Država za subvencioniranje šolske prehrane nameni 44 milijonov evrov na leto, od tega na osnovne šole odpade nekaj več kot 35 milijonov, nekaj več kot devet milijonov evrov pa se nameni subvencioniranju prehrane v srednjih šolah. Pri tem se je znesek za prehrano v osnovnih šolah v zadnjih dveh letih povečal, država je še leta 2016 temu namenjala za 8,5 milijona evrov manj.
V osnovni šoli država učencem subvencionira malico in kosilo, v srednji šoli pa le malico. Do brezplačne malice v osnovni šoli so upravičeni učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 553 evrov, do brezplačnega kosila pa učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 376 evrov. V srednji šoli imajo subvencije tri stopnje. Do polne subvencije, torej brezplačne malice, so upravičeni dijaki iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 433 evrov, do delne, 70-odstotne subvencije so upravičeni učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo znaša od 433 do 546 evrov, do 40-odsotne subvencije pa učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo znaša od 546 do 659 evrov.
V šolskem letu 2018/19 je od 184.000 učencev subvencionirano malico prejemalo 104.000 učencev, kar je 57 odstotkov vseh, subvencionirano kosilo pa nekaj več kot 48.000 učencev oziroma 26 odstotkov vseh. V srednjih šolah je od 74.000 dijakov subvencionirano malico prejemalo nekaj manj kot 32.000 dijakov oziroma 43 odstotkov vseh.
Če hrana ni kakovostna, lahko pogodbo razdrejo
Po zakonodaji morajo vse šole obvezno zagotoviti malico, kot dodatno ponudbo pa lahko zagotovijo še zajtrk, kosilo in popoldansko malico. Nekatere šole za obroke poskrbijo v lastni kuhinji, druge pa imajo za to najete zunanje izvajalce. Za vse pa velja, da morajo za nabavo živil ali izbiro zunanjega izvajalca izvesti javno naročilo.
Ravnatelj Gimnazije Ledina Roman Vogrinc pravi, da imajo za pripravo hrane izbrano zunanje podjetje, pri čemer se del hrane pripravi v njihovi kuhinji, delno pa zunaj, odvisno od tehničnih zmožnosti šolske kuhinje. Dobavitelja so izbrali z javnim razpisom, a pri izboru ni bila odločilna cena malice, saj je ta določena s strani države, temveč najemnina, ki jo izvajalec šoli plača za razdelilno kuhinjo in jedilnico, ki ju uporablja. »A iskreno povedano, v zadnjem času nekega resnega interesa med ponudniki ni zaznati, tako da smo šole zadovoljne, če se sploh kdo odloči sodelovati. Kot slišim tudi od ravnateljev, katerih šole same izvajajo šolsko prehrano, je treba vzrok iskati v prenizki ceni, ki je določena za posamezen obrok,« pravi. V šolskem letu 2918/2019 je bila namreč cena malice za dijaka 2,42 evra.
Iz razpisa, ki ga je lani objavila Gimnazija Ledina, je sicer razvidno, da je šola zahtevala, da so vsi obroki ustrezne prehranske kakovosti ter količinsko in sezonsko prilagojeni, pri čemer mora vsak obrok vsebovati od 20 do 30 odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Praviloma naj bi bil obrok sestavljen najmanj iz glavne jedi s prilogo, solate, kruha in obveznega napitka. Obroki ne smejo biti enolični in se ne smejo ponavljati prej kot v 21-dnevnem intervalu.
Za nabavo kakovostnih sestavin so se naučili trikov javnih razpisov
V Osnovni šoli Mirana Jarca po navedbah tamkajšnje vodje šolske prehrane Matejke Skrbinšek malice in kosila za učence pripravljajo v lastni kuhinji. Za dobavo sestavin razpišejo javni razpis, pri čemer pazijo, da nabavljajo kakovostna živila. Zato v razpisu tudi navedejo natančne karakteristike živil, pravi.
Med prijavljenimi ponudniki morajo po zakonu izbrati najugodnejšega, lahko pa po besedah Skrbinškove pogodbo z njim razdrejo, če ne zagotavlja ustrezne kakovosti, in živila naročijo pri drugem ponudniku. Zato je po njenih besedah dobro imeti izbranih več ponudnikov, a slednje ni vedno mogoče, saj se lahko na razpis prijavi tudi samo eden. V tem primeru morebitna neustrezna živila zavrnejo ali napišejo pritožbo, pravi.
Posebni obroki po mnenju zveze aktivov svetov staršev za šole velik izziv
Glede posebnih obrokov zakonodaja šolam nalaga, da morajo zagotoviti le tiste, ki jih učencem predpiše zdravnik. V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije ob tem ugotavljajo, da zadovoljevanje potreb otrok po posebnih menijih šolam predstavlja velik izziv, saj je pred leti število posebnih želja precej naraslo. Razlogi so, kot pravi predsednik Antona Meden, bolj kot ne objektivni, saj imajo šole zelo različne pogoje priprave hrane – od prenovljenih, sodobno opremljenih kuhinj, v katerih pripravljajo obroke tudi za širšo lokalno skupnost, do majhnih prostorov, ki niti niso kuhinje, temveč le razdelilnice hrane.
Kot dodaja, se je pred leti zaradi prevelikega zdravniškega odrejanja posebnih diet ob robu pogovorov o sistematskih pregledih vnela razprava med pediatri in ravnatelji: »Kolikor nam je znano, so ti pogovori obrodili nekaj uspeha in je zdravstvena stroka omejila število diet na obvladljivo število.« Ob tem še pove, da na splošno posebni obroki v šolah vsaj po njihovem mnenju niso težava, ki bi morala odvzemati prostor drugim šolskim temam.