Ni običajno, da bi bile v soju žarometov in v prvih vrstah pred novinarskimi mikrofoni, zato smo jih spravili v malce nelagoden položaj, še posebej ob pogledu na pripravljeno fotografsko opremo. Medtem smo se sproščeno pogovarjale in šalile, ko pa je začel naš fotograf Šimen razlagati pozicije in jih razvrščati, so sicer pazljivo poslušale, pa tudi priznale, da jim takole poziranje ni prav nič prijetno. Ampak vse v slogu »če se mora, se pač mora«.
Tak cirkus smo zganjali, da je iz pisarne stopil sam predsednik vlade. Prijazno nas je pozdravil in zgoraj podpisani takoj navrgel: »Midva pa še nisva imela opravka.« Ne, res ne. Ste pa poročili mojega brata, sem mu odvrnila. »Pa še vedno drži?« ga je zanimalo. Še vedno.
Skrbelo ga je, da njegovih sodelavk ne bomo preveč mučili, da bomo z njimi lepo ravnali, pa sem mu odgovorila, da so verjetno vajene še kaj hujšega od fotografiranja. Takoj, ko sem to bleknila, sem vedela, da nisem bila prav taktna. »Ko ste to rekli, ste me tako čudno pogledali, kot da sem jaz kriv …« Ne, ne, nisem mislila vas, takole na splošno, sem se izvijala. Ah, pa saj Marjan Šarec menda s premierskim stolčkom še ni izgubil smisla za humor!
Zagotovo ne, saj se je še kar nekaj časa šalil z nami, kar se je v hipu končalo, ko sem po trenutnem navdihu še njega povabila pred objektiv, med njegov cvetober deklet. »Oh, to pa ne, čakam na klic!« In že ga ni bilo več.
Janja Zorman Macura, vodja kabineta
Več poštenosti, prosim
V njenih mislih je delo vedno nekje v ospredju že deveto leto, odkar je odšla iz nacionalne RTV hiše in se podala v novo službo z ramo ob rami z Marjanom Šarcem. Najprej v kabinet župana Kamnika, zdaj v kabinet predsednika vlade. Zaupanje je tisto ključno, kar ju povezuje že dobrih 16 let. Toliko časa je minilo od prvega seznanjenja, ki ga je zakrivil njen mož Uroš, tudi radijec. »Nekateri se šalijo, da sem leva in desna roka predsednika vlade, ampak brez zaupanja ne bi mogla tako dolgo sodelovati. Vsak potrebuje ob sebi zaupnika, s katerim se lahko normalno, iskreno pogovori. In da, drug na drugega tudi vplivamo – tako je v vsakem odnosu. Bodisi zasebnem bodisi poslovnem.«
Že na začetku sta se dogovorila, da bosta odkrita in neposredna. Ne gojita zamer. Še vedno je prva bralka njegovih govorov, saj premier ve, da mu bo povedala iskreno mnenje.
In kakšen šef je Marjan Šarec? »Najboljši,« se je zasmejala. »Iskren in odprt za različna mnenja.«
Začela je s kavo
Če bi ji kdo pred dvajsetimi leti dejal, da se bo ukvarjala s politiko, bi ga vprašala po zdravju. Ampak pot se je nakazala, šla je med morske pse in ostala živa. Študirala je ekonomijo, takratna urednica Vala 202 Darja Groznik pa jo je navdušila za radijski svet. Tam je začela – s kuhanjem kave! »Ponosna sem, da sem začela tako in se počasi vzpenjala po stopnicah. Če bi začela iz druge smeri, ne bi cenila tega, kar imam.«
Ker je proaktivna, so v njej hitro spoznali potencial. Tako je pripravljala koledar kulturnih prireditev, postala je asistentka jutranjega programa, nato je delala v marketingu, potem kot producentka, sledil je skok čez cesto na televizijo. Tako je vijugala med različnimi funkcijami, delo z ljudmi ji je bilo v veselje.
