Branje je poučno, saj kazenske zadeve običajno spremljamo v medijih, če so seveda dovolj velike in zanimive, a sta prostor in čas preskopo odmerjena, da bi lahko zaslutili celotne zgodbe obsojencev. V projektu, ki se je odvijal zadnja štiri leta, so dobili priložnost, da spregovorijo.
Zgodbe, ki se odvijajo na sodiščih, praviloma niso črno-bele. To sem ugotovila že zelo zgodaj, na mariborskem sodišču, ko so sodili komaj polnoletnemu najstniku. Izsiljevanje, pretepi, kraje in takšne stvari. Ker je bil še tako zelo mlad, so nastopali tudi psihologi in socialni delavci in predzgodba je bila približno takšna – mama je umrla, oče je izginil brez sledu, za fanta je skrbel dedek, in ko je onemogel, je zanj ljubeče skrbel vnuk. Vse je bilo za silo v redu, dokler ni dedek umrl in je izgubil zadnjega bližnjega človeka. Potem so se začela rejništva in kazniva dejanja. Videla sem, kako se smili sodniku, a kaj, on ni bog, ki odpušča grehe, ampak se lahko v okviru zakona odloči za najmilejši ukrep. Kasneje mi je njegov nekdanji sošolec povedal, da so v sedmem razredu nekomu ukradli denar, razrednik je prebrskal žepe vsem učencem in odprl vse torbe. V njegovi je namesto knjig in zvezkov odkril škatlo napolitank in steklenico ruma. So komu takrat zagorele alarmne lučke? Očitno ne.
Dovolj hudo je, da morajo biti tu
A tudi po tem, ko pridejo ven, eni le za nekaj časa, drugi za stalno, jim vzbujajo rešetke in ključavnice hude asociacije na dni brez svobode, na ujetost med ljudi, ki si jih niso sam izbrali.
Več kot 35 let je minilo, kar sem prvič in tudi zadnjič obiskala ženski zapor na Igu. Vrata graščine so bila odprta, okrog so z grabljami hodile ženske, ki niso bile oblečene kot zapornice, najbrž so tam zaposlene, sem si mislila. Pa so bile jetnice. Imele so srečo, da je takrat že prevzela vajeti legendarna upravnica Dunja Košir in pošteno prevetrila ne prav sijoče prostore zatohle graščine. Okrog sebe je zbrala ekipo mladih strokovnjakinj, »nočem fosilov«, se je zasmejala in pribila, da je dovolj, da je sama fosil. V njenem času se je zapor spremenil v odprto ustanovo, kjer so ženske nosile svoja oblačila, kjer so se vsak dan dogovarjali, kaj bo katera počela, kakšne odgovornosti bo imela in kakšne ugodnosti, če se bo držala pravil. Več kot 90 odstotkov žensk je bilo v odprtem režimu, v petek so odhajale domov in se vračale v soboto zvečer, zelo redko se je zgodilo, da katere ne bi bilo ob določeni uri. Imele so oddelek za nosečnice in po porodu so lahko bili dojenčki z njimi. »Ko sem prišla, sem najprej z grozo ugotovila, da moški upravnik niti pomisli ne, da potrebujejo ženske vsak mesec vložke. Zvijale so si jih iz papirja, krp in druge nesnage, ki so jo našle po različnih kotih. Najprej smo uredile to – da so bile ženske lahko spet urejene in dostojanstvene. Že to, da morajo biti tukaj, je dovolj hudo zanje, nobene potrebe ni, da bi jim življenje dodatno grenili,« mi je pripovedovala. Ni bilo lahko, saj se med zapornicami vzpostavi težko obvladljiva hierarhija, začinjena z majhnimi in velikimi hudobijami. Tako kot pri moških obstajajo bolj in manj častna kazniva dejanja, najbolj zavržna so krvni delikti in okrutno ravnanje z otroki, med najbolj častnimi je gospodarski kriminal. Zapornice ignorirajo ali na skrivaj dodatno kaznujejo tiste, ki imajo na duši večje grehe od drugih. O krivdi in nedolžnosti ne razpravljamo, mi je rekla upravnica, ampak se pripravljamo na čas, ko bodo proste. In ki za nobeno ni lahek. Že takrat so se v zaporu učile tudi dejavnosti, ki prinašajo v življenje žarke upanja in sreče, in nekaj srce parajočih literarnih del je nastalo prav na Igu. Gospa Košir, ki je bila takrat še tovarišica, je naredila name tak vtis, da se njenih besed spomnim še po dolgih desetletjih.
