Vendar ga niso poslali v zapor, kot je zahteval tožilec, niti mu niso prepovedali opravljati poklica. Kakšno kazen je potem sploh dobil? Je vpis v kazensko evidenco dovolj velika kazen za takšno dejanje? Obsojenemu zaradi zlorabe brez sodne podlage ne more stopiti na prste niti Zdravniška zbornica Slovenije. Kdo pa ima to moč? Njegovi bolniki v Razkrižju in občina, ki mu je podelila koncesijo, torej njegov delodajalec – župan.
Kmalu po začetku kriminalistične preiskave se je Davorin Kolarić zatekel v Razkrižje, kjer so po smrti prejšnje zdravnice že dve leti iskali zdravnika. Razkriški župan Stanko Ivanušič se je z novo pridobitvijo za občino in občane ponosno postavljal, zdravnika na veliko hvalil, mu prepustil tudi kakšen slavnostni govor. Verjel je v zdravnika, v njegovo poštenost, strokovnost, vanj kot človeka. Tako ne preseneča, da je kar 800 krajanov (od 1300) po nepravnomočni obsodbi podpisalo pismo v znak podpore in zaupanja v Davorina Kolarića.
Tisti, ki pozna razmere v Razkrižju, se takšnemu številu podpisnikov ne čudi, saj se mnogi ne bi radi zamerilo županu, poleg tega je za marsikoga deset kilometrov oddaljeni zdravstveni dom v Ljutomeru mnogokrat predaleč. Da je zdravnika podprl tudi občinski svet, je prav tako razumljivo, saj je večina v njem kandidatov z županove liste.
Sogovornica iz Razkrižja nam je povedala, da se številni krajani niti ne ukvarjajo s kaznivim dejanjem zdravnika, dokler ga le imajo na vasi.
Bi se odločili drugače, če bi videli zdaj že 20-letno dekle, ki je moralo v sodni dvorani po štirih letih podoživeti celoten pregled, ko ji je zdravnik zaradi pridobitve opravičila pri športni vzgoji »pomagal« pri slačenju, se dotikal njenega spolovila ...? Dogodek so namreč rekonstruirali in ob tem je doživela tako stisko, da ji je morala pomoč nuditi sodna izvedenka. Štiri leta je trajalo od prijave na policijo do izreka pravnomočne sodbe. Priklon za pogum!
Sodbe, postopki, pritožbe, odzivnost ...
Čeprav imajo krajani to moč, da zdravniku še vedno odrečejo podporo, pa svoje vloge do konca ni odigralo sodišče. To je presodilo, da v postopku ni bilo prepoznati nevarnosti ponovitve.
To se zdi nenavadno tudi dr. Zdenki Čebašek-Travnik, predsednici Zdravniške zbornice, ki pa kljub pričakovanjem javnosti lahko zdravniku odvzame licenco (pogoj za opravljanje dejavnosti) le pod določenimi pogoji iz 37. člena Zakona o zdravniški službi. »Žal višje sodišče ni sledilo predlogu tožilca, ki je predlagal prav to. Brez sodbe pa zbornica ne more odvzeti licence, razen če bi zaradi zdravnikovega dela prišlo do smrti ali hujše okvare na zdravju pacienta.«
Poteka pa postopek na odboru za pravno-etična vprašanja na zbornici, vendar mu še kmalu ni videti konca. »Postopki trajajo različno dolgo. Če bi šlo za sodbo in prepoved opravljanja poklica, bi postopek odvzema licence lahko izpeljali v dveh mesecih – upoštevaje vse roke, ki se zahtevajo po Zakonu o upravnem postopku. Zdaj pa zbornica lahko deluje le po postopkih Pravilnika, ki pa ne morejo neposredno pripeljati do odvzema licence, temveč le do javnega opomina zaradi kršitve kodeksa medicinske etike. Trajanje postopkov je odvisno tudi od odzivnosti zdravnika, ki je v postopku. Lahko trajajo do leto dni, saj je predvidena tudi možnost pritožbe na odločitev posameznih organov (tožilca, razsodišča prve in razsodišča druge stopnje).«
Za zdravnikovo ravnanje ni opravičila
S takšnimi sodbami sodišča torej tovrstna dejanja zgolj obsojamo, žrtvam dajemo neko milostno zadoščenje, da so imele prav, vendar kaznivih dejanj ne odpravljamo – z dejanji? »Rada bi opozorila na mnenje sodnega izvedenca – zdravnika, ki je jasno povedal, da v tem primeru ni šlo za medicinsko opravičen pregled, in je tako postavil jasno mejo oziroma povedal, da za zdravnikovo ravnanje ni opravičila. Torej je kot sodni izvedenec ravnal pošteno – tako do žrtve kot do stroke. Morda se ta del v medijskem poročanju o sodnem postopku premalo poudarja,« je izpostavila dr. Čebašek-Travnik, ki je tudi pojasnila, kako bi lahko v zbornici presojali o trajnih posledicah zdravnikovega ravnanja.
