V Domu starejših občanov (DSO) Novo mesto so ponosni, da imajo trenutno kar dva stoletnika: vsestranskega Novomeščana Rudija Mraza, ki je visok življenjski jubilej dočakal preteklo nedeljo, in Štefanijo Petan, doma iz Straže, ki bo stoletnica postala prihodnji petek. Za »dvestoletnico« v domu, kar se res ne zgodi pogosto, so jima pripravili posebno praznovanje. »Veseli in ponosni smo na take jubilante, še zlasti ker gre za taka dva kerlca, kot sta gospod Rudi in gospa Štefka. Še naprej jima želim veliko zdravja in čim boljšega počutja v domu – ter sploh še veliko stoletnikov,« je dejala direktorica DSO Novo mesto Milena Dular in skupaj s pomočnico Sonjo Jurečič s šopkoma razveselila oba slavljenca.
RUDI MRAZ: PETJE IN ŠPORT
Rudi je zbranim brez težav spregovoril o svojem pestrem življenju, o katerem pravi, da ga je bilo vredno živeti: »Bilo je lepo in grdo, a človek slabe stvari hitro pozabi, lepih pa se spominja.« Rudi, ki se je zbranim hudomušno predstavil: »Sem Rudi Mraz, zebe me pa ne,« se je rodil kot četrti otrok v družini Mrazovih v Šentlenartu pri Brežicah. Zaradi očetove službe – bil je železničar – se je družina kmalu preselila v Novo mesto in tudi Rudi se je zapisal železničarstvu. Po nižji gimnaziji je opravil prometno šolo v Beogradu in nadaljeval očetovo tradicijo ter na železnici delal vse do upokojitve. Med vojno je bil v partizanih in takrat je na Notranjskem spoznal svojo bodočo ženo Jelko. Leta 1948 sta se poročila in si ustvarila družino. Zdaj je Rudi že deset let vdovec. Veliko časa je namenil športu, njegovo področje je bilo zlasti balinanje. Bil je večkratni prvak Dolenjske med posamezniki in pari ter državni prvak. Sicer pa je bil tudi vsestranski kulturnik, njegovemu življenju je ton dajalo petje. Sodeloval je v kulturnih društvih Svoboda v Bršljinu in Dušana Jereba v Novem mestu. V sklopu zadnjega sta delovala dramska skupina in orkester, na Rudijevo pobudo pa je zaživel tudi moški pevski zbor, kjer je Rudi pel bariton.
ŠTEFANIJA PETAN: BITI PRIJAZEN
Stoletnica Štefanija Petan se je rodila kot zadnja od petih otrok na majhni kmetiji v Smolenji vasi. Po poklicu je bila šivilja in je nekaj časa delala v tem poklicu. Po poroki z možem Jožetom, s katerim sta si dom ustvarila v Straži, je bila nekaj časa doma, saj se jima je rodil sin Zvone. Potem je šla znova v službo in upokojitev je dočakala v Novolesu. Štefanija je zdaj že več kot trideset let vdova, v domu starejših občanov, kjer je šele leto dni – prej je zase skrbela še sama –, pa jo rad obiskuje sin z ženo. Pravi, da je bilo njeno življenje lepo in težko, več je bilo težkega. A z dobro voljo in sprejemanjem vsega, kar ji je bilo namenjeno, je zmogla prek vseh ovir, in pri stotih letih pravi, da se kar dobro počuti in je vesela, da živi. Svojci obeh stoletnikov, Rudija in Štefanije, seveda niso manjkali na prireditvi in veselili so se skupaj z njima. Hvaležni pa so tudi vsem zaposlenim v domu, ki lepo skrbijo zanju, da se dobro počutita in z veseljem čakata vsak nov dan.
