V Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi vsak osmi, v Evropski uniji (EU) pa vsak šesti prebivalec, medtem ko je tveganju socialne izključenosti v Sloveniji izpostavljen vsak šesti, v EU pa vsak četrti prebivalec. Relativna revščina otrok in izpostavljenost otrok socialni izključenosti sta sicer v Sloveniji med najnižjimi v EU.
Na nič kaj spodbudno statistiko so še bolj glasno opozarjali na nedavni mednarodni dan boja proti revščini, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1992. Ta dan je bil namenjen opozarjanju na problem revščine v svetu in spodbujanju aktivnosti za njeno zmanjševanje.
Revnih 85 milijonov Evropejcev
Statistični uradi evropskih držav, vključno z našim, Statističnim uradom RS (Surs), redno merijo relativno revščino; to pomeni, da ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. »Predpostavljamo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo. Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen delež ljudi v državi živi v gospodinjstvih, katerih je neto razpoložljivi dohodek nižji od praga tveganja revščine,« so pojasnili na Sursu.
Po zadnjih podatkih Evropskega statističnega organa Eurostat je bila ta stopnja v EU 16,9-odstotna, kar pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 16,9 odstotka ali približno 85 milijonov ljudi. Najnižjo stopnjo tveganja revščine med državami članicami EU je sicer imela Češka (9,6-odstotno), najvišjo pa Romunija (23,5-odstotno). »V Sloveniji je v letu 2018 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 13,3 odstotka ali 268 tisoč ljudi. Manjše deleže relativno revnih kot Slovenija je imelo pet držav članic. Približno enake deleže relativno revnih kot Slovenija so imele Finska, Danska, Madžarska, Francija, Nizozemska in Avstrija,« je sporočil Surs.
Drugje slabše kot pri nas
Nadalje naš urad pojasnjuje, da je bil v Sloveniji mesečni neto razpoložljivi dohodek ljudi, ki so živeli pod pragom tveganja revščine, nižji od 662 evrov na odraslega člana gospodinjstva. »S tako višino praga tveganja revščine se je Slovenija – ob razmeroma nizkem deležu relativno revnih ljudi – med preostalimi članicami EU uvrstila skupaj s Španijo in Italijo približno v sredino. Najnižji je bil ta prag v Romuniji, najvišji v Luksemburgu, višji od slovenskega pa v petnajstih državah članicah EU.«
Poznamo pa tudi izraz socialna izključenost, ki, kot razlaga Surs, predstavlja obsežnejši pojav od revščine. Pri tem imamo v mislih ljudi, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. »V Sloveniji je bil po zadnjih podatkih tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak šesti, v celotni EU pa vsak četrti prebivalec. Delež ljudi, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, je v Sloveniji razmeroma nizek. V letu 2018 je znašal 16,2 odstotka. Povprečje v EU v letu prej je bilo 22,4 odstotka. Tveganju socialne izključenosti je bil izpostavljen manjši delež ljudi kot v Sloveniji le v eni državi članici EU,« je dejal Surs. Tudi delež izpostavljenosti slovenskih otrok socialni izključenosti je pri nas najnižji.
Statistike bodo vse slabše
Inštitut 8. marec, nevladna organizacija, katere namen delovanja je poganjati aktivnosti, ki bodo pomagale usmerjati v pravičnejšo in enakopravno družbo, se je ob letošnjem dnevu revščine na glas spraševal, kako je mogoče, da je v Sloveniji v letu 2018 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 13,3 odstotka ali 268 tisoč ljudi, kar je 45 tisoč več kot pred krizo. Ob tem so opozorili še na namero vlade, ki bi rada odvzela dodatek za aktivnost, kar bi po njihovem mnenju stanje še zaostrilo.
»Prepričani smo, da bodo statistike za leto 2019 in naprej slabše, saj bo vlada z odvzemom dodatka za aktivnost pod prag revščine pahnila več kot 4600 družin, v katerih je vsaj ena oseba zaposlena za več kot 128 ur mesečno. Če se takšnim ukrepom ne upremo danes, dovoljujemo vladi, da po najšibkejših udriha še naprej,« izpostavlja inštitut. Že pred časom so zagnali akcijo zbiranja podpisov – peticijo proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost.
Ali res spodbuja k neaktivnosti
Vladni predlog ukinitve dodatka za delovno aktivnost je posledica ocene ministrstva za delo, da dodatek nima enakega učinka kot ob uvedbi leta 2012 in ljudi ne spodbuja k zaposlovanju, ampak povzroča neaktivnosti v času, ko na trgu primanjkuje delovne sile. Kot je pojasnila ministrica Ksenija Klampfer, ukinitev dodatka predlagajo, ker je bil uveden kot socialni korektiv oziroma kot dodatek k nizki denarni socialni pomoči, ki je tedaj znašala 230 evrov. V zadnjih letih je ta narasla na 402 evra in se je skupaj z dodatkom zelo približala minimalni plači. Obravnava vladne novele zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki predvideva ukinitev dodatka za delovno aktivnost, bo ta teden.