Mimogrede, za večino kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo ženske, so krivi – moški, kar lahko preberete tudi v zgodbah z Iga.
Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma
Moško različico zaporniških izpovedi so raziskovalke in zapisovalke naslovile Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma. Čeprav tudi ženske govorijo o tem, da jih je po prestani kazni spreletel srh, kadar je kdo samo omenil ključe in rešetke, je stvar pri moških veliko hujša, ker nimajo tako liberalnega režima kot ženske. Stara iška graščina je po videzu topel dom v primerjavi z bloki na Dobu, kjer je ena od bonitet, da napredujejo s primernim vedenjem in delom iz starih, neudobnih stavb v novejše, kjer imajo tudi nekaj več zasebnosti. V sobah so lahko v svojih oblačilih, takoj, ko gredo ven, pa morajo biti v uniformah. Preveč jih je in pravosodni policisti morajo seveda že na prvi pogled zaznati, s kom imajo opravka.
Raziskovalke se niso pogovarjale z jetniki, ki nas najbolj zanimajo – recimo s takšnimi, ki se vozijo z Doba v Ljubljano na parlamentarne seje (trenutno menda res ni nikogar takšnega tam) ali pa so z goljufijami zavozili podjetja z veliko zaposlenimi in posredno uničili marsikatero usodo ter prenekatero družino. Sogovorniki raziskovalk, nekateri z umetniško žilico, ki pišejo svojcem dolga pisma (a vseh ne oddajo, ker so znamke predrage), nekateri pišejo celo knjige, so ali povratniki ali pa sedijo zaradi trenutka nepremišljenosti, ko se niso mogli obvladati. Prav ti pravijo, naj si nihče ne domišlja, da je varen pred zaporom. Primer, o katerem smo že brali in najbrž še bomo – možakar, sicer uspešen poslovnež, je naložil v svoj super avto tri prijatelje in se v divji vožnji zaletel v drevo. Drugi so umrli, on je (kot za kazen) preživel. Ko bo prišel dovolj k sebi, ga čaka sodni proces, in, kar je še huje, soočenje z družinami, ki so ostale brez mož in očetov. Morda bo zdaj zapor celo zatočišče pred lastno vestjo in tujo jezo.
Robertova izpoved
Je eden tistih, ki si je usodo zapečatil v trenutku, ki ga je sam razumel kot samoobrambo, sodišče pa seveda zelo drugače. Iz njegove pripovedi zvemo marsikaj. Recimo:
»Tik preden smo prispeli, smo se ustavili na vrhu hriba in paznik mi je rekel: 'Pojdi ven iz avta, bomo enega prižgali, potem gremo pa naprej.' Pa sem kadil in gledal dol na ta Dob. In sem rekel: 'Kaj je to?' Že tisti prvi vtis, ko sploh nisem vedel, da je to Dob, je bil grd. Me gledata in pravita: 'Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma. Ko bomo tega pokadili, greš domov.'
Štiriindvajset ur na dan si pod nekim pritiskom. En se tam dere, en bruha, en visi na radiatorju ves zadrogiran. Enega imamo dol iz Emiratov, on moli vsaki dve uri. Ob enih zjutraj si da tepih na tla in naglas moli.
Največji problem tukaj imajo pedofili. Ni pomembno, ali ste koga ustrelili, ali ste komu glavo odrezali, kaj ukradli, koga pretepli, karkoli, s tem ni nobenega problema. To je vse isto. Ko pa pride pedofil, pa ne daj bože, da ga pogruntajo. Tepen bo na vsakem koraku, kamorkoli bo stopil. Zato jih imajo čisto posebej. Ko prideš v sobo, te najprej vprašajo, a si pedofil. Kaj si naredil? Ustrelil sem enega. A, dobro je, naš si.«
Ženske so rešiteljice
Tako kot je v knjigi zgodb z Iga razlog, zakaj so ženske zaprte, velikokrat – moški, je v moških zgodbah neredko rešiteljica – ženska. Tista, ki zvesto čaka zunaj, spleta gnezdo, čuva ognjišče in mu daje upanje, da bo enkrat vse v redu. Da bo prišel ven in začel normalno živeti. V eni od zgodb zapornik omenja starejšega »strica«, ki so ga iz zapora izpustili po 25 letih. Sedel je na klopci na hribu nad Dobom ... in ni vedel, kam naj gre. Nikjer ni imel nikogar. Od tega, kdo jih čaka zunaj, je odvisno skoraj vse.
Eden od tistih, ki mu je ženska rešila nesmiselno življenje, je Ivanko (imena so seveda izmišljena, so se pa zapisovalke zgodb trudile, da bi čim bolj zajele njihov slog govora), ki nima o svojem otroštvu povedati nič grdega, nasprotno, bil je dobro preskrbljen, razvajali so ga, bil je podjetnik, nič mu ni manjkalo, saj je veliko podedoval, je pa bil v poslih zelo naiven, pravi. Večkrat je končal v zaporu, nazadnje zaradi bančnih ropov. Sicer je športnik, planinec, raziskovalec, vse sorte, dokler je v življenju kak smisel, ko ga ni, se popolnoma zapusti. Ko so ga nazadnje dobili in obsodili, je živel s samsko mamico, a ga ta ni pustila na cedilu. Skrbi zanj, ga obiskuje, kolikor je le dovoljeno, na Povšetovi sta se poročila, zdaj si je tu in tam že prislužil kakšen prost izhod. Vsako jutro in vsak večer jo pokliče, vmes pa ji piše pisma, nekatera odpošlje, druga ji izroči, kadar ga obišče.
Tudi on piše knjigo. Takole je sklenil svojo pripoved: »Že zdaj mislim, da sem precej drugačen človek. Veliko sem delal na sebi in še delam. Treniram, študiram, in ko pridem ven, bom odprl svoj fitnes center. Moja žena in hčerka mi pomenita veliko, največ. Zdaj imam neki cilj, na osebnem nivoju, pa na družinskem. Moraš najti nekaj, kar te osrečuje, kar ti daje energijo, da si boljši … Danes vem, da se kakovost življenja ne meri po denarju, denar ne prinaša sreče, to vam povem iz prve roke, srečo prinašajo majhne stvari v življenju.«
Naj povem še svojo plat zgodbe
Javna agencija za knjigo RS je v zadnjih štirih letih izvajala projekt »Vključujemo in aktiviramo«, namenjen ranljivim skupinam, tudi zaprtim osebam. Po eni strani so med zapornike prinašali moč umetnosti številni slovenski ustvarjalci, Tone Partljič je bil recimo kar dve leti vsak teden mentor jetnikom, ki čutijo potrebo po pisnem izražanju. Eden izmed rezultatov omenjenega projekta je bila najprej knjiga Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. To so izpovedo zapornic, o čemer ste lani lahko brali v Zarji. Nadaljevanje je knjiga Vidiš, tukaj boš pa zdaj ti doma, v kateri je popisanih enajst zgodb moških na prestajanju zaporne kazni. Obe knjigi sta nastali pod uredniškim vodstvom dr. Milice Antić Gaber, s sodelavkami Nino Pergar, Darjo Tadič, Jasno Podreka in Dejo Crnović, ki so se z zaporniki srečale večkrat. Tako so dobili tisti, ki so se v projekt vključili, možnost, da povedo še svojo plat zgodbe. Pripoved ima včasih čudežno moč, saj te prisili, da brskaš po sebi in iščeš razlago za svoja dejanja. Ne opravičil, ne izgovorov, ampak odgovore na preprosto vprašanje – zakaj si to storil?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
