Kot so poudarili v LZS v svojem lanskem letnem poročilu, se zavedajo pomena prenosa znanja in strokovno-znanstvenih dosežkov h končnim uporabnikom in zainteresirani javnosti. Zato vsako leto v sklopu tradicionalnega lovskega dne organizirajo strokovno posvetovanje, lani so nanj uvrstili prav omenjeno temo, se pravi spreminjanje in izgubljanje življenjskega prostora divjadi.
Poznavalci razmer iz Danske, Madžarske, Hrvaške, Srbije in Slovenije so na 14 predavanjih predstavili spreminjanje in uničevanje življenjskega prostora prostoživečih živali zaradi urbanizacije, intenzivnega kmetijstva ter neprimerne rabe prostora in/ali zaraščanja odprtih površin. Slovenske lovce so pohvalili za njihove tako imenovane biomeliorativne ukrepe. »Redno vzdržujemo zelo veliko naravovarstveno zelo pomembnih krajinskih struktur, kot so remize, živice, obmejki, visokogorska travišča, kali in drugi vodni viri,« so o teh ukrepih dejali v LZS.
PREŽIVETI
Veliko divjadi konča na cestah in železnici, opozarjajo poznavalci razmer. Povsem odpraviti se takih nesreč v prometu ne da, toda poskušajo jih kar najbolj zmanjšati. V letu 2019 so v Sloveniji različne ustanove izvedle veliko dejavnosti za zmanjšanje števila trkov vozil z divjadjo; teh dejavnosti ne bi mogli uresničiti brez sodelovanja lovcev, menijo v LZS. Za omenjene ukrepe so namreč uporabili tudi natančne podatke, ki jih zagotavljajo lovci in so dostopni v lovsko-informacijskem sistemu, ki ga je razvila LZS; ti podatki omogočajo izbor primernih lokacij za nameščanje odvračal in poznejše spremljanje učinkovitosti. Med ukrepi velja omeniti predvsem nameščanje zvočnih in svetlobnih odvračal (modrih odsevnikov) na več kot 400 kilometrih najbolj izpostavljenih odsekov državnih cest, izdelavo aplikacije za neposredni zaznamek povožene divjadi na terenu in pripravo strokovnih podlag ter projektno dokumentacijo za gradnjo ekodukta, to je zelenega mostu čez avtocestni odsek Vrhnika–Postojna. Trdno so odločeni tudi zagotoviti varnejše prehajanje živali čez železniške tire.
»UDOMAČENJE«
Prometnice so nelovne površine, na katerih prihaja do največjih »konfliktov« med ljudmi in divjadjo in na katerih povozijo veliko živali. A cesta in železnica nista edina človeška poligona v živalskem okolju. Težava so še druge nelovne površine, med temi so takoj za cestami in železnico obljudene površine. Ko se naselja širijo, živali izgubljajo življenjski prostor. Upravljavci lovišč potem poslušajo očitke, da »njihova« divjad zahaja na naseljena območja. Na videz je glede takega gostovanja vse jasno: divjad vdira v vasi in mesta, a tam nima kaj iskati. Toda vsakič je mogoče tudi vprašanje, kdo v resnici zahaja kam, ali divjad v človekov svet ali človek v svet divjadi. Ali divjad tja vendarle ne prihaja v svoje izvorno okolje, ki izginja z urbanizacijo? Evolucije, ki je v dolgih obdobjih postavila svoje žive primerke v njihova natančno določena življenjska okolja, se pač ne da pretentati s prostorskimi izvedbenimi načrti. Lisico človek lahko prežene iz njenega naravnega okolja ali jo tam celo uniči. Prelisičil je v njenem naravnem okolju ne bo nikoli. To lahko predpostavimo tudi ob razmišljanju Aleša Kegljeviča z Dolnje Prekope (v Občini Kostanjevica na Krki), dolgoletnega lovca, člana in večletnega predsednika Lovske družine Kostanjevica na Krki. »Divjad želi čim enostavneje dobiti hrano, ob tem pa ima rada podnevi čim več miru. Pri tem je zelo prilagodljiva. Srne denimo privlačijo vrtovi, na katerih jim teknejo solata, radič, korenje in vse drugo. Če v bližini najdejo še kritje, ostanejo tam lahko dalj časa. Mir in obilica hrane torej. Zato, bolj ko smo ljudje neumni in mečemo hrano na kompostni kup, bliže bodo prihajale živali, tudi na primer lisice,« je povedal Kegljevič. Ko je divjad v naselju, je nekako še najvarnejša pred človekom. V naseljih je namreč prepovedano streljati.
SORAZMERJE
»Posledice nespametne politike upravljanja z divjadjo so bile v letu 2019 dobro vidne. Ob zmanjševanju števila jelenjadi in srnjadi ter hkratnem povečevanju tropov zveri je namreč logična posledica, da volkovi poiščejo hrano tudi na pašniku,« so dejali v LZS. Namesto čarobne formule, ki bi odpravila omenjene skrb vzbujajoče razmere, je LZS predlagala: »Ne glede na škodo, mnenja in pozive je resnica preprosta: sorazmerje med populacijami mora obstajati. Zavedati se moramo, da je volk boljši selektor pri divjadi kot lovec, zato je obstoj volka nujen. Danes je stopnja razumevanja upravičenosti obstoja divjadi v naravnem okolju veliko večja, žal pa se zaradi napak pri (ne)upravljanju z zvermi zmanjšuje možnost sobivanja. Pričakujemo, da v prihodnje poseganja v populacije ne bomo več reševali z interventnimi zakoni in političnimi pritiski. Od države pričakujemo, da bo zagotovila strokovno ustrezno in zakonsko nedvoumno upravljanje, ki bo na osnovi dolgoletnih pozitivnih izkušenj upoštevalo vso kompleksnost varovanja in upravljanja tako z medvedom kot tudi z volkom.« LZS je o široki problematiki spregovorila tudi pred časom na konferenci za novinarje, ki jo je pripravila v Ljubljani skupaj z Ribiško zvezo Slovenije.
