In obenem mati 27-letnega sina, ki obiskuje Center Janeza Levca. S temi besedami mi je začela predstavljati defektologinjo Tatjano Hočevar, ki sem jo tudi sama opazila zaradi tihega, a zelo učinkovitega dela, potem pa izvedela, da se otrokom s posebnimi potrebami nesebično razdaja že 33 let. Prišla sem z vprašanjem: »Kako zmorete?« odšla pa s solzami v očeh in spoznanjem, kako napačna in krivična je stigma, ki neredko spremlja te otroke.
Učitelji, dijaki in učenci nenehno na različne načine ustvarjajo. Uresničili so neskončno število dobrih idej in bili za mnoge projekte pohvaljeni. Ves čas snujejo kaj novega. Najnovejša ideja je pekarna na vrtu zavoda. Za zdaj jo imajo v najetih prostorih v Zalogu pri Ljubljani. S kruhom in piškoti oskrbujejo šole ter svoje izdelke tudi tržijo. V pekarni delajo mladostniki iz centra, ki živijo samostojno v stanovanju, ki ga je zavodu podarila gospa, katere otrok se je nekdaj šolal v tej ustanovi.
»Potrpežljivost, ki jo moraš imeti skoraj v genih, odziv na svoj trud, ki pogosto ni takšen, kot ga pričakuješ, psihični napor, sistem, ki te ne podpira … Cela vrsta razlogov je, da si pri delu z otroki s posebnimi potrebami neuspešen in izgoriš! Poznam pa tudi učitelje, o katerih lahko rečem, da je njihovo ravnanje s temi otroki še najbližje brezpogojni ljubezni staršev do otrok. In da je to moj privilegij, še bolj pa privilegij mojega sina. Takšna učiteljica je Tatjana Hočevar iz Centra Janeza Levca v Ljubljani,« mi je povedala Dragica Kraljič, ravnateljica Vrtca Pod gradom. Tudi sama sem opazila Tatjanin blagodejni vpliv, ki ga ima na otroke s posebnimi potrebami. V tej instituciji dela že 33 let. Kako človek zmore vse to razdajanje, kako lahko tako uspešno ustvarja in živi z otroki s posebnimi potrebami, katerih potrebe so, na žalost, pogosto v breme celo lastnim staršem, saj v resnici potrebujejo posebno oskrbo?
Veliko več kot empatija
Tatjani je bila empatija položena v zibelko. Štiri leta je živela pri babici na Dolenjskem. V soseščini je bila družina z otrokom s posebnimi potrebami, ki je obiskoval njeno babico. »Že kot otrok sem imela empatijo do drugačnih ljudi, bolnih, starejših. Tega otroka sem normalno sprejemala. Zame je bilo nekaj povsem samoumevnega, da sem se z njim igrala ali ga objemala. Vpisala sem se na srednjo medicinsko šolo. Veliko prakse sem imela po bolnišnicah in klinikah, pri čemer me je vedno spremljal isti čut do sočloveka, se ob tem poglabljal in mi nakazoval poklicne poti.«
Končala je višjo medicinsko šolo, nato pa še dve leti defektologije na pedagoški akademiji, ker pri nas takrat za to smer še ni bilo fakultetnega študija. »Takrat smo bili navajeni, da smo šli kar takoj delat, čeprav sem zelo rada študirala in se vsekakor hotela še naprej izobraževati. Za delovno mesto sem spraševala tukaj v Levcu, a me takrat niso mogli zaposliti. Pri 22 letih sem se zaposlila v koronarnem oddelku kliničnega centra v Ljubljani. V treh letih, kolikor sem delala kot medicinska sestra, sem si pridobila bogate izkušnje, ki pa so bile večkrat zelo težke. Takrat sem se že poročila in dobila otroka. Po vrnitvi s porodniškega dopusta so se me začele stvari na oddelku globoko dotikati. Gre za dnevni stik z umiranjem, jaz pa sem hotela delati nekaj, s čimer sočloveku pomagaš, da lahko živi.«
Mlada mamica je bila sprejeta v Center Janeza Levca in zdelo se ji je, da je iz pekla prišla v raj. »Tu se mi je odprl svet. Vedela sem, da bom lahko veliko dala in ustvarjala. Vsa ta leta me vsi po vrsti sprašujejo, kako lahko delam s temi otroki, meni pa se to zdi nekaj najlepšega na svetu.« Kako ji uspeva? Pojasnila mi je, da vedno znova vidi napredek, v sožitju z otroki in mladostniki dobi ogromno energije, ki jo žene naprej. Ljubezen, ki jo podari, je neznatna v primerjavi s tisto, ki ji jo ti otroci vračajo. »Tu te dnevno delo sili k iskanju rešitev. Čeprav se staram, imam občutek, da sem ob tem delu ostala večno mlada. (smeh) Nikoli se nisem počutila iztrošena. Od njih dobim toliko energije, da jo komaj nosim … Toliko veselja! Triintrideset let je dobesedno odbrzelo. Sem edina, ki je tukaj ostala toliko časa. Ljudje se izmenjujejo, odhajajo drugam, ne zmorejo, izgorijo, odhajajo iz tega poklica … Mladi menda ne zdržijo dolgo, vsaj tako poročajo.«