»Za to bi potrebovali prijavo z dokazi s strani žrtve, za katero se zavedam, da je bila že do sedaj večkrat viktimizirana (izpostavljena dodatnim nevšečnostim, op. u.). Vendar o posledicah, ki jih dejansko doživlja, ne vemo nič konkretnega. Zato tudi ocena ni mogoča. Če bi prišlo do prijave, bi zbornica lahko angažirala izvedenca, ki bi njene posledice ocenil. Sama srčno upam, da ji dogodek ni pustil trajnih posledic, kajti to bi bilo res tragično. Če bi žrtev uspela v kakšnem drugem postopku (npr. odškodninskem) dokazati, da je do takšnih posledic prišlo, bi morda to lahko uporabila v postopku pred zdravniško zbornico.«
Moč je v ljudeh
Nekdo je pravnomočno obsojen zavržnega dejanja, pa lahko še naprej opravlja delo, ki mu taka dejanja omogoča. Kako naj reagiramo kot družba, ljudje? Edini način je, da se takemu zdravniku ljudje odpovedo kot osebnemu zdravniku. »Bojim se, da je takšno razmišljanje pravilno. Še posebej v tem primeru, ko je zdravnik koncesionar, tisti, ki mu je z odločbo podelil koncesijo, pa občina in v njenem imenu župan. Zdravnik torej nima nadrejenega, kot bi ga imel, npr., v zdravstvenem domu. Kaj si o njegovem dejanju mislijo občani, njegovi opredeljeni pacienti, je bilo jasno prikazano v medijih. Če bi se zavedali zavržnosti tega dejanja, bi ga množično zapuščali, v tem primeru ne bi imel dovolj opredeljenih pacientov in bi ostal brez plačila. Drugi delodajalec pa ga zdaj, ko je pravnomočno obsojen, gotovo ne bi vzel v službo. Obstaja še možnost, da ga prijavi naslednja žrtev. Bojim se, da bo do ponovitve (ali vsaj poskusa) prišlo, saj v nasprotju s sodiščem ne verjamem, da ponovitvena nevarnost ne obstaja,« pravi dr. Zdenka Čebašek-Travnik.
Dve podobni zgodbi, obstaja še tretja
Da zgodba mladoletnega dekleta, ki je končala v sodni dvorani, ni edina, dokazujeta naši sogovornici. Odraščali sta na Razkrižju, sedaj živita in delata v drugem kraju, a imata z Razkrižjem še močno vez in se tja redno vračata. Prav zaradi svojih domačih se nista želeli javno izpostaviti. Njuni izpovedi izpodbijata namigovanja o tem, da naj bi se dekle s tožbo želela zgolj denarno okoristiti.
