Kar težko je verjeti, da je ta bogata dežela vode, mogočnih gozdov, polnih najrazličnejših živali, številnih kraških jam, planinskih poti in slikovitih vasi pravzaprav v občini z največ vasmi, kjer živi najmanj ljudi – v petnajstih vaseh živijo eden, dva, trije ali štirje prebivalci. Župan Ivan Črnkovič si želi spremembe za svoj rojstni kraj in ima veliko idej, kako v prazna naselja znova vnesti življenje. »Treba je delati, vzdržati, si pridobiti podporo ljudi, ki tu živijo, in države, če želimo Kostel dvigniti iz preteklosti,« pravi.
Na poti do vasi Vas, kjer smo se v občinski stavbi Kostela srečali z županom, sva se s fotografom ustavila v Suhorju. Objema ga hrib, ki ga varuje pred hudimi vremenskimi ujmami, tudi nevihtami, ki nas zadnje čase tako pestijo. »Zato se pa imenuje Suhor,« je razložila Nada Lipovec, ki z možem Ivanom tam ostaja vse poletje. »Sosed je tu prijavljen, a bo stalno prisoten, ko se upokoji, takrat bova morda tudi midva ostala čez zimo.« Lipovčeva sta bila edina prebivalca, ki smo ju v tej sicer lepi vasici srečali. Okolica približno ducata hiš je bila pokošena, urejena, vsako hišo so obdajali rožnati grmički, vse je dišalo in prekipevalo od življenja. Razen ljudi seveda. »Poleti je ob vikendih tukaj kar živahno, ljudje prihajajo na svoje domačije,« je povedala Nada. Ker v Kočevju živi v bloku, si je tu uredila gredico, kjer pridela vso zelenjavo za svoje potrebe, z možem imata čebelnjak, skrbita za cvetne gredice in uživata. Včasih gresta do Kolpe, pa tudi do morja ni prav daleč. »Pozimi pa tukaj nimaš kaj početi. Nikogar ni, ni javne razsvetljave, hitro se stemni in te je kar strah hoditi po vasi.« Malo jima je neugodno zaradi beguncev – policisti stalno patruljirajo po vaseh (tudi mi smo jih videli), pa tudi zaradi medvedov, s katerimi se prebivalci Kostela stalno srečujejo. »Lani sem sedela zunaj na gugalniku, pa slišim, da se je zadaj za hišo prevrnil smetnjak. Mislila sem, da je veter, šla sem ga pobrat in se iz oči v oči srečala z medvedkom, ki je sedel za prevrnjenim smetnjakom. Oba sva se ustrašila,« se je smejala Nada. Ker imata rada Suhor, bi tu živela vse leto, če le ne bi bila sama.
Na nas so pozabili
»Pred tednom dni nas je obiskal predsednik vlade, kar je bil velik dogodek za Kostel. Povedali smo mu, da če ne želi pritiska migrantov na obmejnem področju, moramo zapolniti prazne vasi, za to pa mora nekaj narediti država,« je dejal župan Ivan Črnkovič, ki že več desetletij živi v Ljubljani, sicer pa je rojen v Suhorju in ima prijavljeno bivališče v sosednjih Podstenah, kjer stalno živita še dva prebivalca. »Tito je to območje razglasil za vojaško cono, tu so bila zaklonišča, kamor bi preselili vlado v primeru atomskega napada. Zaradi tega je bilo ozemlje zavrto v razvoju ter prepovedano za obiskovalce, turiste in prehod vseh drugih ljudi. Želje, da bi kraj razvijali, ni bilo, zato je ostal v nekem drugem času. Mislili smo, da se bo v vseh teh letih kaj spremenilo, ampak so na nas pozabili. Tudi zdaj nas ne bi obiskali, če ne bi bilo migracij, ki so sicer prinesle veliko škode, ampak morda nas bodo pa odprle državi in svetu. Pravi podjetniki in politiki pravijo, da je iz slabega vedno treba potegniti nekaj dobrega. Ne pričakujem denarja, želim si pa dobrih pogojev za naš gospodarski razvoj.« Eno od rešitev vidi v pridobitvi statusa davčne oaze, s tem bi privabili kapital in podjetnike, ki jim ne bi bilo treba plačevati davkov od dobička in bi bili oproščeni dajatev za zaposlene. »Take prakse pri nas še ni, drugje v svetu pa so. Pogledajo naj, katere so občine z najmanjšim proračunom, Kostel je gotovo na repu, in se potem odločijo, koliko občinam bi dovolili postati davčne oaze za recimo najmanj trideset let. To bi bilo dovolj časa, da bi prostor osvežili in bi se ljudje vrnili. Zanje bi morali zgraditi stanovanja. Če ne bo delovnih mest, se sem ne bo nihče vrnil. To sem predlagal predsedniku, ne vem pa, ali nam bodo sploh odgovorili.«
