Konopljin beton
»Pri olesenelem steblu konoplje notranji del sestavljajo kratka, zunanji del pa dolga vlakna, iz katerih se plete vrvi, na primer; notranja vlakna se razseka in se dobi konopljin pezdir, 1–3 centimetre dolge koščke, podobne lesnim sekancem, to se zmeša z mešanico hidravličnega in gašenega apna ter še nekaterih drugih potrebnih naravnih primesi v ustreznem razmerju z vodo. To je konopljin beton, ki ima funkcijo zidu in izolacije hkrati. Konopljin beton se lahko vgrajuje tako, kot pri tej hiški, da se hišo opaži in nato noter vsuje beton, ki se ga sproti meša z velikim mešalnikom. Drugi način je, da uporabiš stroj z rezervoarjem. Stroj meša in brizga hkrati, kar je hitreje, narediš pa lahko tudi veliko bolj homogen zid, saj se pri prvem načinu lahko vedno pojavijo človeške napake. Tretji način pa so elementi, ki se predhodno naredijo v tovarni; prednost je, da pri gradnji nisi odvisen od vremenskih razmer, letnega časa in podobno, ampak ves čas delaš v optimalnih razmerah. Tako laže zagotoviš konstantnost, zmanjša se tudi strošek,« pravi Primož Zorec.
Začetno navdušenje je počasi žal upadlo, Irena Rotar iz Ekoci Slovenije, kjer si že dolgo in morda tudi najbolj vztrajno prizadevajo za obuditev uporabe industrijske konoplje v celoti, meni, da se je »skupna vizija nekaterih deležnikov razkropila, najbolj zavzeti so šli vsak po svoje in celotni krogotok od semena do končnega izdelka ni bil vzpostavljen.«
Toda tako rekoč v isti sapi ta nepopravljiva optimistka doda, da je vendarle bilo že veliko narejenega in da gredo stvari v pravo smer. Morda ne s tako hitrostjo in obsegom, kot bi si tisti, ki se zavedajo neizkoriščenega potenciala industrijske konoplje, želeli, pa vendar. Treba se je povezovati in sodelovati, pravi Irena Rotar, tako strokovnjaki kot podjetniki in pridelovalci, svoj delež spodbude pa bo morala pri tem odločneje in bolj vizionarsko pristaviti tudi politika.
Neizkoriščen potencial
Prav zdaj se najbrž bolj kot kadarkoli doslej odloča o tem, ali bomo za svoje potomce izbrali trajnostno prihodnost ali pa vztrajali pri zdajšnjih načinih, ki ne človeku ne naravi v resnici ne prinašajo veliko dobrega. Vsekakor ne dolgoročno. »Podnebne spremembe so tu – kmetje pa še kar sejejo rastline, ki so neprilagojene podnebju in območju. Že več let zapovrstjo gledamo, kako suša uničuje koruzo, ki je stalnica na večini polj v Sloveniji. Le zakaj ne bi sejali industrijske konoplje, ki jo kmetje lahko tudi dodajajo krmi, na primer, in uspešno prodajo celotno rastlino, ki bo, poleg bogatega ekonomskega učinka za kmetijo, varovala okolje in plemenitila zemljo,« se sprašuje Rotarjeva.
Znanje o industrijski konoplji, ki zdaj pri večini na srečo ne vzbuja več zgolj asociacij na »trav'co«, se širi. Olja, čaji, moka …, to nam postaja že kar znano in domače; da je ta rastlina z izjemnimi lastnostmi pomembna tudi kot surovinska osnova za številne industrijske izdelke, pa nam je še vedno nekoliko tuje. Papir, embalaža, oblačila, gradbeni material … je mogoče pridobivati iz industrijske konoplje, in tudi na teh področjih smo v Sloveniji vendarle nekaj že naredili.
