Gospod Cukjati, kaj je trenutno vaša glavna skrb?
Glavna skrb je, da državne institucije ne bodo podlegle medijskim spinom in pritiskom. Povsod namreč lahko slišimo izjave, da se bo slovensko gospodarstvo sesulo, če tega objekta na Vrhniki ne bo oziroma če Kemis zapre svoja vrata. Toda če to drži in država brez tega ne more delovati, potem menimo, da je treba nekoga posesti na zatožno klop, saj je neverjetno, da se je dovolilo tako »pomemben« objekt prodati tujim lastnikom. Se vam ne zdi to malce kontradiktorno? Pred prodajo Gorenja, ki je lastnik Kemisa, Kitajcem se ni oglašal nihče. Jasno je, da bo zasebni lastnik obrat, ki mu ne prinaša dobička, zaprl, mar ne? In tudi Kemis lahko kadarkoli zaprejo. A to prej ni skrbelo nikogar.
Kakšne so vaše trenutne aktivnosti?
Proti Kemisu se vodi več postopkov. Uspeli smo postati stranka v postopku, ki ga vodi gradbena inšpekcija. Želimo biti tudi stranka v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja, kar je izredno pomembno, saj le-to odloča o tem, ali se bo ta dejavnost še izvajala na tej lokaciji ali ne. Uspelo nam je dokazati, da je Kemis, kljub vsem opozorilom, da ne delujejo v skladu s pravnim redom Slovenije, šel v zelo drzno gradnjo novega ogromnega podzemnega objekta. In to kljub temu, da so bili ves čas na očeh tako lokalne skupnosti, državljanov kot državnih institucij. In če država dovoli in prizna, da ta objekt ni črna gradnja, zgolj zavoljo tega, ker si tu želi dejavnost hranjenja in predelave nevarnih odpadkov, dejansko pade pravna država.
Ali lahko Kemis stori karkoli, da bi se vi premislili?
Menim, da ne. Celotna zgodba, ki se je začela po letu 2000, se je odvila tako, da se je nezaupanje občanov rušilo več kot 15 let. Zaupanje se ni izgubilo čez noč, zgolj s tem požarom. Mi smo že leta opozarjali, da objekt Kemisa ni bil grajen tako, kot je bilo obljubljeno krajanom. In če te nekdo ves čas zavaja, mu težko verjameš. In če je vsaka zadeva narejena zgolj do zakonskega minimuma, ne pa z mislijo na koristi in želje občanov, potem takemu podjetju težko zaupaš.
Obstaja dialog?
Večkrat smo se sestali s predstavniki Kemisa, tako na njihovo kot na našo pobudo. Sestali smo se tudi s predstavniki Gorenja Ekoinvest. Vendar mi si želimo sestanka s tistimi, ki o Kemisu dejansko odločajo. In to ni Kemis, ni Gorenje Ekoinvest, temveč kitajska korporacija, ki je Gorenje kupila: Hisense International. Če se pogovarjamo z vodstvom Kemisa, se pogovarjamo le o ureditvi obstoječega stanja: kje bo kaj stalo, ali bo posoda strupa na levi ali na desni strani. Ne pogovarjamo pa se o bistvu, torej o tem, ali ta dejavnost spada v sam prostor. To pa se lahko pogovarjamo le z lastnikom.
Ravno pred nekaj dnevi smo dobili dopis, da glede na to, da je gradbena inšpekcija odločila, da so vsi obnovljeni objekti v Kemisu črna gradnja, ne čutijo potrebe, da bi se sestali z nami. Mi smo se s korporacijo Hisense, z Gorenjem, pripravljeni pogovarjati o spremembi prostorskih planov, tako da bi bilo tu možno zbiranje bele tehnike, kot je bilo to v osnovi zamišljeno, za skladišče, logistični center, ker si zbiranja nevarnih odpadkov tu ne želimo več. Ta dopis kaže njihov način delovanja. Z nami so se pripravljeni pogovarjati le, ko nas potrebujejo. Vedno imam občutek, da komunikacija poteka s figo v žepu.
Vas občani podpirajo v vaših prizadevanjih?
Občinski svetniki in krajevna skupnost se zavzemajo za to, da se ta dejavnost umakne iz naše občine. Torej podpora znotraj občinskega sveta je stoodstotna. Nikogar ni, ki bi si želel, da Kemis v takšni obliki ostane tu. Vsi nam govorijo, da je Vrhnika že imela umazano industrijo tudi v preteklosti, na primer IUV. V tistem času ekološkega zavedanja še ni bilo, poleg tega so ta podjetja sodelovala z lokalno skupnostjo popolnoma drugače. V njih je bilo zaposlenih bistveno več ljudi, poleg tega pa so za Vrhničane storili ogromno, zgradili so smučišče, telovadnico, športni park, od Kemisa pa Vrhnika nima nič. Zgolj težave.