Stvari so vzeli v svoje roke
Seveda v občini ne čakajo, kaj bo odgovorila država, ampak imajo več načrtov. Veliko priložnosti vidijo v turizmu. »Iščemo vlagatelja za javno-zasebno partnerstvo za izgradnjo glampinga na naši najlepši lokaciji, kjer bi naenkrat lahko počitnikovalo od sto do sto trideset ljudi. Naredili bomo dve jezeri, vse skupaj pa popestrili z ogledom naših naravnih znamenitosti – imamo prekrasno deželo štirih potokov s pitno vodo, ki režejo naše doline in se zlivajo v Kolpo, ob njih so prekrasne sprehajalne poti, imamo veliko kraških jam, do katerih je mogoče povsem preprosto dostopati. Kostel je dežela vode, to je naš zaščitni znak.« Eden njihovih najslikovitejših pogledov je na grad Kostel, ki velja za središče pokrajine in se bohoti na strmi vzpetini z dobrim razgledom po okolici in na Kolpo, ki se lenobno vije v daljavi. »Kadar se iz reke dvigne megla in iz nje štrli le vrh vzpetine z gradom, se zdi, kot da je ta priplaval po mleku,« njegovo mogočnost slikovito opiše Andreja Likar iz Lukčeve domačije. Grad počasi obnavljajo in oživljajo, vsak petek pa se tam odvijajo različne kulturne prireditve. »Na glamping se navezuje ponudba hrane, odpreti bo treba kakšen nov lokal, restavracijo, tako se bodo odprla nova delovna mesta, na račun bodo prišli domačini z domačo pridelano ekološko zelenjavo in mesom. Tako se bo dvignila ponudba in dela bo vedno več.« Na ta način bodo gotovo privabili kakšno mlado družino, ki bo za naravo in zdravo življenje v objemu gozdov zamenjala blokovska stanovanja in sivi beton mest. Načrtujejo tudi možnosti ugodnega najema hiš in zemlje za tiste mlade družine, ki bi bile rade samooskrbne. »Vse bomo poskusili,« je zatrdil Črnkovič, ki se spominja pokrajine še izpred petdesetih let. »Tu je bilo ogromno travnikov in njiv, ko so stari starši pomrli in so se otroci začeli seliti v mesta, pa so jih porasli gozdovi. Zavod za gozdove in kmetijstvo je te njive prekvalificiral v gozd.« Problem v teh krajih je zima, ampak tudi za ta letni čas imajo načrte. »Jezeri, ki ju bomo naredili, bomo zamrznili in naredili drsališče, še vedno pa ostanejo pohodništvo, raziskovanje jam, jahalni šport, vse to lahko deluje tudi pozimi.« Če ne bi kandidiral za župana, se tudi sam verjetno ne bi stalno naselil v Podstenah, kjer prespi od dva- do trikrat na teden. »Imam svoj vrt, kjer mi vse lepo uspeva, imam svojo solato, krompir, paradižnik mi zori …« se je nasmehnil. Pravi, da je želel nekaj narediti za Kostel, zato se je skupaj z občinskimi svetniki odpovedal plačilu. »Hočem pokazati, da nisem prišel zaradi funkcije, ampak resnično želim kraju nekaj dati. Smo ekipa entuziastov, ki želimo Kostel iz preteklosti premakniti v sedanjost.«
V mestu ni miru, živali in zdrave hrane