Klic s kamniške občine pa jo je izstrelil v povsem drugo sfero. Osem let se je iz Ljubljane vozila v Kamnik, tam je na občini najprej skrbela za stike z javnostjo, nato pa za izvedbo strokovnih nalog pri delu občinske uprave. Če je dobila klic ob polnoči, je zadevo rešila. »Kaj pa naj bi drugega?«
Preskok z občine v kabinet predsednika vlade se mogočno sliši. Se je kdaj ustrašila? »Če bi odgovorila nikalno, bi se zlagala. Čutim veliko odgovornost in želim dati od sebe sto odstotkov. Tisto, kar delam, počnem predano in pri tem ne poznam osemurnega delovnika, bolj mi je domač tisti pozno v noč. Veliko energije gre, ampak vem, da delam nekaj dobrega.«
200 pisem na dan
Njeno delo med drugim obsega skrb za utečeno delovanje kabineta predsednika vlade ter koordiniranje medresorskih aktivnosti za uspešno in učinkovito delovanje vlade. Brez odličnih sodelavcev ji, kot pravi, ne bi uspelo. Ko je prišla v kabinet predsednika vlade, si je obljubila, da bo ohranila svojo hrbtenico, in se zavezala, da bo prebrala vso elektronsko pošto. Na dan se nabere tudi po dvesto elektronskih pisem. »Res je ogromno pošte, ampak za vsakim pismom stojijo ljudje z različnimi problemi, osebnimi težavami. Če enemu pomagam, sem naredila zelo veliko. Nikakor pa od sebe ne želim dajati suhoparnih dopisov, v stilu prejeli smo vaše pismo. Seveda so med njimi ljudje, ki pišejo, zato da pač pišejo, ampak veliko je realnih stisk. Že na tako imenovanih županovih uricah v Kamniku sem doživela marsikaj, se soočala z ljudmi, ki so prišli izlit bolečino in bili željni zgolj lepe besede. Velikokrat sem šla iz pisarne s solznimi očmi. Pa ne samo jaz.«
Takšne zgodbe in srečanja jo motivirajo, da iztisne iz sebe še več, še bolj trdo in vestno dela. Ob tem se ji je zatresel glas in skoraj opravičujoče je pridala, da je čustven človek.
Ne bi morala biti na takšni poziciji bolj neobčutljiva, bi kdo pomislil. »Ne, tega ne želim. Takšna sem, tako sem bila vzgojena in takšna tudi hočem ostati.«
Ponosno trmasta
Izjemno pomembne so zanjo vrednote in na piedestal postavlja najpomembnejše med pomembnimi: iskrenost, sočutje in poštenost. Meni, da bi bilo življenje z več poštenosti med ljudmi lažje.
Ponosna je na svojo trmo, ki se ji zdi za to, da rinemo skozi življenje, precej potrebna. Je zelo organizirana perfekcionistka, vztrajna, prisluhne različnim mnenjem, a se na koncu zna odločiti sama.
S predsednikom vlade sta si podobna v tem, da stremita k spreminjanju stvari na bolje. »Če pred sabo vidiva dober cilj, vztrajava do konca ne glede na čeri. Vedno se najde rešitev, morda ne takoj, kot smo si jo sprva zamislili, a rešitev je vedno dosegljiva.«
Je čeri lažje obiti na občinski kot na vladni ravni? »Občina je bila dobra šola za naprej. Pripravljalnica. Tukaj je drugače, delujemo širše, vendar lahko povlečemo veliko vzporednic.« Na vprašanje, ali je na tej ravni več pokvarjenih ljudi, z več milijoni pod palcem, pa je modro pomolčala.
Zvečer, ko pride domov, je predvsem zelo utrujena, ampak tega ne poudarja, kaj šele da bi se pritoževala. Notranji mir vzpostavlja predvsem z jutranjim tekom in aerobiko, čez vikend pa zagrize v hribe. Aktivnosti v naravi jo sproščajo, zaradi česar vstaja ob pol petih zjutraj. To potrebuje za ravnovesje, prav tako 120-odstotno podporo moža in mame. Brez njiju ne bi šlo.
Velikih načrtov za naprej ne dela, pusti, da jo življenje nosi. Marsikaj je že doživela, smrt očeta pred šestimi leti po težki bolezni pa jo je najbolj zaznamovala in spremenila v več pogledih.
