Tokratna intervjuvanka razgrinja in se poglablja v stališče, zakaj je dobro čim večkrat v nakupovalno košarico postaviti tisto, kar so ustvarile slovenske roke.
Odgovor je kompleksnejši, a v osnovi preprost. »Z nakupovanjem slovenskih izdelkov krepimo domače gospodarstvo in kmetijstvo, zaradi kratkih dobavnih verig pa uživamo bolj zdravo hrano in pomembno prispevamo k manjšemu onesnaženju na račun manj transporta,« je njeno izhodiščno prepričanje, za katerega si želi, da bi dalo misliti čim več ljudem. Pozitivnih vidikov tistega, kar ima oznako »domače«, je sicer še več, pravi.
Kdaj se je pri vas spremenila potrošniška miselnost? Jo napaja odgovornost do sočloveka, v smislu, če kupujemo lokalno, ne samo da je hrana najbolj sveža, hranilna, zdrava, ampak s tem tudi podpiramo domače pridelovalce?
Sem tip potrošnika, ki si ga vsak strokovnjak za marketing najmanj želi. Predmeti in stvari me ne osrečujejo, nakupovanje mi predstavlja bolj stres kot sprostitev. Ne nakupujem impulzivno in ne kopičim nepotrebnih predmetov, oblačil, obutve, hrane. Jezi me pretiravanje z embalažami. Pred vsakim nakupom se vprašam, ali želeno resnično potrebujem ali gre le za »velike oči«. Rada imam preprosto življenje brez navlake, takšne in drugačne, preziram razsipništvo in zagovarjam življenje po zdravi pameti. To pomeni, da že od nekdaj nakupujem racionalno, lokalno in pretežno slovensko. Imam tudi velik vrt, na katerem skrbim za samooskrbni del naše prehrane. Zagovarjam recikliranje, ponovno uporabo in predvsem znanje ter zmožnost, da kaj naredimo tudi sami. Zagovarjam stališče, ki bi ga lahko povzela v stavek: razmišljaj globalno – deluj lokalno. Z nakupovanjem slovenskih izdelkov krepimo domače gospodarstvo in kmetijstvo, zaradi kratkih dobavnih verig pa uživamo bolj zdravo hrano in pomembno prispevamo k manjšemu onesnaženju na račun manj transporta. Čeprav sem že pred januarskim izzivom kupovala pretežno slovensko, sem se odločila za radikalen rez. Želim raziskati trg, poiskati čim več domačih alternativ, pa tudi odkriti, kje obstajajo tržne niše, in s tem morda v komu vzbuditi tudi podjetniško idejo. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da ozaveščam in z lastnim zgledom pritegnem čim več ljudi k podobnemu razmišljanju.
Vaš eksperiment še traja, pa vendar, kakšni so do zdaj njegovi izsledki? Kaj vas je najbolj presenetilo?
Že takoj v prvem tednu sem presenečeno ugotovila, da slovenski sladkor ne obstaja. Čeprav imamo številne pridelovalce sladkorne pese, smo obrat za predelavo v Ormožu pred leti zaprli in tako ostali brez enega izmed osnovnih živil. Zdaj ga sicer nadomeščam z medom, vendar to ni vedno mogoče. Zatakne se tudi pri nekaterih drugih samoumevnih predmetih – britvicah, zobni ščetki, ženskih hlačnih nogavicah, specifičnih baterijah in večini elektronskih naprav – pametnih telefonih, računalnikih, tiskalnikih, kartušah in podobno, kjer alternative ni in bi bila enkrat v prihodnosti zagotovo prisiljena v nakup tujega izdelka. Tudi kadilci bi dobro poskrbeli za svoje zdravje, saj tobačne tovarne nimamo več. Na nekaterih deklaracijah slovenskih podjetij pa ugotovimo, da izdelek sploh ni narejen v Sloveniji. Kljub temu pri nakupih nisem imela večjih težav. Po dveh tednih sem že v »coni udobja« in brskanje po spletu ter iskanje ustreznega izdelka ali proizvajalca skoraj ni več potrebno. Slovenski podjetniki in kmetje lahko potrošnike uspešno založijo praktično z vsem, kar potrebujemo. Dobra plat eksperimenta je tudi ta, da se je glas o njem hitro razširil po družbenih omrežjih. Številni proizvajalci so me poiskali kar sami in odkrila sem celo vrsto izjemnih izdelkov, za katere prej nisem niti vedela.
