Franci Ornik je že dve desetletji na čelu Lovske družine Voličina, prav tiste, ki je nedavno tega na ravnicah Pesniške doline, v neposredni bližini naselja Gočova v občini Sveta Trojica, organizirala skupinski lov na malo divjad, večja skupina lovcev, opremljenih s puškami, oblečenih v odsevne jopiče in v spremstvu psov, pa se je sprehajala tudi po regionalni cesti Lenart–Ptuj. Da so v območju lova in možnosti naleta divjadi, so prebivalce in mimo vozeče opozarjale table, postavljene ob regionalki, kot smo takrat poročali, pa se je ob tem porodilo vprašanje, ali smejo lovci loviti v neposredni bližini naselij. Iz zakona o lovstvu in divjadi izhaja, da lovci ne smejo loviti bližje kot 50 metrov od naselij in zaselkov, kar v praksi pomeni, da lahko lovijo praktično na vašem dvorišču.
»Strinjam se, da 50 metrov od naselja ni primerna zakonska razdalja za lov in bi jo kazalo povečati. A razdalja v tej zgodbi po mojem ni ključna, najpomembnejše je vedenje lovca in upoštevanje okolja, v katerem deluje. Prež ne more kar samovoljno postavljati po tujih zemljiščih, ampak za to potrebuje soglasje lastnika. Če ta soglasja ne da in potem divjad povzroči škodo na njegovih njivah, pa seveda ne more pričakovati odškodnine. Prednost lova v domačih loviščih je prav v tem, da lovec pozna teren pa tudi ljudi, ki tam bivajo. Pri lovu v bližini hiš mora tako zmeraj upoštevati, kdo tam živi in kakšen je odnos lastnikov do lovcev; ali so torej lovcem naklonjeni ali jim niso,« pripoveduje Ornik.
OBSOJANJA VREDNO DIVJAŠTVO
Lov velja za najstarejšo zavestno človekovo dejavnost in najstarejši poklic, ki je nastal iz nuje po preživetju, saj je zagotavljal hrano in oblačila, a hkrati zahteval tudi veliko znanja.
»Časi so se spremenili in nekoč so lovci na podeželju živeli in delali v sožitju s kmeti, lovstvo je bilo spoštovano in ugledno, podobno kot gasilstvo, saj je prvim poslanstvo skrb in pomoč živalim, drugim pa človeku. Danes ni več tako, pogosto je slišati, da so lovci samo eksekutorji živali, ki jih zanimajo le trofeje, ne pa ravnovesje v naravi. Pojavlja se nestrpnost do lovcev, posebej pri ljudeh, ki so se na podeželje priselili iz mest, pa tudi tistih, ki ne poznajo vseh področij našega delovanja, saj je lov le eno od njih. Je pa res, da smo lovci za napačne predstave v družbi včasih krivi tudi sami, saj je še zmeraj slišati o pijančevanju v naših vrstah, razgrajanju, lovljenju divjadi z avtomobili in prižganimi lučmi … Takemu vedenju smo v naši lovski družini že zdavnaj rekli odločni ne, to za nas ni lovstvo, ampak obsojanja vredno divjaštvo. Pravi lovec se namreč v naravi in v lovišču giblje peš, tiho in neopazno, da ne vznemirja divjadi in drugih prostoživečih divjih živali.«
Mnenja o lovu v sodobni družbi so zelo različna, ob odtujenosti mestnih ljudi od narave in zaradi vse večje ogroženosti narave postajajo razmerja med lovcem in divjadjo ter med človekom in naravo vse bolj občutljiva.
SAMI PRIDELAJO KORUZO ZA SRNJAD
»Vse našteto od lovcev terja samo še višja etična merila, kot je to bilo kdajkoli prej v vsej dolgi zgodovini človeške družbe in lovstva. Pravila imamo dobro zapisana. Če se jih bomo dosledno držali, ne bo konfliktov in nerazumevanja družbe. Niti slučajno namreč ne streljamo vse povprek in kadar se nam zahoče, ampak le po strogo določenem in evidentiranem načrtu za odstrel divjadi. Poleg odstrela pozimi, posebej kadar je veliko snega oziroma je zemlja pomrznjena, krmimo živali. Naše društvo ima na primer svojo njivo, na kateri pridelamo koruzo, ki jo pozimi nastavimo v posebne krmilnice. Spomladi, ko se začne paša, srne rade dobijo drisko; da jo preprečimo, jim nastavimo sol. Veliko dela nam vzame tudi pobiranje povoženih živali in njihovo odstranjevanje, odzvati se moramo na vsak poziv, pa naj bo podnevi ali ponoči.«
