Tako je dozorela odločitev o potovanjih. Najprej je šel na dopust v tujino s potovalno agencijo, nato se je v lastni režiji za mesec dni odpravil na Kubo. Naslednja avantura je bilo popotovanje z avtomobilom po Evropi. Srečal je kolesarja, ki se je odločil, da bo s kolesom obkrožil svet, in mislil si je: »Če zmore on, bom tudi jaz!« In tako se je porodila ideja o poti okrog sveta. Če je ob njegovih prejšnjih potovanjih delo v podjetju še vedno potekalo nemoteno, saj je imel podizvajalca, ki je skrbel za posel, pa je, preden se je s kolesom podal okrog sveta, podjetje prodal. »Ko sem omenil, da bom šel okrog sveta, mi ni nihče verjel. Mislili so, da se bom v Bosni obrnil in se vrnil domov. A priznam, da tudi sam nisem natanko vedel, kako bo z mojim potovanjem, in v resnici se je zasukalo drugače, kot sem načrtoval,« se je na čajanki, ki jo prvo soboto v mesecu v svoji Kovačnici sreče v Gribljah pripravlja Darinka Jerčinovič, spominjal Grabrijan.
Kazen »plačal« s kolesom
Damjan priznava, da se za dolgo pot okrog sveta ni posebej pripravljal, predvsem pa ni nabiral kolesarske kondicije. Res je prej nekoliko kolesaril po Evropi, in to s kolesom, ki ni bilo nič posebnega, kar zgovorno pove že cena: zanj je odštel le 136 evrov. Leta 2008 se je torej s kolesom, na katero je pričvrstil še nekaj držal, tako da je skupaj s prtljago tehtalo 63 kilogramov, podal na pot proti Vzhodu. »V začetku sem se trudil, da sem na dan prevozil čim več kilometrov in se nisem veliko ustavljal, razen v glavnih mestih, da sem si priskrbel vizum za naslednjo državo. Do Črnega morja je šlo hitro, ker je ravnina; problem je bil le močen veter,« je nizal.
Nekoliko nerodno je bilo, ker je za Rusijo dobil le prehodni vizum za pet dni. V tem času bi moral prekolesariti to veliko državo. Seveda si je izbral krajšo pot, po kateri bi bil ta podvig mogoč. A je v začetku tako deževalo, da je dan in pol prebil v šotoru. Ko je srečen spoznal, da mu bo podvig le uspel, so mu na mejnem prehodu s Kazahstanom povedali, da je prišel na prehod za obmejni promet in da se mora odpeljati še 300 kilometrov do mednarodnega prehoda ali v Moskvo po nov vizum. Ni imel druge izbire, kot da se je do mednarodnega mejnega prehoda odpeljal z vlakom ter pol ure pred polnočjo in torej pred iztekom vizuma prečkal ruski mejni prehod. Tri kilometre stran si je sredi noči postavil šotor in prenočil, zjutraj pa ugotovil, da ima do kazahstanskega mejnega prehoda še osem kilometrov. »Spal sem torej na nikogaršnji zemlji. A se na srečo ni nihče spotaknil ob to. Zataknilo pa se je, ko sem nameraval iz Kazahstana, kjer sem tudi praznoval 30. rojstni dan, z letalom odpotovati v Indijo. Ko sem prišel v Kazahstan, bi se moral, čeprav sem imel veljaven vizum, javiti še na policiji, a sem to navodilo spregledal. In ko sem želel na letalo, so mi rekli, da nisem izpolnil nekih policijskih formularjev. Zaradi tega bi moral plačati visoko kazen, a sem se s policistom dogovoril, da sem mu dal kolo, ki so ga še zadnji trenutek vzeli z letala, da ni odletelo brez mene. Zaradi tega zapleta mi je tudi potekel kazahstanski vizum in moral sem si priskrbeti novega, prav tako pa spet kupiti letalsko vozovnico,« se nasmehne.
