Z Danetom, Rokom in Almo, stalno prisotnimi v Zadrugi, se srečamo v njihovih prostorih v Izoli, kjer so ravno začeli pakirati zabojčke ekoloških dobrot, ki jih dostavljajo primorskim kupcem. Daneta je ljubezen do zemlje iz življenja v prestolnici prignala na barvito podeželje slovenske Istre, tu je pred več kot 15 leti našel svoj prostor. Diplomiral je iz ekološkega kmetijstva, leta 2011 pa začel s prvo njivo. V ekološkem kmetijstvu vidi izjemno prihodnost, saj omogoča pridelovanje najkakovostnejše hrane, polne vitaminov in mineralov brez kemikalij. Letos se je povsem osredotočil na delo v Zadrugi in trženje svojih izdelkov za nekaj časa opustil. Za sodelovanje je navdušil še nekdanjega srednješolskega prijatelja Roka Ravnikarja. Ta je delo bančnega svetovalca v banki zamenjal za sodelovanje v Zadrugi, kjer je danes vodja prodaje. Med ustanovnimi člani Zadruge so še Nina Froggatt iz družinske kmetije Gramona nad Sečoveljskimi solinami, vinogradnik Dean Plahuta, oljkar Andrej Grego, Peter Cerkvenik, ki se bo v prihodnje posvetil predvsem sadjarstvu, školjkar Mitja Petrič in ekološka kmetovalka Romana Rejec. »Imamo status socialnega podjetja in dobiček stalno vlagamo v razvoj,« je razložil Dane. Njihovo poslanstvo, pravijo, je varovanje okolja (z eko kmetijstvom, vračljivimi zabojčki, ne uporabljajo plastične embalaže), pravično plačilo kmetom in zagotavljati kupcem kakovostno slovensko ekološko hrano po dostopnih cenah, hkrati pa sledljivost in posledično zaupanje. »Eko trg je namreč velik in dogaja se marsikaj,« pravi Dane. Poleg iskrene skrbi za kupce in boja proti zavajanju in goljufanju v prehranski industriji njihovo poslovanje temelji tudi na demokratičnem upravljanju (en član – en glas), neprofitnosti (dobiček zadruge vlagajo v razvoj), pravičnemu plačilu za kmete ter skrbi za naravo in okolje.
Sodelovanje z vrtci – balzam za dušo.
»Sodelovanje z vrtci in šolami je zame pravi balzam za dušo,« pravi Rok, vodja prodaje. »Ker sem tudi sam očka, se mi zdi pomembno vedeti, kaj moj otrok je in kakšno hrano uživajo otroci nasploh. Tu smo najuspešnejši in prodaja najbolj raste, kar nas veseli.« Trenutno sodelujejo z več kot dvajsetimi šolami in vrtci, tudi nekaterimi ljubljanskimi. Zadruga prav tako sodeluje v projektu Nakupujmo skupaj v Ljubljani, kamor pripeljejo strankam naročene pridelke. Velike in male ekološke zabojčke Zemlja in Morje dostavljajo ljudem na Obali. Nedavno so razvili še darilni program za podjetja in posameznike, kamor sodijo eko oljčna olja, vina, sušeno sadje. »Začeli smo s prodajo na avstrijskem Koroškem, udeležujemo se raznih dogodkov in eko tržnic. V prihodnosti pa si želimo našemu tržišču ponuditi še slovenske trdoužitne kakije. Dogovarjamo se, da bi prišli na police enega večjih slovenskih trgovskih ponudnikov. Kakija je namreč pri nas zelo veliko in ga je preprosto gojiti, saj nima škodljivcev,« pove Rok. Zadrugo je ustanovilo sedem članov, danes pa je vanjo vključenih že 30 kmetij iz vse Slovenije. »Ker je pri nas na Primorskem ponudba omejena, nimamo, recimo, krompirja, korenja, jabolk, smo začeli sodelovati z drugimi slovenskimi kmeti. Kadar gremo na Štajersko s svojo robo, se vračamo z njihovo, da kombi ni prazen,« razloži Rok. Ta čas je njihov največji izziv, kako prodati več oljčnega olja in vina, prav zaradi tega razvijajo različne načine prodaje. Mrežo širijo počasi, a vztrajno, in razvijajo nove izdelke. »Eden naših članov bo začel sušiti sadje po posebnih metodah, ki zagotavljajo drugačno teksturo in okus.« Za razvoj so dobili evropska sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. »Brez njih bi si težko privoščili investicije in nizke marže. Z njimi zagotavljamo tudi plače zaposlenim,« pravita Dane in Rok.
Kmetija daleč od ponorelega sveta.