Trenutno se v vasi vračajo upokojenci. Podjetnik Aleš Lisac pa se je v rojstno vas Slavski Laz vrnil z družino preprosto zato, ker je življenje v Kostelu veliko lepše kot v blokovskem stanovanju v Ljubljani. »V mestu ne moreš imeti miru, živali in zdrave hrane,« je povedal. Priselili so se pred tremi leti, potem ko so se več let vračali ob vikendih in jim je tako življenje postajalo vse bolj všeč. »Še pred desetimi leti sta bili v naši vasi stalno poseljeni samo dve hiši, preostali so hodili ob vikendih in poleti. Vse je bilo zaraščeno, nihče ni nič obdeloval,« se je spominjal. Zdaj pa jih je vedno več. Na posestvo je najprej naselil koze. Potem pa je na Youtubu videl prispevek o prašičih vrste mangulica in se navdušil zanje. »Najbolj so podobni divjim svinjam, pa še hleva zanje ne potrebuješ.« Žena skrbi za poljedelstvo, on pa za živinorejo, se je pošalil, na koncu pa je najlepše, ko je vsa hrana na njihovi mizi domača – njihova. Njegova otroka, odraščajoča najstnika, nista imela nobenih težav z življenjem na vasi. »Osnovno šolo Fara Kostel obiskuje 40 otrok od prvega do devetega razreda in vsi se družijo med seboj. Izredno mi je všeč, ker moram mlajšemu Levu vsake dva meseca kupiti nove športne copate, saj jih na igrišču uniči do konca, kar seveda pomeni, da ogromno časa preživi zunaj. Družijo se otroci vseh starosti, ker jih je tako malo. Tukaj ni nobenega lokala, zato gredo na pijačo čez mejo, kar pomeni, da se družijo tudi meddržavno z otroki na drugi strani.« Aleš je seveda še vedno poslovnež, od dva- do trikrat na teden gre v Ljubljano, veliko stvari pa lahko uredi kar iz domače pisarne po internetu. Nekaj svojih dejavnosti je preselil tudi v Kostel. Tu prirejajo jogo, kamp za podjetnike, ki jih nastani v bližnji Osilnici, ker v Kostelu žal nimajo mest za večje skupine, potem pa jih pelje tudi v sobo pobega, ki jo je s sodelavci uredil v Kostelskem gradu. »Tematika je zgodovinska – skozi igro spoznavajo zgodovino kostelskega gradu. Polovico denarja od vstopnine vrnemo občinskemu Zavodu za turizem.« Lisac je še povedal, da mlade privabiš s ponudbo delovnega mesta, ki pa je lahko tudi v Kočevju, saj je do tja samo pol ure vožnje. »Drugi način je seveda turizem. Če bodo županu njegovi načrti uspeli, bo s tako turistično ponudbo lahko privabil kar nekaj podjetnikov. Kar nekaj bi jih naredilo podobno, kot sem jaz.«
Dvignimo Kostel iz klešč preteklosti
Še prej kot Lisac pa sta se v vas Vrh pri Fari vrnila Bine in Andreja Likar. V Kočevju sta imela tekstilno dejavnost, potem pa ugotovila, da se jima to delo več ne izplača. V podeželsko rojstno hišo Andrejinega očeta so vozili odsluženo pohištvo in obdelovali njivo, živeli pa so v Kočevju. Andreja je prisegla, da se v hišo ne bo vrnila, potem pa se je vse obrnilo. Dobila sta domačijo in se odločila za kmečki turizem. »Lotila sva se posla, o katerem nisva vedela nič,« je začela Andreja. Oborožila sta se z različnimi znanji in se lotila dela. Zelo sta inovativna in vsako leto turiste pričakata z novimi zanimivimi domislicami. »Med drugim smo prva 'igrificirana' kmetija v Sloveniji, kar pomeni, da ponujamo različne igre, od namiznih do tistih na igriščih in iger vlog.« Strežeta svojo hrano in pijačo, najbolj pa je Andreja ponosna na svojo medeno sadno rezino z orehi in lešniki. Kot turistična vodiča svoje goste popeljeta med kostelske znamenitosti, ki jih ni malo in so pravzaprav velika spodbuda za razvoj Kostela in okolice. Še bolj pa si želimo, da bi jim uspelo dobiti primerno podporo in pomoč, da bi prizadevanja župana, njegove ekipe in posameznikov padla na plodna tla in bi, kot pravi Črnkovič, Kostel dvignili iz preteklosti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja/Jana