Za kosilo posušena žaba in kurje glave
Iz Indije je šel v Nepal, kjer je kupil novo kolo, ki pa ni bilo kaj prida. Potem se je odločil, da gre na dvotedenski treking okrog Anapurne. Peš. Najprej je nameraval s kolesom, a bi moral dodatno plačati, 70 odstotkov poti pa bi kolo nosil na ramenih. Ko se danes spominja te poti, pravi, da je imel srečo, ker ni imel težav z višinsko boleznijo. Gotovo ima veliko zaslug za to Izraelec, ki ga je srečal na poti in mu je svetoval, kako mora počivati pri privajanju na višino. Sicer pa so v Indiji in Nepalu kolesarji na cesti zelo ogroženi. Mogoče je bil tudi to razlog, da se je odločil, da bo ob obali prepešačil Indijo do njenega juga. Za obalo se je odločil, ker je bil prepričan, da tako ne more zaiti. A se mu je zgodilo prav to. Do juga indijske podceline ni prišel, zato pa je dobil novo izkušnjo v bolnišnici. »Bolelo me je uho in šel sem v bolnišnico. Povsod so bile dolge vrste, mene pa so sprejeli na pregled mimo vrste. In to brezplačno. Le za antibiotik sem moral odšteti nekaj drobiža.« Še danes ne ve, zakaj je imel privilegij.Nadaljeval je pot proti vzhodu in v Kambodži se mu je prvič zgodilo, da na bankomatu ni mogel dvigniti denarja s kartico maestro; to bi lahko opravil le z viso, ki pa je ni imel. A so mu povedali, v katerem mestu lahko dobi denar. »Na zemljevidu sem si ogledal in celo fotografiral, po kateri cesti naj se podam do mesta. Pot je vodila čez reko, prečkal sem jo s čolnom, potem pa se je nadaljeval blaten kolovoz, na katerem sem vztrajal dva dni, da sem prišel do prve vasi, ki ni imela niti elektrike. A ljudje so bili gostoljubni in za jesti so mi ponudili posušeno žabo. Pot sem nadaljeval po džungli in čez dva dni spet prispel v vas; tam sem dobil za kosilo juho, v kateri so plavale kurje glave. Na srečo na tej poti nisem razmišljal, da bi lahko denimo tudi padel in obležal nezavesten. Nihče me ne bi našel.« S tem se je začel obremenjevati šele, ko se je vrnil domov.
Očiščenje
Pot je Damjan po slabih dveh letih sklenil na Tajskem, prepričan pa je, da je bilo vse, kar je doživel, zanj zelo koristno, kajti začel je razmišljati povsem drugače. Pravi, da je na poti doživel nekakšno očiščenje. »Zato mogoče tudi nisem imel težav, s kakršnimi se spoprijemajo mnogi, ki se podajo na podobno pot. Nikoli nisem razmišljal, kje bom spal in kaj bom jedel. Ko je bila tema, sem si postavil šotor, a če sem bil tudi štiri dni brez hrane, ni bil to zame noben problem. Tudi sicer nisem hodil v restavracije, ampak sem jedel hrano, ki so jo pripravljali na ulicah, in nikoli nisem imel prebavnih težav. Le enkrat se mi je zgodilo, da so me napadli in oropali. V Ukrajini sem teden dni čakal na vizum in med spanjem v šotoru so me precej pretepli, okradli in polomili šotor. Tega sem za silo popravil in mi je služil do konca potovanja. Vzeli so mi računalnik in denar, medtem ko se jim je kolo zdelo ničvredno. To je bil prav čuden rop, saj napadalci po dejanju niso pobegnili, ampak smo se začeli pogovarjati. Rekli so mi, da so mi vzeli računalnik, ker morajo preveriti, ali sem mogoče mafijec. Nameraval sem jih vprašati, zakaj so mi potem vzeli denar, pa sem se na srečo prej ugriznil v jezik,« je povedal Grabrijan. Sicer pa je na poti srečal veliko dobrih ljudi, ki so mu pomagali ali mu vsaj svetovali. Prepričan je, da se mu ni zgodilo nič hudega tudi zato, ker o tem ni razmišljal.
