To prijetno 21-letno dekle iz Brežic, ki je študentka zdravstvene nege na Univerzi v Novem mestu, ima za sabo naporno preizkušnjo.
Pri njenih desetih letih, potem ko je imela težave z nihanjem telesne temperature, vsesplošno telesno šibkostjo in hude bolečine v spodnjem delu trebuha, se je začel niz zdravniških preiskav. Te so pokazale, da je delovanje Kristininih ledvic zelo slabo.
Bolezen in dializno zdravljenje sta v njej prebudila željo, da bi postala medicinska sestra in pomagala bolnim, zato se je tudi odločila za študij zdravstvene nege. Poudarek za v eno od fotk, če je prostor: Svoj prosti čas, ki ga ima po transplantaciji veliko več, Kristina najraje preživlja v krogu družine in drugih, ki ji veliko pomenijo.
Navdušena športnica, od tretjega leta je namreč trenirala gimnastiko in sanjala, da bo v tej športni disciplini nekoč tako uspešna, da bo tekmovala na olimpijskih igrah, je bila tako čez noč prisiljena odrasti in stopiti v čevlje bolnika, »v svet, ki niti malo ni podoben mojemu. Resnosti situacije se takrat kot majhna deklica sicer nisem povsem zavedala,« spregovori o težkem času.
Boleče izgube
Smeh in igrivost deklice, ki je še do nedavnega uživala svoje otroštvo, je tako zamenjala žalost. »Sledili so zapiranje vase, jok in vse, kar je nekdo, ki izve za bolezen, takrat zmožen čutiti. Spomnim se tudi, da nikomur nisem pustila blizu sebe, ne mame in očeta ne sestre. Vem pa, da je bilo tudi njim zelo hudo,« pripoveduje. Žal se je morala zaradi bolezni odpovedati tudi sanjam o uspehu v gimnastiki.
Skoraj sedem let od postavitve diagnoze je bilo njeno zdravstveno stanje s pomočjo zdravil in diete stabilno, »nato pa smo se morali začeti pogovarjati o nadomestnem zdravljenju – hemodializi. To sem imela štiri leta, ravno v času srednje šole.« Pravi, da se je v tem obdobju njeno življenje in življenjenjene družine precej spremenilo. »Veliko je bilo prilagajanja z moje strani in s strani staršev, ravno tako odrekanja, saj sem bila vezana na dializni aparat. Takrat sem izgubila tudi veliko prijateljev, a na srečo so prišli novi, ki so mi še danes v veliko podporo.«
Daroval ji je ledvico
V tistem času se je odločila za transplantacijo organa, ki ga je po štirih letih tudi prejela. »Pred kratkim sem tako upihnila svojo prvo svečko novega rojstnega dne; transplantirana sem bila namreč lanskega oktobra. Ni mi žal, da sem se odločila za presaditev ledvice, ker mi je omogočila novo življenje. Težko je povedati, kako se je vse spremenilo, na boljše, seveda. Bi rekla, da dokler ne greš skozi kaj takega, niti ne veš, kaj pomeni biti prikrajšan za zdravim povsem samoumevne stvari.«
V vsem tem času je bilo, kot pripoveduje dekle iz Brežic, preizkušenj mnogo. Ko je bila na tleh, so ji najbolj pomagali družina in vsi bližnji, ki so predstavljali steber, na katerega se je vedno lahko naslonila. »Moje življenje je ena velika pustolovščina. Veliko je bilo težav, padcev, vzponov, zato pravim, da je moje življenje kakor vrtnica – lepo, nežno, lahko pa tudi boleče in krvavo.«
Vsak dan se spomni nanj
Še zelo dobro se spominja tudi občutkov, ki so jo preplavili, ko je izvedela, da imajo ledvico zanjo. »Jokala sem od sreče! Sploh ne vem, kako naj vam z besedami razložim, kaj je to pomenilo zame. Vsekakor priložnost za novo življenje. Na človeka, ki mi je podaril ledvico, pomislim vsak dan in se mu zahvalim, ker se je odločil za posmrtno darovanje organov. Omogočil mi je bolj kakovostno življenje, v katerem imam več časa zase in za svojo družino. Ta ledvica mi je podarila svobodo in svoboda je neprecenljiva stvar,« so njene besede hvaležnosti.