Žal je bilo nekaj poskusov tudi neuspešnih. »V Taboru pri Vranskem,« spomni Irena Rotar, »je bil vzpostavljen predelovalni obrat konopljinih stebel. Ker takrat še ni bilo znanja, katero konopljo gojiti, kdaj jo žeti, so bili nezadovoljni s konopljino slamo, s ceno in izdelki tako nekateri kmetje kot predelovalci. Na pobudo Ekoci je bil vzpostavljen razvoj konopljinih nogavic v Tekstilni tovarni Polzela, in ta je v prvih šestih mesecih poslovala z dobrimi učinki predvsem v tujini, potem pa je država prodala tovarno in skupaj z njo pokopala tudi razvoj te panoge.«
Postane naj prednostna surovina
Za predelavo uporabe konopljinih stebel je potrebna velika investicija, povezanost deležnikov na tem področju pa močno šepa, ni še pravega razvoja, pravi Rotarjeva. »Potrebno bi bilo širše zavedanje ljudi, da se vzpostavi trg, velik zagonski kapital za proizvodni obrat ter interes države, da v prizadevanjih za odpravo sledov podnebnih sprememb naravne materiale, torej tudi industrijsko konopljo, uvrsti med prednostne surovine ter uredi zakonodajo na tem področju in razpiše projekte, ki bodo podpirali tovrstne dejavnosti.«
Eno od trajnostno naravnanih področij uporabe industrijske konoplje, ki se jim srčno posveča Ekoci, je vsekakor uporaba konoplje v gradbeništvu. Konopljino gradnjo bodo letos, denimo, podrobneje predstavili konec avgusta na sejmu Agra (industrijska konoplja je pomemben del učnega permakulturnega poligona Zeleni dragulji narave, ki ga je Ekoci zasadil v sodelovanju s Pomurskim sejmom), konoplja v gradbeništvu pa je bila tudi tema na sejmu Natura, in sicer v sodelovanju s Primožem Zorcem in njegovim podjetjem CoGreen.
Človeku in okolju prijazna konopljina hiška
Primoža Zorca so leta izkušenj z gradbenimi projekti, potreba po čim tesnejšem stiku z naravo, navdušenje nad mojstrstvom in intuitivnim znanjem prednikov ter želja, da s svojim delovanjem pozitivno vpliva na okolje, pripeljali do gradnje s konopljo. »Moja prva in zadnja izbira,« je rekel, ko smo na Goričkem sedeli pred ljubko konopljino hiško, ki je del prav posebne turistične apartmajske ponudbe, zamisli Nataše Gerič Pal. Apartmaji so zrasli v nedotaknjenem ter s svetlobo in hrupom še neonesnaženem okolju. Gre za tri hiše z apartmaji. Ena je bila nekoč hlev, to so v apartmaje preuredili s klasično gradnjo, so se pa potrudili, da so pri tem uporabili čim naravnejše materiale. Drugo, staro, delno porušeno cimprano hišo, so obnovili z materiali in na način, kot so to počeli pred sto leti, ko so veliko vedeli o tem, kaj je potrebno, da je hiša prijetna za bivanje in do okolja prijazna. Tretja, novogradnja, pa je že omenjena konopljina hiška. »Sodobne gradnje povzročajo bolezni, saj poznamo sindrom bolnih stavb, konopljina hiška pa je bliže človeku in ponuja bolj zdravo bivanje,« je poudarila Nataša. »Arhitektura je zasnovana z najmanjšo kvadraturo z največjim izkoristkom, zato ji tudi rečemo hiška miška oziroma konomiška.«
Zdravo, prijetno, varno
Trstična prevleka streh in sten govori o vplivu prekmurske tradicionalne kritine, sicer pa gre za sodoben dizajn. Tloris hiške je 36 kvadratnih metrov, grajena pa je etažno. Spodaj sta kuhinja in dnevna soba, zgoraj spalnica. Hiška je narejena iz konopljinega betona, stene so debele 30, tla 25 centimetrov. Okna so lesena, s trislojno zasteklitvijo, tla so v rezani opeki, da bo talno gretje najbolj prevodno, ometi so glineni, zunanji fasadni del je iz naravnih materialov, barva žgano apno s pigmenti. Talno ali stensko gretje, stvar odločitve, je praviloma dovolj za ogrevanje, saj konoplja akumulira dovolj toplote in jo odvaja v prostor. Idealna je tudi vlažnost prostora, saj konoplja vzdržuje 55-odstotno vlago vse leto. V konopljini hiši si varen pred zajedavci, ker zaradi apna ne zaidejo v konopljin beton, prav tako je hiška precej varna pred ognjem. Meritve so namreč pokazale, da se je pri enournem gorenju 15-centimetrskega ognja iz 10 cm oddaljenega gorilnika temperatura na drugi strani 30 cm debele stene iz konopljinega betona zvišala za pičlo stopinjo.