Meni, da je politika bolj za moške? »Politika je za pogumne.«
Nika Vrhovnik, predstavnica za odnose z javnostmi
Politika me uči previdnosti
Rojena Kamničanka, ki zadnja leta prebiva v Ljubljani, je skorajda premierjeva senca med pogovori z novinarji. Vse snema in arhivira. Tudi njen dobri spomin ne škodi. Telefon pa je skorajda že zraščen z njeno roko. Zaveda se, da je njena najpomembnejša naloga čim hitrejši in korekten odziv na novinarska vprašanja, prošnje in želje. Zato se je počutila malce nenavadno, ko je bila ona na drugi strani diktafona.
Na politični parket je v kabinet predprejšnjega kamniškega župana stopila iz turizma, skrbela za stike z javnostjo in protokol in se nato vrnila v turizem.
Nekega lepega dne je zazvonil telefon in doletelo jo je povabilo Marjana Šarca za pomoč pri kampanji za predsednika države. Ravno ob pravem času, ko si je zaželela novih izzivov. »Zato tudi nisem pomišljala niti za hip, ampak sem prisluhnila intuiciji, notranjemu glasu, ki je govoril, da je to pot, ki ji moram slediti.« Tako je zaplavala v kampanjo za predsednika države, nato pa še v tisto za državnozborske volitve.
Kaj je to miren dan?
Vedno so jo zanimali mednarodni odnosi in všeč ji je dinamično delo, ki ga ima sedaj v izobilju. »Veliko se dogaja, doma in v tujini, ogromno je stikov z novinarji, dogovarjanja, koordiniranja, organiziranja. V tem delu sem se našla in sem vesela ter hvaležna, da sem lahko tukaj. Turizem pa mi je še vedno blizu, saj gre za lep posel, posebno ko govorimo o skrbi za turiste, ki prihajajo v Slovenijo.«
In kakšen šef je Marjan Šarec? »Pri njem zelo cenim ravnotežje, ki ga na eni strani vzdržuje med potrebno in nujno odločnostjo ter občutkom za ljudi na drugi strani. Zelo pomembno je, da znaš to dvoje uravnotežiti. Tukaj je še njegova široka razgledanost – s poznavanjem zgodovine, političnih dogodkov iz preteklosti vedno znova preseneča sogovornike.«
Zagotovo vse štiri sodelavke v kabinetu predsednika vlade druži zanesljivost. »Sodelovanje med nami je utečeno, vsaka pozna svoje področje in priskoči na pomoč. Ni se še zgodilo, da bi nam kaj ušlo ali da bi se česa prepozno lotile.« Vestne, organizirane in odgovorne torej.
Tako kot preostalim je tudi Vrhovnikovi težko pustiti delo za sabo. »Saj se zgodi, da kakšen konec tedna ostanem brez enega telefonskega klica, ko se praktično nič ne zgodi, vendar je takih vikendov res malo. To, da je telefon moj stalni spremljevalec in da je treba vedeti, kaj se dogaja, je nekako postal moj način življenja.« Čeprav so na obzorju mirnejši avgustovski dnevi, pa se besedni zvezi »danes bo miren dan« raje izogiba.
Politika uči previdnost
Ko naposled le pride kakšen miren vikend, sede na kolo, pozimi pa si nadene smuči. Prvo specialko (modre barve) je dobila pri sedmih letih po zaključenem prvem razredu. Kriv je njen oče, ki še vedno rad kolesari. Če bi jo kdo vprašal za kakšno zanimivo kolesarsko turo, bi mu svetovala, naj pedala zavrti proti Gorenjski, na Jezersko ali na Pavličevo sedlo. Od tujih tur pa so ji pri srcu Dolomiti – pozimi in poleti –, pa tudi Savojske Alpe, kjer je kdaj celo uspela videti kakšno etapo znamenite dirke po Franciji. Včasih je tudi več gorsko kolesarila, danes je doma bolj na cestah. »Hitrost mi je blizu, višina pa ne toliko, tako da me h kakšnemu skoku s padalom zagotovo ne pripravite.«
V življenju si doslej ni nikoli ustvarjala visokih ciljev oziroma natančno kovala načrtov, a je za prihodnost ne skrbi. Zaupljiva je do življenja, ki jo je vedno lepo vodilo iz izziva v izziv. Predsednik vlade ji kdaj reče: »Ko bi bili tudi drugi vsaj pol toliko optimisti, kot si ti!« (smeh)
Da, optimistka je in pravi, da pogosto preveč zaupljiva, celo naivna. »Verjamem, da so ljudje dobri. Sem se pa sedaj naučila, da je treba kdaj tudi počakati in ni treba vsem takoj ustreči.« Politično okolje jo vsekakor uči previdnosti.
