Pravite, da je letošnji poletni dopust že za vami. Raje dopustujete bolj ležerno ob morju ali se potepate in raziskujete nove kraje?
Oboje. Z družino radi potujemo. Bili smo (z različnimi prevoznimi sredstvi) po Evropi, lani na Balkanu, tudi v Združenih državah Amerike in Afriki. Znam pa uživati tudi v poležavanju na plaži, počivanju in branju knjig. Tokratni dopust je bil takšen.
Veliko ljudi tako željno pričakuje dopust, kot da šele takrat zares zaživijo. Glavnina leta pa jim mineva v neki monotoni sivini, ker službo doživljajo kot breme. Vi zagotovo niste med njimi.
Ne, ne. Imam to srečo, da imam svojo službo rada. V novinarskem delu uživam. Ker je dinamično in zanimivo. Novinarstvo je poseben poklic, je pravzaprav način življenja.
A novinarsko delo ima več ritmov, vaše področje so zelo dinamične in stresne novice ter komentarji.
To področje me spremlja že od začetka novinarske kariere. Res je psihično in fizično naporno. A zame bi bilo bolj naporno, če bi imela neko predvidljivo in monotono delo. Rutina me ubija. Nasploh imam rada nove izzive. Je pa tudi res, da se je v tem zelo dinamičnem delu treba znati upočasniti, ustaviti, odklopiti. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem to dojela. Sprejela dejstvo, da se svet ne bo podrl, ker bom šla na dopust ... (smeh)
Kako odklopite?
Na različne načine. Z rekreacijo, denimo. Tečem in kolesarim. Se družim s prijatelji. Obiskujem kulturne prireditve, predvsem koncerte imam rada. Odklop je pomemben za ohranjanje ravnotežja v življenju, ki ga krepi spoznanje, da delo ni vse. Sploh ne.
Vaš novinarska pot je pestra, preskusili ste se tako na časopisu kot radiu in televiziji. Zdaj vas na Televiziji Slovenija videvamo v vlogi voditeljice Odmevov. To oddajo ste pred leti že vodili. Je bilo zaradi tega manj stresno ponovno stopiti pred kamere?
Ker mi je delo znano, je bilo lažje. To je tako kot kolesarjenje. Kot se enkrat naučiš voziti kolo, ga znaš voziti, tudi če vmes dlje nisi kolesaril. (smeh) Bila sem v prvi ekipi Odmevov, pet let sem sooblikovala oddajo. Čeprav je odtlej krat minilo kar nekaj let, se koncept dela ni bistveno spremenil.
Stresa, pravite, ni bilo, zgolj tisto prijetno vznemirjenje?
Tako nekako. Slabo bi bilo, če vznemirjenosti ne bi bilo. Ta blaga napetost pred začetkom oddaje ti zagotavlja, da si zbran in osredotočen. Le tako jo lahko spelješ tako, kot je treba. Izziv je toliko večji, saj ima voditeljska vloga Odmevov izrazit avtorski pridih.
Kaj delate med predvajanjem novinarskih prispevkov?
Ker je prispevek običajno iztočnica za pogovor z gosti v studiu, ga vsi skupaj pozorno poslušamo. Tudi zanimive reportaže z zanimanjem pogledam.
Vodenje Odmevov je želja mnogih novinarjev. V javnosti je krožilo kar nekaj imen kandidatov za voditeljsko vlogo, nekateri mediji so pisali, da je bilo pri odločanju zelo »vroče«.
O tem vam ne morem nič povedati. To bi morali vprašati odgovorno urednico informativnega programa Manico Janežič Ambrožič. Vem le to, da je v vlogi voditelja želela novinarja z izkušnjami. Pred enim letom me je poklicala in povabila k sodelovanju.
Že pred letom dni?
Ja. Tako sem si lahko vzela čas za temeljit razmislek. Odločitev ni bila lahka, saj sem tudi v službi na Radiu Slovenija uživala. Delala sem z zelo dobro novinarsko ekipo. Radio je zahteven medij. Veliko mi je dal, marsičesa sem se naučila. Sicer pa sem se v vseh dosedanjih delovnih kolektivih izvrstno počutila. Tudi na Delu in v drugih medijih, kjer sem delala.
Ne le novinarka, tudi prekaljena politična analitičarka in komentatorka ste. Zakaj prav politika?
