Benjamin dobra tri desetletja pozneje ugotavlja, da mu je uspelo omejitve spremeniti v prednosti in izzive. Ni bilo lahko, a danes je lahko zaradi vsega, kar je naredil, marsikomu vzor.
Vas Podcerkev pri Starem ložu leži sredi idilične pokrajine na Notranjskem. Ta je v tem času tako lepa, da jemlje sapo. Polja in gozdovi obdajajo kmetije in hiše, vrtovi so v cvetju. Sredi vasi obiskovalci naletijo na zanimiv prizor: sodoben amfiteater. Kdor ga je zgradil v teh krajih, je moral imeti poseben namen. Stoji ob drugih obnovljenih zgradbah v tradicionalnem slogu s skupnim dvoriščem. V njih delujeta Ars Viva, zavod za kulturno integracijo in socializacijo družbenih skupin, ter hostel z istim imenom. Že to je bilo dovolj, da smo si rekli: nekoga, ki je sredi notranjske vasice zgradil amfiteater za prireditve in vodi takšen zavod, je gotovo vredno spoznati. In nismo se motili. Opisal nam je svojo zgodbo in povedal nekaj takšnih misli, da jih je vredno zapisati, saj so lahko marsikomu pravi navdih.
Usodni padec
Zavod in hostel vodi Benjamin Žnidaršič s sodelavci. V vasi je podedoval očetovo posestvo, ga obnovil, razširil ter mu dal nov videz in vlogo. Je tetraplegik. Na vozičku je že triintrideset let, pove na začetku pogovora, »torej več, kot sem imel prejšnjega običajnega življenja.« Pri sedemindvajsetih se je zgodilo. »Bil je povsem običajen dan. Imel sem že družino, hčerki sta bili stari dve leti in sedem mesecev. Živeli smo v Komendi in zjutraj sem se odpravil pod Krvavec nabirat gobe, popoldne pa sem šel nabrat še nekaj češenj. Nesrečni padec mi je v celoti spremenil življenje.«
Preizkušnja je bila zelo huda. Prizna, da je razmišljal tudi o samomoru. Prilagajanje na nove okoliščine in rehabilitacija sta bila težavna, soočiti se je moral še z drugimi osebnimi težavami. »Človek v takšni situaciji ne vidi prihodnosti. Bil sem na dnu. Veliko časa je moralo miniti, da sem zbral nekaj energije in zmogel iti naprej. Razumem, da se marsikdo v podobnih okoliščinah težko pobere. Tudi jaz sem potreboval šest let, da sem se lahko odrinil z dna in prišel na točko nič. Prej sem bil globoko pod njo. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, je bil tisti čas potreben, da sem lahko šel naprej.«
Ni bilo preprosto, ne moreš si kar ukazati in reči, da bo odslej drugače, razmišlja Žnidaršič. Kljub temu sta njegov značaj in čas naredila svoje, pa tudi okoliščine. »Okoli sebe sem imel izredno dobre prijatelje. Tudi zdaj imam družbo, s katero se redno srečujem, in zelo lepo se imamo skupaj, vsak mesec, na različnih koncih Slovenije.«
Mojster sodobne komunikacije tipka s členkom
V domu v Kamniku, kjer je po nesreči živel deset let, je odkril ustvarjalnost. Začel je pisati in izdal tri pesniške zbirke. V njih je lahko izrazil vse, kar je takrat doživljal. »Čutil sem, da mi to pomaga in da se tako čistim, izpovedujem. Nato sem začel pisati še članke.« Kmalu je začel oblikovati domski časopis. »Uspelo mi je, da sem ga dvignil na raven barvne revije, obenem pa sem se naučil računalniškega oblikovanja, preloma, izdelovati sem začel spletne strani.«
Sodeloval je v različnih svetih kot predstavnik invalidov. Kot član slovenske delegacije je leta 2004 sodeloval pri ustanavljanju Evropske zveze paraplegikov. Vsaka funkcija mu je prinesla nove izkušnje. Več let je deloval v okviru Zveze paraplegikov Slovenije, postavil njeno prvo spletno stran, obenem pa se je ukvarjal z umeščanjem spletnih strani v iskalnike. Danes zelo dobro pozna sodobne komunikacije in je pravi strokovnjak za nove tehnologije. Računalnik je njegovo delovno orodje, čeprav lahko tipka le s členkom na mezincu leve roke in uporablja prilagojeno miško. A vse naredi tako hitro in spretno, da je njegovim gibom težko slediti. »Pa ni bilo vedno tako. Bil sem človek narave. Veliko sem se ukvarjal s športom. Po nesreči mi je mama kupila računalnik in imel sem sorodnike, ki so me usmerjali v računalništvo. Tako se mi je odprl nov svet.« Danes si svojega poslovanja brez računalnika ne more zamisliti. Stike ima po vsem svetu, vodi posle in projekte, oblikuje in ustvarja.
