Nekateri še vedno živijo v mrzlih stanovanjih in ob pomanjkanju hrane
Monika Horvat / Štajerski tednik
8. 10. 2019, 06.45
Posodobljeno: 8. 10. 2019, 08.18
Deli članek:
Številke o revščini so še vedno katastrofalne. Pod pragom revščine živi okoli 268.000 Slovencev, od tega 89.000 upokojencev in 52.000 delovno aktivnih oseb, torej zaposlenih.
Bobo
Še vedno se najdejo osebe, ki živijo v človeku nedostojnih razmerah.
Štajerski tednik
Pomočnica v. d. direktorja Centra za socialno delo Spodnje Podravje, enota Ormož, Brigita Tetičkovič.
»Srečujemo se s pretresljivimi zgodbami. Spomnim se starejše ženice, ki si je kupovala bel narezan kruh, ki ga je posušila na pladnju. Ko smo jo vprašali, zakaj, je povedala, da tako kruh ne splesni. Gospa se je namreč prehranjevala tako, da je suh kruh namakala v čaj,« je eno izmed tovrstnih pretresljivih slik revščine med nami opisala pomočnica v. d. direktorja na ormoški enoti Centra za socialno delo (CSD) Spodnje Podravje Brigita Tetičkovič. Še vedno se tudi najdejo družine brez kopalnice in osebe, ki živijo v človeku nedostojnih razmerah. »Pomurska in podravska regija sta v primerjavi z drugimi regijami glede revščine kot socialne izključenosti na samem repu. Na našem območju je še vedno močno prisotna tako imenovana »mokra kultura«, kar pomeni, da je pitje alkohola splošno sprejeto, da so alkoholne pijače sestavni del praznovanj in pomembnih življenjskih dogodkov. Vlada pa tudi visoka brezposelnost; tisti, ki so na zavodu za zaposlovanje, so težko zaposljivi. Procentualno je sicer več moških kot žensk, sama pa menim, da so številke takšne, ker veliko žensk ni prijavljenih na zavodu, delajo doma na kmetiji, negujejo stare starše ali je njihov partner zaposlen v tujini.«
Varčujejo pri hrani, ogrevanju …
Redno denarno pomoč je sicer na območju UE Ormož (Ormož, Sveti Tomaž in Središče ob Dravi) v lanskem letu prejemalo nekaj manj kot 1800 upravičencev, v prvih devetih mesecih letos pa več kot 1400 oseb. Med njimi je največ samskih. Navadno gre za upokojence, ki zaradi nizke pokojnine težko preživijo. Varčujejo pri hrani, ogrevanju, higienskih potrebščinah … Tetičkovičeva sicer meni, da danes na njihovem območju nihče več ne trpi lakote: »Imeli smo nekaj takih primerov, a smo se potem z lokalnimi gostinci dogovorili, da jim na dom pripeljejo vsaj en dnevni obrok. Se pa dostikrat izkaže, da teh obrokov ne pojedo. Da bi bil kdo lačen, si upam trditi, da ne …«
Poleg neogrevanih stanovanj in pomanjkanja hrane pa se starejši soočajo tudi z veliko osamljenostjo. »Imamo stranke, ki nimajo nikogar. Osamljenost je značilna predvsem za starejše. Življenjska doba se podaljšuje, zaposleni so vse bolj obremenjeni, za starejše nihče več nima časa.«
Živijo med mišmi in podganami, v mrazu …
»Precej je pretresljivih zgodb, s katerimi imamo opravka. Vsaka oseba ima svojo življenjsko zgodbo – zlorabe, alkohol, nasilje v družini, težko otroštvo … Dostikrat se srečujemo tudi s tem, da ljudje na stara leta prepišejo svoje premoženje na svojce, podpišejo pogodbo o preužitku, tisti, ki pa potem to premoženje dobijo, skrbijo zanje po liniji najmanjšega odpora, razpolagajo z njihovim denarjem ali celo izvajajo nasilje nad starejšimi, ki je dostikrat skrito,« nadaljuje Tetičkovičeva.
Velik problem so tudi higienske razmere: »Velikokrat se zgodi, da nas marsikdo ne spusti v hišo, da ne bi opazili, v kakšnih umazaniji živijo, skupaj z mišmi, podganami, dostikrat v mrazu in hladnih stanovanjih, v neizoliranih starih in vlažnih hišah. Še vedno se na terenu srečujemo s takšnimi prizori. Te navadno odkrijemo na podlagi anonimnih dopisov. Imeli smo primer, da družina ni imela kopalnice. Tudi v tem trenutku eni družini urejamo kopalnico. Neka kakovost življenja mora biti in župani vseh treh občin nam tukaj stopijo naproti.«
Štajerski tednik