Ste morali močno prirediti svoj jedilnik, ker ste kupovali samo slovenska živila; so se torej vaši obroki zaradi eksperimenta spremenili?
Pri nas doma radi kuhamo in še raje jemo. Nihče ni izbirčen, zato s prirejenim jedilnikom nihče ni imel težav. Poleg sladkorja so se jedilniki prilagodili predvsem pri zelenjavi in sadju. Kot vemo, je slovenski kmetovalec omejen z relativno kratko sezono, zato se je jedilnik prilagodil ponudbi. Kislo zelje, repa, krompir, fižol, gomoljnice in korenovke, cvetača in brokoli, odporne solate ter jabolka so zimska osnova, s pomočjo katere z nekaj domiselnosti in spretnosti lahko ustvarimo odlične jedi. Ker obdelujem velik vrt, imam doma tudi zalogo ozimnice – zamrznjeno in okisano zelenjavo, marmelade, omake in podobno, ki popestrijo ponudbo na krožnikih. Tudi na delo si odnesem doma pripravljeno malico. Smo pa odmislili banane, pomaranče, limone, ananase, avokado ter tudi sveže bučke, kumare, jajčevce in podobno.
Kako je akcijo sprejela vaša družina?
Domači so akcijo podprli in v njej tudi z veseljem sodelujejo. Tudi partner nakupuje le slovensko, vsi smo dosledni. Še posebej pozitivno me je presenetil najstniški sin, ki je začel skrbno prebirati deklaracije in razširil zavest o odgovornem nakupovanju tudi na svoje prijatelje. Odnos mladine je odličen, brez negativnosti, grdih komentarjev in nastrojenosti, ki sem jo skozi akcijo pogosto deležna od odraslih. Moram pa priznati, da so v zadnjih dneh vse pogostejša omenjanja točno določenega lešnikovega namaza, nekajkrat smo razpravljali tudi o okrnjeni izbiri, ki nam je na voljo. Spomin na odraščanje med recesijo pred koncem nekdanje države je še živ, zato se je v naših generacijah verjetno tako zelo zažrlo potrošništvo, ki nam je v zadnjih 29 letih ponujalo nepregledno izbiro izdelkov. Morda zdaj med akcijo res ne moremo izbirati več med 30 okusi jogurta in 20 vrstami čokolade, pa vendar – je to merilo kakovosti življenja? Ni.
Poleg živil ste kupovali tudi druge izdelke, ki so produkt Slovenije, in jih uporabljamo v vsakdanje življenju. Kaj vse slovenskega je torej našlo svoje mesto pri vas doma?
Toaletni pripomočki in kozmetika, čistila, zdravila, oblačila, nakit, pisarniški pripomočki, kuhinjski pripomočki (suha roba in lonci), oglasila sem se tudi pri lokalnem mizarju, ker razmišljamo o zamenjavi kosa pohištva.
Kaj pa cene, ste za svoje nakupe v zadnjih tednih zapravili več, enako ali manj?
Cenovni vidik je bil eden zelo globoko ukoreninjenih predsodkov, ki sem jih želela razbiti. Od ljudi sem največ pripomb prejela ravno v smislu, da je to samo za bogate. Kupovanje slovenskih izdelkov ne pomeni dražjega nakupovanja. Prav vsi izdelki obstajajo v različnih cenovnih razredih, tako domači kot tuji. Sami se odločimo, koliko smo pripravljeni nakupu nameniti, a ustrezen slovenski izdelek lahko zlahka najdemo tudi za plitek žep. Nakupovala sem racionalno in varčno, a vendar tako, da naše običajno življenje v ničemer ni bilo okrnjeno. Poleg nakupov za življenje nujnih potrebščin sem si privoščila tudi nekaj »luksuza« – gotove izdelke (pecivo, pijače), unikaten nakit, novo posodo, kozmetiko, biološko in ekološko pridelano zelenjavo in podobno.
Boste po zaključku akcije, eksperimenta, še naprej nakupovali bolj ali manj samo slovensko?
Vsekakor. In še vedno vabim, da se mi pridružite.