Vse to in še več, tudi nevtralizacija sevanj, na primer, so pozitivne plati gradnje s konopljo, njihov skupni imenovalec pa je, da gre za zdravju in okolju prijazen način. Ko sodobna stavba odsluži svoje, se spremeni v odpadke, ki onesnažujejo, konopljina hiška, ki predvidoma zdrži sto in več let, se lahko zaradi naravnih materialov, iz katerih je narejena, brez posledic zlije oziroma vrne v naravo.
Tako Primož kot Nataša poudarjata, da je proizvodni krog od sajenja do žetve in proizvodnje energetsko bistveno manj potraten kot pri proizvodnji PVC, na primer. Veliko manj energije je potrebne za proizvodnjo in ni okoljsko spornih odpadkov.
Kmetje potrebujejo spodbudo
Za zagon tega zelenega krožnega gospodarstva so seveda potrebni – kupci. Konopljina hiša vas zdaj stane približno 15 odstotkov več od klasično zgrajene, če bi bil material pridobljen lokalno in bi torej odpadli stroški transporta, ki je v tem primeru dražji od materiala samega, bi se cena temu primerno znižala. »Če želimo zagotoviti lokalni vir,« je povedal Primož Zorec, »morajo biti kmetje spodbujeni za sajenje ustreznih vrst industrijske konoplje, ki imajo večji odstotek stebla kot cveta oziroma semen. Slednjih imamo v Sloveniji že kar veliko, mi pa potrebujemo steblo. To pri nekaterih vrstah lahko zraste tudi do pet metrov visoko.«
Eno so torej spodbude za sajenje primernih vrst konoplje, drugo pa zagotovljen odkup. »To je najina skupna vizija,« sta nam povedala sogovornika, ki v prihodnost uporabe industrijske konoplje kljub nekaterim težavam trdno verjameta, hkrati pa pozivata državo oziroma Gradbeni inštitut ZRMK, naj se načrtovanih smernic za trajnostno gradnjo loti premišljeno, predvsem pa brez pritiskov največjih podjetij. »Dvomim, da bo potem gradnja res trajnostna,« je pripomnil Primož in med drugim omenil še zeleno javno naročanje. Saj zveni lepo, toda kako naj manjši obrtnik, ki želi graditi trajnostno, pristopi k razpisu, ko ga vsi potrebni certifikati stanejo vsaj 15 tisoč evrov, okoljska deklaracija 20 tisoč …
Na potezi je država
Da bo zeleno gospodarstvo, torej tudi uporaba industrijske konoplje, bolje zaživelo, brez pametnih in vizionarskih potez države preprosto ne bo šlo. Tako menijo tudi v Ekoci, kjer med drugim predlagajo preučitev možnosti povrnitve stroškov za pridobitev STS – slovenskih tehničnih soglasij, certifikatov ter okoljskih deklaracij za uporabo materialov na organski osnovi, s čimer bi spodbudili uporabo naravnih in lokalnih materialov. Da ne bi, tako kot zdaj, nekateri kupovali gline od Avstrijcev, ki imajo zanjo pač certifikat, saj tiste s svojega dvorišča ne smejo uporabiti, ker zanjo nimajo certifikata, če omenimo le en primer okorelih predpisov, zaradi katerih je tudi potencial industrijske konoplje v Sloveniji še vedno premalo izkoriščen.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
