Planinske koče so del slovenske tradicije. V najboljših časih je bil vsak dvajseti Slovenec član Planinske zveze Slovenije, danes je vsak petintrideseti. PZS, ki še vedno velja za eno od največjih in najbolj množičnih nevladnih organizacij v državi, danes šteje približno 59.000 članov. Želja osvajati vrhove je botrovala tudi gradnji planinskih domov. V nekdanji Jugoslaviji, ko je bila zavest o solidarnosti tako velika, da skoraj ni bilo podjetja, ki ne bi finančno podpiralo gradnje in oskrbe planinskih domov, so jih v 60. in 70. letih zgradili več kot sto. V novem tisočletju na novo niso zgradili nobenega. Podjetij planinske koče ne zanimajo več, tudi obiskovalci gora so danes drugačni. »Medtem ko so planinci včasih zaradi slabih avtocestnih povezav potrebovali tri dni, da so prišli na Triglav, ga danes lahko osvojijo že v enem. Nočitev v visokogorju skoraj nimamo več.« Po drugi strani pa je v gorah vse več ljudi, ki koče jemljejo kot del gorske turistične ponudbe. V njih si želijo preživeti del dopusta, zato pričakujejo udobne sobe, po možnosti s kopalnico in dobro kulinariko. Planinska društva, ki imajo od leta 1999 v lasti planinske koče in jim denarja kronično primanjkuje, so v dilemi. Naj denar namenijo za vzdrževanje in ekološko sanacijo koč ali naj ga porabijo za izboljšanje namestitvene in gostinske ponudbe? Na drugi strani pa država, ki se po svetu oglašuje kot alpska destinacija in turistom ponuja od pohodništva do gorskega kolesarjenja, ob njihovi stiski gleda stran. Kaj se bo zgodilo, ko bo denarja dokončno zmanjkalo? Bodo koče zaprli ali jih bodo prodali? Bomo res dopustili, da bo prišlo tako daleč in bodo našo zapuščino upravljali tujci? Njih bo zanimal dobiček, ekologija zagotovo ne.
Zakaj je vzdrževanje problem?
Država nas je na neki način prepustila tržnemu gospodarstvu. Pred letom 1991 smo imeli podpisane posebne dogovore o investicijah v planinske koče, obstajal je tudi sklad, v katerega se je stekal denar planinskih društev od prodanih alkoholnih pijač, tudi veliko podjetij je finančno podpiralo planinske koče. Danes se moramo znajti sami. Ko smo morali po vseh kočah uvesti davčne blagajne, nas nihče ni vprašal, kje bomo dobili električne vire za njihovo delovanje, kako bomo prišli do satelitskih signalov, da o izvedbi in denarju sploh ne govorim. Po letu 1991 razen kakšnega razpisa, zadnji je bil leta 2010, sistemskih finančnih virov ni več. Zdaj smo med tnalom in nakovalom. Po eni strani si vsi želijo, da bi se obnašali naravovarstveno, ekološko in nepridobitniško, ko je treba pokrivati obratovalne stroške, pa ostanemo sami. Na PZS se trudimo, da bi koče ohranile status planinskih koč, hkrati pa se zavedamo, da se moramo, če hočemo preživeti, povezovati s turizmom.
Kako je v tujini?
Na zadnjem srečanju kluba Arc Alpin (Club Arc Alpin je upravni organ velikih gorskih športnih zvez v Alpah) smo se pogovarjali tudi o tej problematiki. Tudi v Avstriji, na Južnem Tirolskem in v Nemčiji so planinske koče del turistične ponudbe. Ker pa se države zavedajo, da v pogojih, v kakršnih obratujejo, sploh v visokogorju, ne morejo preživeti, jim namenjajo precej finančnih sredstev. Avstrijska planinska zveza letno od države dobi 3,8 milijona evrov, ki jih razdeli za investicije planinskim društvom. Tudi na naši PZS si prizadevamo, da bi na ministrstvu za gospodarstvo in turizem sprejeli tak koncept financiranja.
Naše planinske koče že predstavljajo pomemben del slovenskega turizma. Koliko denarja se steče v turistično malho?
S posrednimi učinki, s prihodkom koč in prodajo športne opreme se v državno blagajno nateče okoli 285 milijonov evrov na leto.
Ministrstvo za gospodarstvo in turizem zdaj menda pripravlja razpis, na katerega se bodo lahko prijavila tudi planinska društva.
