Matej Simčič iz novomeške enote Zavoda RS za varstvo narave pravi, da se je z lažjo dostopnostjo vozil na motorni pogon, kot so predvsem enduro oziroma motokros motorji, štirikolesniki in džipi, pa tudi gorskih koles precej spremenil odnos ljudi do narave, saj so jim dostopna območja, ki jim prej niso bila. »Na območjih z varovanimi statusi tako nastaja konflikt interesa posameznika z javnim interesom. Zadnja leta nas na zavod za varstvo narave pokličejo predvsem lastniki zemljišč, na katerih se izvaja vožnja v naravi, in interesne skupine, ki preživljajo veliko časa v naravi in pri tem opažajo vožnjo v naravi. Na našem območju se največ obvestil o vožnji v naravnem okolju nanaša na območje Gorjancev, Kočevskega roga in Bohorja, in sicer na vožnjo po travnikih in izpostavljenih grebenskih poteh na območju dolin v gozdnem prostoru. Negativni vplivi vožnje v naravnem okolju so večplastni. Poleg hrupa motornih vozil, ki je zelo moteč ne samo za ostale uporabnike narave, temveč predvsem za živali, je najbolj očitna in negativna posledica tovrstne vožnje sprememba v sestavi tal. Vožnja po strmem terenu tako v gozdu kot na travniških površinah povzroči veliko poškodb – razrito zemljo, uničeno travno rušo, povečano erozijo, hkrati pa pomeni lokalno uničenje pridelka na travnikih ali škodo na mladem drevju. Na vožnjo v naravnem okolju so najbolj občutljive živalske vrste, ki se hitro vznemirijo ali so v občutljivem življenjskem obdobju, na primer v času razmnoževanja. Prav tako so ogrožene vrste, ki se ne morejo pravočasno umakniti z območja, kjer se vozi.«
NADZOR IN KAZNI
Inšpektor Borut Tavčar z novomeške območne enote Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pojasni, da je po zakonodaji prepovedana vožnja v naravnem okolju z vsemi motornimi vozili, iz prepovedi pa so izvzete službene vožnje reševalcev, policije, vojske, inšpekcije, gozdarske, naravovarstvene in kulturovarstvene službe in v primeru kmetijske dejavnosti, gospodarjenja z gozdovi, znanstvenega in raziskovalnega dela. Izjemoma je dovoljena vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju v primeru javnih prireditev, vendar le s posebnim dovoljenjem na podlagi soglasja organizacije, pristojne za ohranjanje narave. Vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju obravnavata dva zakona – Zakon o gozdovih in Zakon o ohranjanju narave. Spoštovanje prepovedi nadzorujejo gozdarska, kmetijska in okoljska inšpekcija, policija, lovska čuvajska služba, ki deluje v okviru lovskih družin, in naravovarstveni nadzorniki. Kazni so po različnih zakonih različne, po Zakonu o gozdovih od 400 do 800 evrov, po Zakonu o ohranjanju narave pa od 40 do 100 evrov. Precej strožje so kazni za organizirano vožnjo v naravnem okolju; za pravno osebo znašajo od 2000 do 10.000 evrov in od 1000 do 4000 evrov za samostojnega podjetnika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
ŽIVALI TRPIJO, LASTNIKI SO JEZNI
Anton Turk z novomeške enote zavoda za gozdove k temu dodaja popolno prepoved vožnje s kakršnimikoli vozili v rezervatih in pragozdovih, kjer so edina izjema ob posebnem dovoljenju vožnje v raziskovalne namene. »Vožnja z motornimi vozili ima več škodljivih vplivov, od uničevanja rastišč in sprožanja erozijskih procesov do vpliva na biotopsko funkcijo. Hrup motokros motorjev spremeni vedenje živali, ki se tako preplašene ne morejo normalno prehranjevati, kar je še posebej kritično jeseni, ko živali nabirajo zaloge, in pozimi, ko v visokem snegu skoraj ne morejo do hrane, pri begu pa izgubijo veliko energije, ki jo potem težko nadomestijo ali pa zaradi tega tudi poginejo. V tem primeru je zelo problematična predvsem vožnja z motornimi sanmi tudi po zasneženih gozdnih cestah, kar naj ne bi bilo nezakonito, a je zelo sporno,« pove Turk in obenem opozori na še en pomislek: »Pri tem niso nepomemben dejavnik lastniki, ki za rabo zemljišč plačujejo davke, potem pa nekdo v njihovem gozdu organizira pridobitno dejavnost in s tem povzroči lastniku škodo. Poleg tega vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju pomeni nadlegovanje in ogrožanje ostalih koristnikov tega prostora, na primer planincev.« Andrej Mikec, starešina Lovske družine Šentjernej, pravi, da je vožnja z motokros motorji po Gorjancih vse bolj množična: »Ne gre več le za posameznike, tudi skupine motoristov niso več redek pojav. Največkrat jih opazimo na območju naravnega rezervata Kobile in Pendirjevke, na Ravni gori, od Javorovice proti Krčem in ob hrvaški meji. V gozdu so praktično vedno, kadar je lepo vreme, ob popoldnevih in koncu tedna. Njihov hrup je zelo moteč za divjad, vse beži pred njimi. Ob nedeljah, ko imamo lov, se zgodi, da se pripelje skupina motokrosistov in vse prežene. Tisti in naslednji dan ne vidimo nobene divjadi, lovci pa moramo odloviti določeno število divjadi, sicer plačamo kazen ali celo izgubimo koncesijo. Ne vemo, kdo natančno so ti ljudje, saj jih pod čeladami ne moremo prepoznati, so pa povečini domačini. V gozdu mora biti mir. Rešitev vidim v ureditvi poligona nekje, kjer to ne bi bilo moteče za okolje.«
NEETIČEN ODNOS DO DEDIŠČINE
Mitja Simič, vodja novomeške območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, opozarja predvsem na neetičen odnos do dediščine: »V izhodišču se pričakuje, da se obisk kulturne dediščine opravi peš, z vozilom je ne moremo dojemati, razen če gre za večja območja, kot so mesta. Vožnja prek historičnih ostankov gradivo poškoduje, ne sicer tako, kot bi to storil buldožer, a vseeno, predvsem pa gre pri tem za nekulturen in nesprejemljiv odnos do dediščine, ki je tudi v gozdovih ni tako malo. Najdišča so med drugim na območju Mihovega, kjer so ostanki gradu Hohenau in pod njim prazgodovinsko naselje, na hribu Grabišče so arheologi odkrili utrdbo Zidani Gaber, na Vlaški poti … Hrup sicer ne škodi dediščini, a ne spada tja, poleg tega pa take vožnje predstavljajo nevarnost za obiskovalce.«