Šlo je za splet naključij. Na začetku moje novinarske poti se je Slovenija osamosvajala. To je bil čas burnega političnega dogajanja. Bila sem mlada novinarka na nacionalni televiziji, zadolžili so me za spremljanje teh dogodkov. Notranjo politiko tako spremljam od nastanka naše države, zato danes lažje razumem aktualno politično dogajanje. Politika me zanima.
Je kateri od politikov kdaj na vas kakorkoli pritiskal?
Ne, to se ni zgodilo. Neposrednih pritiskov s strani politikov nisem doživela, posrednih pa veliko. Vemo, da poskusi vplivanja na medije s strani različnih interesnih skupin obstajajo. Pritiski so lahko zelo subtilni oziroma prefinjeni. Na nas novinarjih pa je, da jih znamo prepoznati in se jim upreti.
Kljub temu da so politiki nenehno pod plazom kritik, me zanima, ali vas je kateri od njih navdušil?
Politika je zgolj poklic. Eni ga opravljajo bolje, drugi slabše. Eni so bolj, drugi manj talentirani. Poraja se mi primerjava z novinarskim poklicem. Če urednik nima dobre ekipe novinarjev, je nemočen. Tudi učinkovitost politika je zelo odvisna od tima sodelavcev, ki si ga izbere. Uspešnih politikov smo imeli v zgodovini kar nekaj. Vprašanje pa je, ali bi vidnejši politični liki iz 90. let prejšnjega stoletja uspešno delovali tudi danes.
Ljudje so nad politiki razočarani. Ne zaupajo jim. Nekateri zato menijo, da bi tudi pri nas veljalo dosledno vzgajati oziroma izobraževati politično elito.
Zagotovo. Politika je stroka. Politiki se sicer izobražujejo v sklopu večjih, evropskih političnih družin. Učijo se javnega nastopanja in drugih veščin. A javnost politikom ne zaupa več. Išče nekaj novega. Nekakšno novo upanje. Nekoga, ki bo drugačen. Vendar ni nujno, da je novo tudi boljše. O tem smo se že lahko prepričali. Ta proces iskanja novega se je začel pred približno desetimi leti, ne le pri nas, tudi v Evropi. Velike etablirane stranke izgubljajo podporo, pridobivajo nove, alternativne. Ali bodo res boljše, ne vemo. Tudi one bodo zgolj del političnega sistem, morale se bodo prilagajati pravilom in sklepati kompromise. Zaupanje v politiko je tako zelo nizko tudi zato, ker je javnost zgrožena nad dejstvom, da politiki niso imuni za korupcijo.
Živimo v času izjemnega tehnološkega preboja, prihodnost pa se zdi bolj negotova kot kdajkoli prej.
Živimo v času zelo velikih sprememb. Zaznavamo jih tako na tehnološkem kot tudi družbenem in generacijskem področju. Samo poglejva današnje najstnike! Popolnoma drugačni so od svojih starih staršev. Prvič v zgodovini človeštva se dogaja, da vnuki učijo svoje dedke in babice, kako se upravlja računalnike in telefone, saj se ne znajdejo v digitalnem svetu. Doslej so vedno starejši učili mlajše. Čas velikih sprememb poraja nove izzive, nove dileme, jasnih odgovorov pa še ni. Ne vemo, kaj nas čaka. To se odraža tudi v političnem sistemu oziroma v upravljanju države. Pojavlja se vprašanje, ali je obstoječi sistem res najboljši? Je edini možen?
Menite, da bo predsednik vlade Marjan Šarec uspel z manjšinsko vlado zaključiti mandat?
Na domači politični sceni smo priča nekakšni nestabilni stabilnosti. Moje mnenje je, da ta hip nikomur ne ustreza iti na volitve. Spori med strankami zagotovo bodo, vendar ocenjujem, da se ne bo zgodilo nič radikalnega. Menim, da bi aktualna vlada lahko predčasno zaključila mandat le, če bi se začela nova gospodarska kriza. Če bi ljudje začeli živeti slabše in bi se kopičilo njihovo nezadovoljstvo. Tej vladi gre v prid to, da ni gospodarske krize.
Premierju Marjanu Šarcu je javno mnenje že kar nekaj časa zelo naklonjeno. Zakaj?