Kaj menite o izjavah, ki napovedujejo zlom gospodarstva, če se Kemis zapre?
To je velik pritisk na občino. A jaz sem župan Vrhničanov. Oni so me izbrali in jaz moram zastopati njihove interese. In ne čutim se dolžnega omogočiti, da bo Vrhnika zbirala nevarne odpadke vse Slovenije. Se pa zavedam odgovornosti in predlagam ministru za okolje, da se spremeni zakonodaja tako, da se zbiranje nevarnih odpadkov prenese na občinska komunalna podjetja. Vsaka občina bi tako poskrbela za svoje nevarne odpadke, država pa naj poskrbi za logistiko in za odvoz v sežigalnico. Torej to odgovornost imam, poskrbeti za onesnaževanje, ki nastane v naši občini. Kot vem, je 12 občin že privolilo v to, da se pri njih lahko zgradi sežigalnica. Vlada naj se dogovori za lokacijo, občini odmeri odškodnino, kot jo dobi Občina Krško zaradi nuklearke, in zadeva je rešena. Občine pa bomo skrbele vsaka za svoje nevarne odpadke, s čimer bi se tudi nevarnost razpršila.
Kakšno pa je stanje okolja po požaru?
Delal naj bi se monitoring na vodi, torej na potoku Tojnica, a mi menimo, da se izvaja na premajhnem območju. Monitoring je naročil Arso in ga mora izvesti oziroma plačati Kemis. A po našem mnenju bo monitoring potekal prekratek čas in na premajhnem območju. Poleg tega menimo, da so v Tojnici iskali le določene kemijske spojine, kar je premalo za celostno sliko. Občinska svetnica je naročila toksikološke raziskave, ki so pokazale, da je bilo onesnaženje tako veliko, da bi lahko prišlo do okvare genskega materiala vodnega življa v Tojnici. Posledice tega so lahko vidne šele čez leta.
Kaj lahko občine sploh storijo, ko ugotovijo, da podjetje na njihovem območju krši okoljsko zakonodajo?
Ko je enkrat takšno podjetje legalno v nekem kraju, se je proti njemu težko boriti. Ko je enkrat izdano okoljevarstveno dovoljenje, ima odprte možnosti za opravljane svoje dejavnosti. Težava pa je v tem, da nadzor ni najbolj učinkovit. Ker če se kasneje izkaže, da je podjetje šlo prek meja ali pa da dovoljenje ne bi smelo biti niti izdano, bi to terjalo odgovornost nosilcev državnih pooblastil in tu je razlog, da se zadeve težko premikajo. Preden so tovrstni objekti postavljeni, pa ima seveda občina v rokah škarje in platno, saj se s prostorskimi načrti opredeli, kaj na svojem območju dovoljuje in česa ne.
Kako bi ocenili sodelovanje z inšpekcijskimi službami?
Pri gradbeni inšpekciji smo morali »odteči tri kroge«. Na prvi stopnji je inšpekcija izdala odločbo v korist Kemisa, mi smo se pritožili, ministrstvo je pritrdilo inšpekciji, nato smo se spet pritožili na upravno sodišče, kjer so nam pritrdili in zadevo vrnili v ponovno odločanje inšpekciji. Krog se je ponovil in šele takrat, ko je sodišče pozvalo inšpekcijo, da se je morala izjasniti, ali je obnovljeni objekt črna gradnja ali ne, je inšpekcija ukrepala. Tako da ne morem reči, da je sodelovanje z inšpekcijami ravno zgledno.
Pa menite, da je Kemisov novi objekt zdaj boljši?
Prepričan sem, da je zdaj objekt boljši, kot je bil. O tem ne dvomim, dvomim pa o tem, da smo Vrhničani zdaj varni. Zdajšnja retorika direktorja Kemisa je namreč enaka tisti, ki smo je bili deležni pred požarom. In to je, da je objekt grajen po najboljših standardih in da smo lahko mirni. Pred požarom naj bi bil objekt požarno grajen po nemških, zdaj po ameriških standardih. Vsa težava je v tem, da ustrezen sistem ni bil vzpostavljen 15 let nazaj, kakor je bilo obljubljeno, in ker v obnovo niso šli s pridobitvijo gradbenega dovoljenja oziroma v skladu s slovensko zakonodajo. Zavedajo se namreč, da če bi zanj zaprosili, bi ponovno stekel postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja in prepričan sem, da Arso glede na veljavne evropske direktive ne bi smel dopustiti, da je tak objekt postavljen tako blizu urbanega okolja.
