem postavlja vprašanje, ali so po razumevanju sodišča tudi te pravice akcesorne narave, torej postranske.
Spoštovanje pravne države pomeni tudi spoštovanje mednarodnega javnega prava, ta status ima arbitražna odločba, ki je res iudicata, pravno veljavna odločitev. Mednarodno pravo, kot poudarja, je sestavni del pravnega reda EU in je umeščeno med primarno pravo, kamor spadajo ustanovitvene in pristopne pogodbe, listina EU o temeljnih pravicah, temeljna načela, običajno pravo in sodna praksa Sodišča EU, in sekundarno pravo, ki zajema uredbe, direktive in sklepe.
Pri tem je izrazil obžalovanje, da Slovenija ni zahtevala izločitve predsednika sodišča, ki je že pred dobrim letom večkrat javno komentiral, da sodišče najverjetneje ni pristojno za obravnavo tožbe proti Hrvaški.
Sloveniji po njegovem zagotovo tudi "niso pomagale domače politične peripetije glede prisluškovalne afere niti obelodanjena stališča nekaterih kvazi poznavalcev in politikov, da je bila tožba pred sodiščem zgrešena poteza".
Drugega Sloveniji po njegovem namreč ni preostalo, glede na to, da mednarodno pravo ne omogoča nobenih pravnih sredstev izvršbe pravnomočne sodne ali arbitražne odločbe, poleg tega pa bi se morala v primeru slovenske tožbe pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s pristojnostjo tega sodišča strinjati tudi Hrvaška.
Kot ocenjuje Pavliha, ni druge poti, kot da se obe državi vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja veljavne in zavezujoče arbitražne odločbe. Vendar pa bo Slovenija, kot meni, "kajpak zopet potegnila kratko, tako kot običajno v preteklosti, vsaj kar se sosednjih držav tiče, kajti kot pravi star pregovor, priložnost zamujena, ne vrne se nobena".