Mislim, da je predsednik vlade Marjan Šarec odraz časa, ki ga živimo. Ljudje se že nekaj let, od izbruha krize, čutijo čedalje bolj odtujeni od politikov in vrhov odločanja, Šarec pa se kot izkušen igralec zna ljudem približati, jih nagovoriti. Poleg tega je vešč javnega nastopanja. Daje vtis odločnosti. Sem pa zelo previdna pri ocenah priljubljenosti politikov. Javno mnenje je zelo nestanovitno, lahko se spremeni čez noč. Temu smo že bili priča. V mislih imam na primer Gregorja Viranta, ko mu je pred leti v anketah kazalo, da bo novi predsednik vlade, a ga je v zelo kratkem času »odnesla« afera z letalskimi vozovnicami.
Izkušena, verodostojna novinarka ste, ki gradi uspešno kariero. Kako pa vidite medijsko krajino pri nas?
Razlogov za nezadovoljstvo je veliko. To, kar se je zgodilo na področju medijev v Sloveniji, je popolna katastrofa. Poklopilo se je kar nekaj usodno uničujočih elementov. Dejstvo je, da je medijski svet tako doma kot v zahodnem svetu po prihodu novih digitalnih medijev padel v krizo. Na spremembe klasični mediji niso bili pripravljeni. In še vedno niso našli poslovnega modela, ki bi jim omogočal preživetje. Vprašanje je, kako plačati kakovostno novinarsko delo. V tem kontekstu je Slovenija del svetovnega trenda. Je pa slovenska posebnost ta, da so mediji pri nas šli skozi proces lastninjenja, ki je bil uničevalen. Medije so kupovali tisti, ki so z njimi želeli zgolj zaslužiti, ne pa zagotavljati pogojev za dobro novinarstvo. Okrevanje še traja. Me pa kot novinarko še posebej boli dejstvo, da teh težav nismo znali oziroma zmogli predstaviti javnosti. Toda kljub vsemu verjamem v novinarstvo. Prepričana sem, da bo preživelo. Nisem pa prepričana, da bodo preživeli tudi mediji.
Ker morate biti vedno v toku z aktualnim dogajanjem, najbrž spremljate več medijev.
Redno spremljam tiste, ki so po moji oceni verodostojni. Berem več časopisov. Novice spremljam tudi na družbenih medijih, ker so hitrejši od klasičnih. Na televiziji spremljam predvsem informativne oddaje. Tako na naši nacionalni televiziji kot na komercialnih, tudi svetovnih. Tehnologija nam omogoča, da lahko televizijski program gledamo z zamikom, in to s pridom uporabljam.
Prej ste rekli, da verjamete v novinarstvo. V kaj še verjamete? Kaj vas motivira, navdihuje, poganja skozi življenje?
Eno od ključnih gonil je zagotovo moja radovednost. Že odkar pomnim, želim razumeti ozadje in bistvo dogajanja. To me vznemirja. Imam to srečo, da je tudi moj mož novinar in sva si glede tega podobna. Se pa zadnja leta v meni prebuja potreba, da imam stvari bolj pod nadzorom. Želim, da so zadeve urejene, predvidljive. Postala sem bolj organizirana oseba. To mi koristi pri uredniškem delu. Če je človek organiziran, se lahko izogne marsikateri težavi. Včasih je bilo drugače. Bolje sem funkcionirala v ustvarjalnem neredu.
Menda ste tudi vztrajni.
Res je. Vztrajna sem. Sebe doživljam kot »tekačico« na dolge proge. (smeh) Kadar smo v osnovni šoli tekli, sem bila najboljša prav v maratonih, precej slabša pa na krajše proge. Menim, da z vztrajnostjo lahko dosežeš vse, kar si želiš. Lahko izpolniš pričakovanja, ki jih imaš do sebe. Se pa zavedam, da nič ne pride čez noč. Vztrajam, če verjamem, da delam prav in dobro. Žal pa opažam, da ljudje pogosto prehitro obupajo.
Kaj ste vi dali novinarstvu, vemo vsi, ki spremljamo vaše delo, kaj pa novinarstvo daje vam?
Ker je novinarski poklic zelo izpostavljen, je v meni izostril občutek odgovornosti in poštenosti. To sta dragoceni vrednoti, ki sta del mojega razmišljanja in delovanja. Novinarji ne smemo govoriti neresnic. Mi delamo za ljudi in moramo povedati stvari take, kot so. Zavedati se moramo odgovornosti do javne besede. Vedno in povsod.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana
