Pred nekaj dnevi ste izdali novo knjigo Gasilci – naš ponos, v kateri se posvečate osebnim zgodbam gasilcev. Koliko časa je nastajala?
Knjiga Gasilci – naš ponos je moj največji knjižni projekt do zdaj. Letos sem bila na ta račun brez dopusta, saj sem jo pisala pol leta. Ko mi je gasilska zveza dala zeleno luč, da grem na teren, ker se mi je zdelo prav, da jih povprašam, sem delala vse dneve, vključno z vsemi vikendi. Točno vem, kako sončna je bila letošnja jesen, saj sem vsako soboto in nedeljo pisala knjigo od petih zjutraj do petih popoldne. Med tednom sem zjutraj pisala od petih do sedmih pred službo, po službi pa sem šla na teren.
Vse to vam je uspelo ob redni službi in družini?
Sem mati samohranilka s štirimi otroki, starimi od 11 do 22 let. Imam to srečo, da se znam zelo dobro organizirati in da mi je pisanje v veliko veselje. To je zame hobi, zato se hitro spočijem po takšnem delu.
Kako ste sploh dobili idejo, da zberete in zapišete osebne zgodbe gasilcev?
Vsakih nekaj let napišem eno knjigo, ki jo želim posvetiti določeni skupni ljudi, ki si zasluži spomenik, a jim ga nihče ne postavi. Še manj pa napiše kakšno knjigo o njih, saj to ni tržno oziroma komercialno zanimivo. Tako sem bila pobudnica za svetovno enciklopedijo Brez čebel ne bo življenja, pisala sem tudi o cvetnonedeljskih običajih, za leto 2020 pa sem želela pisati o slovenskih gasilcih.
Knjigo ste na koncu izdali že letos?
Ko sem vodstvu predstavila to zamisel, so bili navdušeni, saj letos gasilci zaznamujejo številne jubileje, zato so se razveselili knjige, ki bi izšla drugo leto, a sem se odločila, da jo izdam že letos. Zdelo se jim je nemogoče, da bi izšla že 15. novembra, ko bi v Cankarjevem domu potekala zaključna svečana akademija ob 150. obletnici gasilstva na Slovenskem, a je bila knjiga zunaj že 12. novembra.
Kako je potekala izbira nastopajočih v knjigi?
Najprej sem mislila, da bom popisala nekje od 25 do 30 zgodb in da bo večji poudarek v knjigi na opisu regij. Ko pa sem začela hoditi naokrog sem videli, da so te zgodbe tako ganljive, tako globoke, da sem se odločila za drugačen koncept. Takšen, po katerem so v knjigi zapisani izključno pogovori z gasilci, 50 pogovorov ob 150. obletnici.
Najprej sem k uvodniku povabila predsednika Gasilske zveze Slovenije, poveljnika zveze Francija Petka in predsednika vlade Marjana Šarca kot gasilca, potem pa sem rekla: ne, vsi ste gasilci in vsi ste enaki. V knjigi sem jih zato razvrstila po abecednem vrstnem redu. Trije ključni ljudje, če štejem zraven še predsednika vlade, so predstavljeni enako kot preostali gasilci v knjigi, torej v obliki osebnega pogovora.
Kako se spominjate pogovora s predsednikom vlade Marjanom Šarcem?
V bistvu mi bo zgodba s predsednikom vlade ostala v posebnem spominu. Med pogovorom me je pozitivno presenetil, kako dobro pozna gasilstvo in kako dobro je bil pripravljen. Pred pogovori nisem nikomur pošiljala vprašanj, premier je vedel vse podatke o gasilstvu iz glave.
Ob nastajanju knjige sem intenzivno spremljala dogajanje, povezano z gasilci, obiskovala sem tudi njihove jubilejne dogodke. Ko je premier Šarec končal svoj govor, kot nekdanja novinarka nisem gledala njega, ampak sem se obrnila proti ešalonu, po nekaj tisoč gasilcih, da sem na njihovih obrazih videla odzive na govor. Bili so pozitivni.
Katere zgodbe so se vas najbolj dotaknile.
Nekatere od zgodb so bile v bistvu tako presunljive, da jih nisem v celoti zapisala, ker se mi je zdelo, da jih ne smem, ker nikoli ne veš, kdo bo bral to knjigo. Ko sem namreč poslušala, kako hudim prometnim nesrečam so priča gasilci in kaj vse doživljajo na reševanjih iz razbitin, sem nekajkrat komaj zdržala do konca njihove pripovedi. Po knjigi bodo posegali tudi otroci, ko bodo spoznavali delo gasilcev, ni se mi zdelo prav, da jih nepripravljene ujame kakšna tako težka resnica, kot sem jo slišala sama.
Gasilci se s tem srečujejo vsakodnevno
Lahko povem, da odkar sem začela pisati to knjigo, med vožnjo ne berem več SMS-sporočil. Uporabljam izključno bluetooth. Po eni strani se zdaj veliko bolj zavedam, kako sami sebe ogrožamo z nespametnimi dejanji, in po drugi strani, kako izjemna so dela gasilcev. Ne morem verjeti, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni le za »hvala lepa« toliko pretrpeti.
To pride za njimi. V sodobnih intervencijah mislim, da je še najmanj gašenja. To so resnično srčni ljudje. Nekajkrat sem njihove misli uporabila za naslove. Pravijo denimo, da moraš biti za gasilca srčen in trčen. Gasilec je človek, ki teče tja, od koder vsi drugi bežijo. Ko so mi opisovali zgodbe, zlasti z intervencij ob prometnih nesrečah, sem nekajkrat komaj zdržala do konca pogovora.
Drugače je, če vidimo v časopisih ali na televiziji posnetek zmečkanega avtomobila. V današnjem času smo toliko obkroženi s filmi in različnimi prizori, da nas to morda ne presune toliko. Ko pa se ti z nekom iz oči v oči pogovarjaš, kako je bilo, še preden je nastala ta razbitina, in kaj vse so naredili, da bi rešili človeka, ti to razkrije neko novo dimenzijo.
Gasilci – naš ponos je že vaša druga letošnja knjiga. Koliko svojih del imate trenutno v knjižni zbirki?
Sodelovala sem že pri nastanku 10 knjig, od tega sem jih štiri napisala sama.
Bili ste tudi pobudnica za knjigo o čebelah.
Ko smo pred dvema letoma na pobudo Slovenije prvič praznovali svetovni dan čebel, sem se vprašala, zakaj ne bi ene knjige posvetili čebelam in slovenskim čebelarjem, ki so tako fascinantni in tako globalno pomembni. Knjigo sem začela pisati skupaj s predsednikom Čebelarske zveze Slovenije Boštjanom Nočem in doktorjem Petrom Kozmusom, ki je na zvezi odgovoren za kranjsko sivko. Mi trije smo bili vodilni avtorji, na koncu pa smo dobili še 66 soavtorjev z vsega sveta. Iz naše ideje, da bi to bila poljudna knjiga, je nastala enciklopedija, v kateri je zbrano vse človeško znanje o čebelah. Knjiga je nastajala približno eno leto ter je hkrati izšla v slovenščini in angleščini.
Za knjigo ste sicer dobili tudi posebno priznanje. Kako lahko knjiga dobi srebrno medaljo?
Na svetovnem čebelarskem kongresu, ki poteka vsaki dve leti, imajo med drugim natečaj, na katerem izbirajo knjige, ki so najbolj pripomogle k razvoju čebelarstva. Na kongresu v Turčiji, ki je nekakšno svetovno prvenstvo, je tako knjiga dobila srebrno medaljo
Si boste zdaj po objavi dveh knjig vzeli čas za počitek ali že kujete nove načrte?
Trenutno pišem nadaljevanje letošnje uspešnice Diagnoza: Blondinka, ki bo izšla spomladi prihodnje leto. Knjiga je presegla vsa moja pričakovanja, saj je izšla 1. avgusta in je že razprodana. Pripravljam se tudi na pisanje biografije zelo znane Slovenke, ime naj za zdaj še ostane skrivnost. Knjiga bo izšla v petek, 13. novembra 2020. Prihodnje leto bom napisala še knjigo o splavarjenju ob 60. obletnici flosarskega bala, ki poteka na Ljubnem ob Savinji, od koder izvirajo moje korenine.