Bolečina, narisana na papir
Posebej odmeven je bil projekt Hostel pri Janezu, ki je prav tako zaživel na pobudo Tatjane Hočevar. Štiri leta je sprejemal turiste iz 43 držav, počitniško delo, za katero so bili plačani, so opravljali mladostniki iz centra. Z največjim navdušenjem so se usposabljali za delo, predano pa so se razdajali tudi učitelji in drugi zaposleni. »Neskončno smo uživali, čeprav je šlo za prostovoljno delo zaposlenih. Sama sem skrbela za usposabljanje mladostnikov za pripravo slovenskega zajtrka, izobraževanje glede kuhe, strežbe, serviranja… Uredili smo salon v slovenskem slogu in zelo sem bila ponosna na doseženo. Gostje so bili več kot zadovoljni. Spominjam se, da je prišel eden od direktorjev slovite tovarne Tesla, ki bi si zagotovo lahko privoščil najboljši hotel v mestu. Tako je bil navdušen, da nas je obiskal tudi naslednje poletje.«
Tatjana mi je med drugim priznala, da se je tudi pri njej izkazalo, da je »kovačeva kobila bosa«. Doma so jo namreč pogosto grajali zaradi njenega razdajanja v službi. Hčerki ji še danes kdaj rečeta, da za njiju ni imela toliko časa, da je domov prihajala pozno in s seboj prinesla še kup dela. »Res je. Dvajset let sem delala v popoldanski izmeni. Hčerki sem zjutraj malo pozneje odpeljala v vrtec, da sem se jima lahko dopoldne posvečala, kuhala … Zvečer sem pogosto ostajala v službi do poznih ur in tako svojih otrok nisem pospremila v posteljo. V centru smo imeli različne dejavnosti, dogodke, plese ali pa so se pojavile težave in so me pač potrebovali. Šele po dolgih letih sem se začela zavedati, da bom morala postaviti meje in se malce manj razdajati.«
Previdno in z velikim razumevanjem, pa tudi spoštovanjem j je povedala, da so tudi starši otrok s posebnimi potrebami pogosto zelo »posebni«. »Nekateri so preveč zaščitniški, drugi premalo skrbni, tretji otroke premalo spodbujajo, četrti ne znajo delati z njimi, nimajo pravega čuta ali znanja, tega preprosto ne zmorejo ali nimajo pravih pogojev. Pogosto ob koncu tedna ne moreš pozabiti, da bo kakšen otrok ta čas preživel v slabih razmerah, morda bo trpel ali ga bodo zanemarjali ...«
Zgodbe o bolečini, trpljenju ali zlorabi, pa tudi veselje iz duše otroka s posebnimi potrebami ne morejo zlahka prodreti. Kako je vzpostavljala stike z njimi? »S pomočjo likovne govorice. Akademsko znanje, ki ga imaš, je zgolj osnova za delo. Otroke sem ves čas spodbujala, naj rišejo. Naši otroci se temu nikoli ne upirajo, nikoli ne bodo rekli, da ne znajo, se jim ne da, jih dolgočasi … Ti otroci so spontani in ustvarjalni. Že od nekdaj smo bili dogovorjeni, da morajo, preden gredo na igrišče, popoldne nekaj ustvariti. Preko njihovega izražanja sem pridobivala dodatne informacije, odgovore… Tako so mi ogromno zaupali. Tovrstno neverbalno izražanje je prvobitno in ti lahko, če si dovolj dovzeten, zelo veliko pove.«
Pionirsko delo in veliki izzivi
Tatjana je nato ob delu študirala še socialno pedagogiko. V diplomski nalogi je obdelala temo, kako otrokom s posebnimi potrebami pomagati z likovno pedagogiko. »Ja, ob delu, družini, dodatnih dejavnostih,« se je smejala in poudarila, da si ni ob vsem tem delu nikoli vzela niti enega samega prostega dneva. Pred diplomo si je iz prakse pripravila toliko gradiva, da ji je profesor rekel, da bo morala obseg nujno zmanjšati, saj se vendar ne pripravlja na doktorat. Bila je pionirka na tem področju. »Uvedla sem tudi likovne interaktivne delavnice, ustvarila vaje, namenjene sproščanju otrok, interaktivne vaje, s katerimi se lahko spodbuja simbioza med posamezniki, pa tudi skupinsko delo, s katerim se spodbujajo in krepijo medsebojni odnosi. Ustanovili smo likovni krožek, enkrat na leto pa imamo vikend za tiste, ki so likovno nekoliko bolj nadarjeni. Takrat otroci tu prespijo in slikajo na platno, njihove slike pa krasijo naš zavod.«
Strastni risarji in umetniki