Nika Poglajen, sekretarka, odgovorna za koordinacijo med državnim zborom in vlado
Po petih letih koža otrdi
Politika jo je vedno zanimala, kar ob podatku, da je bil njen oče novinar Dnevnika in da so ob pol osmih zvečer v njihovem domu obvezno zabrnela televizijska poročila, ne bi smelo biti presenetljivo. »Vsi smo po malem okuženi s tem in ne želite vedeti, kakšna so naša družinska kosila,« je v smehu dodala in priznala, da jo ob nedeljah, ki naj bi bil dan za počitek, nenehno odpiranje političnih tem kdaj vseeno rahlo zmoti.
Ko se je odločala za študij, je prisluhnila domačim, ki so jo nagovarjali za pravo, od koder bi ji bila vrata v politiko še vedno dosegljiva. Tako se je tudi zgodilo. Pravna fakulteta se ji ni zdela mučna, so jo pa najbolj pritegnili ustavno pravo in volilni sistemi.
Prva služba jo je vodila v državni zbor, na mesto pripravnice v poslanski skupini, po šestih letih pa je odkorakala v odvetništvo in na sodniško pripravništvo. »V življenju moraš preskusiti različne stvari, delo na različnih področjih, a že od nekdaj sem vedela, da odvetništvo ni zame.«
Na očitke v določenem mediju, češ da je zamenjala že štiri stranke, je odgovorila s pojasnilom: »Nekaj je biti član stranke, drugo pa je delo za poslansko skupino. Sebe dojemam kot strokovno podporo poslanskim skupinam.«
Najprej je človek
S sodelavkami v Šarčevem kabinetu ji je skupen poseben smisel za humor, ki jih rešuje v stresnih trenutkih. In kakšen šef je Marjan Šarec? »V prvi vrsti je človek. Spoznala sva se šele, ko sem k njemu prišla na razgovor. Moram reči, da je bil prvi vtis zelo pozitiven, saj zelo osebno pristopa do nas vseh. Dvigne telefon in pokliče, nobene vmesne osebe ni, česar sem bila vajena od prej. Na tak način mi je pokazal, da mi zaupa. To me je zelo prijetno presenetilo in to me še vedno vzpodbuja, kadar sem zelo utrujena. Zna poslušati in upoštevati, zasleduje načelo, da več glav več ve in da je več mnenj samo koristnih.«
Na prežvečene etikete o blondinkah v kabinetu se je morala navaditi. »Te pa tisti trenutek takšna oznaka prizadene. Koža res postane debelejša, in če me vprašate, koliko let traja, da se te takšni komentarji in zapisi ne dotaknejo več tako zelo, bi rekla, da kakšnih pet.« Predvsem pa je spoznala, da s tistimi, ki te napadajo, ne smeš biti bitke, saj povzročiš zgolj nasprotni učinek.