S sedeža Zadruge se s fotografom napotiva v Koštabono, slikovito vasico v notranjosti Istre, kjer si je blizu slapa Supot, na prekrasnem koščku neokrnjene narave, povsem odmaknjenem od zunanjega sveta in brez direktnega stika s sosedi, svoj raj na zemlji uredila ena od članic Zadruge Romana Rejc. Živi v hišici iz naravnih materialov, ki jo rada deli z vedoželjnimi turisti, ki pridejo na oddih. Ti pa lahko od letos uživajo še v eko kampu v gozdičku za njeno hišico, ki ga vodita njena otroka. Čeprav je to posestvo daleč od ponorelega sveta precej težko najti, je bil kamp na njihovo začudenje vseskozi poln, največ so imeli Nizozemcev in Belgijcev. Vedno več ljudi išče tako sprostitev v sožitju z naravo, kjer lahko še vedno slišiš rukanje jelena in ti nad glavo v krošnjah dreves skačejo veverice. Njena zgodba se je začela pred leti, ko se je odločila svoje staro življenje, polno stresa, zaradi česar je med drugim zbolela, pustiti za seboj. Prodala je vrtnarijo, kupila nekaj zemlje in se odločila za ekološko kmetovanje. Od pomladi do jeseni, v skladu z ritmom narave in načeli biodinamike, skrbi za raznolik pridelek. Začela je s partnerskim kmetijstvom. Našla je družine, te so se odločile odkupovati njene pridelke in sodelovanje je steklo. Pri delu ji pomagajo prostovoljci, ki pridejo na kmetijo preko mreže wwoof in workaway, pa tudi prijatelji se ji z veseljem pridružijo, da se malo razmigajo in še česa naučijo, pravi. »Še stranke pridejo včasih,« se nasmehne. Na svojih poljih skrbi za ravnovesje, ker takrat imaš vsega ravno prav. Novo življenje ji je na pot pripeljalo povsem druge ljudi, in čeprav je dela veliko, jo sprošča in na svoji zemlji uživa. »Če delaš z zemljo, se veliko giblješ in zdravo ješ. Zaslužek ni velik, ampak če doma pridelaš vse, kar potrebuješ, veliko prihraniš.« Od zemlje se je naučila stvari jemati takšne, kot so. »Ko si odvisen od narave, se nimaš kaj prepirati, vzameš, kar je.«
Bolj sveže že ne morejo biti!
Iz Koštabone se vrneva naravnost k morju, v Izolo, kamor so školjkarji podjetja Mytilus ravno pripeljali, oprali in spakirali svoje školjke za prodajo. Čistost slovenskega morja je idealna za gojenje školjk, kar je odkril tudi Mitja Petrič, ki naju pričaka pri barki. S školjkarstvom se ljubiteljsko ukvarja že od mladih nog, leta 2004 pa je začel s profesionalno »kariero« školjkarja. Ker je v Sloveniji oral ledino, so bili začetki malce težji. »Začeli smo z dvema linijama školjk in rabljenimi bojami ter vrvmi, ki sem jih kupil v Italiji. Vse, kar sem zaslužil, sem vložil nazaj v podjetje, in to je počasi zraslo. Zdaj nas je deset zaposlenih, školjke pa gojimo na treh mestih – v Sečovljah, Strunjanu in na Debelem rtiču –, če bi bilo mogoče, bi jih gojili še kje, ampak so trenutno vse pozicije zasedene. Obljubljajo, da bo do leta 2021 mogoče gojiti školjke na odprtem morju, kar bo celo bolje.« Poleg ostrig, ladink in dondol glavno pozornost namenja gojenju sredozemskih klapavic ali pedočev, ki jih pozna vsakdo in njihovi ljubitelji vedo, kako slastne so, ko se jih pripravi v buzari. Svoje delo ima rad, ker je rad na morju, ne glede na letni čas. Čeprav je vesel rasti svojega podjetja, ima po drugi strani zdaj manj časa biti na morju. Še vedno se zelo rad potaplja, saj se tudi mora, ker je večkrat treba kaj popraviti na školjčišču. Nedavno pa je začel sodelovati tudi z enim od primorskih vinarjev – na svojih lokacijah na globini 17 metrov namreč zori njegovo peneče vino. Mitja je eden od ustanovnih članov in pobudnikov Zadruge Morje in Zemlja, s svojimi izkušnjami rad pomaga in svetuje, preko Zadruge tudi proda delček svojih školjk. Poleti jih nabirajo ponoči in kombi jih že ob treh zjutraj razvozi do končnih kupcev, tako jih dobite iz morja naravnost na krožnik. Bolj sveže ne morejo biti!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