»Ob tem, ko prebiram o podpori Razkrižanov pravnomočno obsojenemu zdravniku Kolariću, in že skoraj nenormalnem ščitenju župana mi je slabo. Zato vam pripovedujem svojo izkušnjo z omenjenim zdravnikom, ker bi rada pomagala. Bilo je pred kakšnimi devetimi leti, ko sem prišla k njemu na pregled. Kot nov zdravnik je delal na ljutomerski urgenci. Dobro se spomnim, da me je spremljal takratni fant, in ko sem po več kot eni uri prišla iz ordinacije, je bil besen name, češ zakaj je pregled trajal tako dolgo. Tega se zelo dobro spomnim. Prejšnji dan sem omedlela, dobila infuzijo, naslednji dan pa sem šla k njemu na pregled. Ta me je bolj spominjal na ginekološkega kot na pregled pri splošnem zdravniku. Morala sem se najprej sleči, vse do spodnjih hlač, otipaval me je v predelu dimelj, po trebuhu, vseh podrobnosti se več ne spomnim, vem pa, da mi je bilo zelo nelagodno. Sploh ko mi je začel govoriti o spolnosti, da moram po seksu vedno lulat ... To se sploh ni dotikalo moje težave, zaradi katere sem ga obiskala!« Minilo je precej časa, da je bila o tem pripravljena zaupati prijateljici, za katero se je izkazalo, da ve, o čem govori. Tudi ta je imela podobno nelagodno izkušnjo z istim zdravnikom.
»Ko sva se pogovarjali, potem ko je primer mladoletnice pristal na sodišču, sva si rekli: poglej, res se nama takrat ni samo dozdevalo. Danes mi je žal, da tega nisem takoj povedala naglas, javno – da bi ga ustavila. Zgrožena sem, ko v njegovi čakalnici vidim mlade ženske med 20. in 30. letom. Jaz se k njemu po tistem prvem pregledu nisem vrnila nikoli več!«
Zakaj se moram sleči?
Druga sogovornica, recimo ji Marija, je svoje nasprotovanje zdravniku na podlagi lastne izkušnje pred časom že javno objavila na družbenem omrežju in po tistem je župan nikoli več ni pozdravil, kaj šele govoril z njo. »Razjezilo me je, da je župan povabil v občino zdravnika, nad katerim je visela obtožba, in da mu je slepo verjel. Če se župan ne bi tako jasno opredelil, bi bilo zdaj drugače. Podredil si je skupino ljudi, ki mu sledijo, brez kritičnega razmisleka ali vsaj dopuščanja dvoma. Samo zaradi tega je zbral neverjetnih 800 podpisov podpore zdravniku. To so ljudje, ki bi k njemu na pregled brez pomisleka peljali hčerke ali vnukinje?!« se sprašuje sogovornica.
Sama je bila njegova pacientka v srednji šoli in na prvem pregledu se ni zgodilo nič nenavadnega. K njemu je prihajala zaradi alergije, in ko je nekega dne prišla po recept za tablete, se ji je odločil izmeriti utrip. To se ji ni zdelo sumljivo, je pa nelagodje naraslo, ko ji je začel utrip meriti v dimljah. »Zelo čudno se mi je zdelo, da sem se morala sleči do spodnjih hlačk – če pa sem prišla samo po recept! Ampak sem ubogala, zdravnik je avtoriteta, ki ji brezpogojno zaupaš, poleg tega sem bila mlada, in ko o tem kasneje razmišljaš, ti je seveda vse jasno. Vem, da sem se počutila nelagodno in ranljivo. Po tistem pregledu sem osebnega zdravnika takoj menjala. In ko sem slišala zgodbo 16-letnice, ki ga je prijavila, sem bila poguma tega dekleta zelo vesela. Tudi Lenart je majhen kraj in storiti kaj takega, se tako izpostaviti, res ni lahko. Tistim, ki dekletu očitajo željo po finančnem okoriščanju, bi rada sporočila, da sem morala tudi jaz spregovoriti – da se to ne bi več dogajalo.«
Marija pozna še eno žensko s podobno izkušnjo pri istem zdravniku, vendar ta nikakor ne želi govoriti o tem – tudi pod plaščem anonimnosti ne.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