Pomagam, kolikor lahko
Izhaja iz zelo povezane družine, mamo je izgubila pri rosnih 14 letih, njen starejši brat pa je zobozdravnik in humanitarec Jure Poglajen. »Njegova humanitarna pot je vplivala tudi name, sem soustanoviteljica ustanove za pomoč ogroženim Državljani sveta. Kljub povezanosti pa sva si z bratom zelo različna. On lažje in pogumneje stopi v ospredje, jaz pa v ozadju pomagam, kolikor lahko. In dobrodelne akcije, ki nam uspejo, mi dajo res veliko notranje zadovoljstvo. Pred kratkim smo zbirali, akcija še traja, bone oziroma vavčerje za starostnike, ki smo jih poimenovali 'hrana za dušo'. Z njimi bi jim radi omogočili nekaj več: bazen, obisk frizerja ... – nekaj, kar je za nas samoumevno, za nekoga z majhno pokojnino pa ne več.«
Dušo si najbolj spočije v Brežicah, kjer je bila rojena in kamor se vrača vsak konec tedna. Tam se sprehaja ali teče ob Krki, na njej poleti tudi supa, povzpne se na najbližji hrib. Letošnjega dopusta na otoku Lezbos pa se še posebej veseli, saj bo tam teden dni pomagala v begunskem taborišču Moria, kjer je sicer bolje kot leta 2015, ampak še vedno katastrofalno. Upa, da bo lahko kakšnemu otroku polepšala nekaj dni ali vsaj urico.
Nika Benedik, svetovalka predsednika vlade
Politika mora biti fer
Nekdanja novinarka je v kabinetu odgovorna za spremljanje notranje politike, javnega sektorja, še posebej plačnega sistema, sociale, izobraževanja, delno zdravstva, športa, kulture. Njena prednost je v tem, da se je z marsikaterim od naštetih področij zelo podrobno ukvarjala kot novinarka Radia Slovenija, kjer je po študiju angleščine in novinarstva delala v notranjepolitični in gospodarski redakciji skoraj 19 let. Tam se je skalila in ugotovila, da zna ohraniti trezno glavo v najbolj stresnih situacijah.
Delo v kabinetu predsednika vlade se od dela novinarke razlikuje najprej po tem, da moraš »preklopiti logiko«, kot sama pravi. »Prednost je, da se znam vživeti in razmišljati delno kot politik – kjer še nisem povsem doma, saj najprej izhajam iz dobronamernosti človeka, znam razmišljati kot novinar, kot sindikalist in še kdo in se tako vživeti v več glav hkrati.«
Aktualno vlado so pričakala ravno pogajanja s sindikati, s spečimi stavkami 24 sindikatov, in s to temo se je najprej soočila. »Bila sem del pogajalske skupine, ki je imela drugačen pristop, kot so ga imele mnoge prejšnje, ki sem jih spremljala kot novinarka.« Ko je zamenjala službo in prestopila na »drugo« stran, je povzročila kar nekaj nemira tako na sindikalni strani kot med nekaterimi predstavniki določenih strank.
Argumenti so postali navlaka
Rojeno Blejko, ki od 18. leta živi v prestolnici, poleg politike zanima svet, rada potuje, fotografira in skozi objektiv išče druge poglede. V njeni pisarni to dokazujejo črno-bele fotografije zanimivega stopnišča, mestnih luči, sina, ki meče žogo visoko v zrak, pa tudi nekaj avtoportretov.
Predvsem pa jo doma okupirata dva najstnika, 14- in 16-letnik, ki ju zanimajo tudi zelo resna vprašanja. »Starejši se je bil že na koncu osnovne šole sposoben pogovarjati o plačnem sistemu, na primer.« In eno od njunih zagonetnih vprašanj na koncu dneva je, ali ste kaj dobrega naredili.
Po njenem mnenju bi moral biti namen in izplen politike to, da je fer. Pravična torej. Iz javnih razprav pa bi najprej pregnala zanemarjanje argumentov. »Argumenti so navlaka; zdaj pa 'teram' svoje; zanemarimo dejstva; preslišim, kaj mi govoriš – to me moti. Vsi o vsem vse vedo. Pa v resnici ni tako. Drugih ne slišijo. Tega izrazito ne maram.«
Slednje na srečo ni udomačeno v kabinetu aktualnega premierja, kjer si pozno popoldne znajo vzeti čas tudi za sproščen pogovor. S sodelavkami v kabinetu, s katerimi so se odlično ujele, jo družijo optimizem, volja do dela, odsotnost enoumja in spontanost. In kakšen šef je Marjan Šarec? »Luciden in fer. On zna slišati.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja/Jana