Razpis, ki naj bi bil primeren tudi za planinske koče, so pripravili po naših posredovanjih. Kljub vsemu nas zdaj skrbi, ali se bodo planinska društva sploh uspela prijaviti. Ker dolga leta ni bilo nobenih razpisov, je veliko planinskih društev zaspalo in nimajo pripravljenih projektov niti lastnih virov za sofinanciranje. Razpisi za evropska sredstva pa določajo, da moraš imeti celotno investicijo finančno podprto, in šele ko narediš vse, kot je v razpisu zahtevano, dobiš povrnjena sredstva. Trenutno zbiramo podatke, koliko bi bilo koč, ki bi se bile pod takimi pogoji pripravljene spustiti v kakšno investicijo.
Za kakšne investicije bi porabili denar?
Najbolj nas žulijo ekološke in energetske sanacije. Čim več planinskih koč bi radi opremili s čistilnimi napravami. Po drugi strani pa moramo upoštevati tudi želje današnjih planincev. Ljudje si danes v kočah želijo malce več zasebnosti. Medtem ko je včasih cel avtobus spal na skupnih ležiščih in je bilo to neko doživetje, danes ni več tako. Pa ne govorim o tem, da bi zdaj koče začeli spreminjati v hotele.
Problem je menda tudi upravljanje planinskih koč.
Generacija ljudi, nekateri so zdaj stari že več kot 70 let, ki je za koče skrbela, kot bi bile njihove, se umika, za mlade ta dejavnost ni zanimiva. Oni so v planinstvu aktivni na področjih, ki jim prinašajo neko osebno zadovoljstvo, ali gre za hojo v hribe, turno smučanje, gorsko kolesarjenje ali športno plezanje. Ukvarjanje s planinskimi kočami pa pomeni, da se v glavnem ukvarjaš s problemi.
Kako bi stanje lahko izboljšali, hkrati pa koč ne bi sprivatizirali?
Na PZS se veliko ukvarjamo s tem. Po eni strani bomo morali izobraziti kader v planinskih društvih, da bo znal počrpati finančna sredstva iz razpisov, po drugi strani bo treba izdelati koncepte razvoja koč in prepričati državo, da bo te koncepte podprla. Ukvarjamo se tudi z usposabljanjem zaposlenih v kočah glede kulinarične ponudbe. Tujci zelo radi hodijo od koče do koče. In seveda pričakujejo, da bodo na tej poti deležni različne ponudbe in jim ne bodo v vsaki koči ponujali jote, ričeta, žgancev, kislega zelja in štrukljev. Tukaj je še veliko prostora za izboljšanje. Posredno boljša ponudba pomeni tudi večji prihodek.
Danes večino planinskih koč vodijo najemniki. Je to rešitev pred privatizacijo?
Najemniških zgodb je res že precej. Nekatere so zelo uspešne, se pa kdaj zgodi, da so konflikti med planinskimi društvi in najemniki tako veliki, da se končajo na sodišču. Na PZS pomagamo z nasveti, kako pripraviti najemniške pogodbe in ohraniti zdrave odnose. Srečujemo se s situacijami, ko nekaterim lastnikom ni mar, kaj počenja najemnik, in pa takimi, ko se lastniki preveč vtikajo. Za planinsko koče je najprimernejši najemnik, ki ve, kako planinstvo diha, in dela to s srcem. Oskrbnik koče mora biti več kot samo gostinec. Se dogaja, da želijo najemniki iz koče potegniti čim več denarja, lastniku pa ostane skrb za vzdrževanje stavbe. V tujini se zelo dobro obnese, ko koče prevzamejo družine, saj znajo z njimi upravljati bolj racionalno. To bi bila rešitev tudi za naše koče. Kjer bo šlo, bo šlo, potem pa …
Prodaja?
To je skrajna možnost. Če bi prišlo do prodaje, bi nastal problem, kako razdeliti kupnino in kako ohraniti, da bi koča še vedno imela status planinske koče in s tem vse ugodnosti, ki jih imajo zdaj člani planinske organizacije. Treba bo narediti varovalke, da koče ne bodo postale podvržene zgolj profitu.
PZS bo težko vplivala na pogoje prodaje, saj imate od leta 1999, ko so koče prešle v last planinskih društev, le še deset odstotkov lastništva.
Ko smo takrat podpisovali dogovor, se nam je zdelo, da bo teh deset odstotkov zadostovalo kot neka varovalka, da se s kočami ne bi dogajale kakšne nepravilnosti, nismo pa se zavedali, da bi se koče enkrat lahko začele tudi prodajati.
Ali veste za kakšen primer dobre ali slabe prakse v tujini, ko so planinsko kočo prevzeli zasebni lastniki?
Konkretnih primerov ne poznam. Vem pa, da imajo tudi v tujini interes, da koče ostanejo v lasti planinskih društev. Veliko delajo tudi na odnosih, saj vedo, da je sodelovanje lastnika in najemnika ključno. Oba morata biti zadovoljna.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