Pri spodbujanju otrok za likovno ustvarjanje ne gre za to, da čas hitreje mine, zabavo ali iskanje nadarjenih. »Njihovih risb ne popravljamo, nismo likovni pedagogi. Likovne zgodbe 'beremo' in iz njih sklepamo, kaj se otroku dogaja. Tako se pokažejo tudi hude zlorabe, odnosi v družini, otrokove ljubezni, nagnjenja, čustva … Lahko pa tudi namensko zdravimo trenutno travmo. Tako je bilo na primer ob bolečini zaradi izgube ljubega človeka, ki je 27-letni Janek ni znal izraziti. S pomočjo dolgotrajnega risanja in potem še ustvarjanja knjižice sem ga spodbujala, da je svojo bolečino narisal in izrazil v knjižici Vila z neba.«
Tatjana ni želela naštevati nagrad in priznanj, ki jih je bila dobila, raje je pripovedovala o veselju, ki ga doživljajo otroci, ko dobijo nagrado, sodelujejo na razstavi, gredo skupaj po priznanje, ko jih na podelitvi med tisočimi drugimi z vsega sveta prepoznajo kot »umetnike«. »Gre za neizmerno veselje, dela pa so tako edinstvena, da so nekatera med njimi opazili tudi mednarodni likovni kritiki. Z deklico, ki je bila zlata nagrajenka nekega razpisa, sva bili povabljeni v Hongkong, tam so nas gostili na ministrski ravni. Punčka je neskončno uživala v tej pozornosti. A poudarjam, ne gre za delo z nadarjenimi. Zame je vsaka otroška risba lepa in vsaka je zame umetnina, saj kaže njihovo osebnost in edinstvenost. Tovrstno izražanje je seveda le del strokovnih individualnih programov, ki jih v zavodu timsko pripravljamo za vsakega posameznega gojenca.«
Dragulji na življenjski in poklicni poti
Center Janeza Levca Ljubljana je vzgojno-izobraževalna ustanova, ki je namenjena vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, predvsem učencev z motnjami v duševnem razvoju in avtizmom. Namenjena je tudi podpori rednim vzgojno-izobraževalnim ustanovam, in to v obliki specialne pedagoške podpore učencem ter svetovanja in izobraževanj za strokovne delavce in starše. Veliko dejavnosti je namenjenih tudi zaposlovanju in socialnemu vključevanju. Center Janeza Levca sestavlja pet organizacijskih enot: tri šole, Dom in Izobraževalni center Pika.
Ves čas sva se pogovarjali nekoliko abstraktno, zato sem jo naravnost vprašala, kako prizadeti so otroci in mladostniki, ki se šolajo v Centru Janeza Levca. »Gre za pester nabor različnih motenj. Od zmernih do lažjih, mejnih, je pa zraven še veliko pridruženih bolezni in različnih kombiniranih motenj. Veliko je tudi psihiatričnih motenj, ki jih zdravijo specialisti. Otrok je lahko hiperaktiven, bega, si izmišlja stvari ali ima blodnje. Nekateri močijo ali blatijo posteljo. Psihiatrične motnje so zelo pogoste. Imajo tike, vedenjske težave, epilepsijo ali so vedenjsko problematični. V Centru Janeza Levca imamo od 75 do 80 otrok. Mnogi potrebujejo pomoč že pri osnovni negi in higieni, oblačenju, kopanju, zato so tu tudi varuhi, ki pomagajo vzgojiteljem. Imamo pa tudi medicinsko sestro.«
Veliko je tudi avtizma, a ga je bilo veliko verjetno tudi prej, je poudarila, le da ga pač niso diagnosticirali. »Spominjam se sošolca, o katerem sem pozneje spoznala, da je bil avtist. Vso osnovno šolo je čepel pod mizo. Dovolili so mu, da je tako spremljal pouk, po svoje so bili tolerantni. Je pa imel izredne sposobnosti za matematiko in fiziko. Zame je to še eden od 'draguljev', ki so mi prišli naproti, me učili empatije in mi nakazali mojo poklicno pot.«
Ljubezen nima meja
Kako pa sebi zariše mejo, da se ne naveže na otroka in ne trpi zaradi njegove bolečine? Preden je odgovorila, je sogovornica globoko zavzdihnila. »Leta izkušenj ti prinesejo moč, z leti ozavestiš, da moraš določeno stvar narediti, ker je to dobro tudi za otroka. Spominjam se pa velike navezanosti s prvimi generacijami. Z nekaterimi bivšimi gojenci imamo še vedno stike. Vtisnili so se mi v dušo. Nekateri od njih so imeli doma zelo slabe pogoje. Skrbelo nas je, da bi jih doma lahko zlorabljali, tepli, da bi živeli v pomanjkanju, trpeli zaradi alkoholizma staršev. S kolegi smo domov nosili skrbi in bolečino, v zavod smo prinašali stvari naših otrok, kupovali oblačila in jim podarjali vse več in več ljubezni. Veliko tega je tudi danes. Na vprašanje, kje je meja, ne znam odgovoriti. Vedno znova ugotavljamo, da je ljubezen vse, kar potrebujejo tudi otroci s posebnimi potrebami.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