Če vedno le prosiš, si vedno dolžan
V ozadju vsega, kar je počel, sta bila osebni občutek in odločitev: »Vedno me je zanimalo, kako bi lahko pomagal drugim.« Zato je ustanovil zavod Ars Viva. Ko je leta 2009 podedoval očetovo posestvo, je bilo treba najprej obnoviti hišo, ki je bila v slabem stanju. Začel je graditi in danes je kaj videti: hiša je obnovljena, nekdanje gospodarsko poslopje je spremenjeno v zelo sodoben hostel s prostori za shranjevanje koles in rekvizitov. Poleg so še dvorana za poslovna srečanja, apartmaji in sobe. V gradnji so bazen in prostori za rekreacijo, v načrtu pa še restavracija in nekaj drugih objektov na drugih lokacijah. Iz začetnih idej se je razvilo pravo socialno podjetništvo. »Iskal sem načine, kako bi invalidske organizacije dobile dodatna sredstva, ne le tista od države. Če vedno le prosiš, si vedno nekomu dolžan in od nekoga odvisen. Naprej me je gnala misel, da bi bil čim bolj neodvisen.«
Vire je našel v domačem okolju, a se je vključeval tudi v mednarodne projekte. »Obnovili smo staro žago. Ves les po žledu smo uporabili za opremo hostla in drugih zgradb. Obenem se je zavod začel vključevati v evropske projekte, tudi preko naših meja, v Istri in Italiji.«
Turisti z vsega sveta
Žnidaršič opiše kulturno delovanje v okviru zavoda: »Najprej smo v domači hiši okoli kamina otrokom iz našega okoliša začeli brati pravljice, ki smo jih popestrili še z drugim dogajanjem. Včasih nas je obiskal Martin Krpan, drugič vitez v polni opremi. To so bila enkratna doživetja. Če smo se pogovarjali o Butalcih, so nas ti obiskali. Otroci so zelo uživali. Pripravljati smo začeli različne tečaje za otroke in odrasle, obenem pa smo se usmerili v nove tehnologije, snemali filme, animacije in fotografirali.« Danes lahko Ars Viva pokaže marsikaj. Hostel obiskujejo turisti z vsega sveta. Tudi takšni, ki rezervirajo le bivanje za eno noč, nato pa ostanejo deset dni. Zgradbe so obnovljene, v celoti prilagojene invalidom, oddajajo tudi njim prilagojeno opremo. »Imamo dvorano in nad njo apartma za 14 oseb. Vedno sem slišal, da ni nikjer prostora za večje družine ali skupine, ki bi bivale skupaj, pri nas pa jim to omogočimo.«
Kje nastajajo vse te ideje? »Tukaj notri!« pokaže Žnidaršič na svojo glavo. »Zdaj že bolj malo spim in imam več časa za razmišljanje,« pove nasmejani šestdesetletnik.
Sploh ni pomembno, ali si na vozičku ali ne
»Brez takšnih prijateljev, kot jih imam, ne bi bilo nič,« pove, ko ga med pogovorom večkrat pokličejo za to in ono stvar. Pri njem se oglasita tudi dva domačina, ki sta pravkar vgrajevala opremo na obnovljeni žagi ob Obrhu. Tam nastaja nov prireditveni prostor. »To je naša skupna zgodba! Radi se imamo in pri nas se dobro počutijo tako domačini kot tuji gosti.«
Vse, kar lahko danes pokaže, in vse, kar je doslej ustvaril, Žnidaršič povzame: »Pri nas je družbene odgovornosti premalo. Biti bi morala v temeljih, potem nas tudi politika ne bi mogla razdeliti. Mislim, da smo preveč togi. Vedenje o tem, kaj je prav in kaj ne, je v naši tradiciji, in to bi morali bolj upoštevati. Ne maram političnih pamfletov, bližje mi je zdrava kmečka pamet. Več prostora bi morali dobiti povezovanje, druženje, skrb za mlade. Ko bom umiral, ne bi rad spoznal, da nisem nikoli v resnici živel. Ne bi si rad očital, da nisem izkoristil svojih moči ali da sem kaj zamudil. Sploh ni pomembno, ali si na vozičku ali ne. Pomembno je, da si dobil življenje v dar in da ga je treba izkoristiti. Tudi tako, da delaš dobre stvari za druge, da nekomu pomagaš.«
O slikanju z usti: Začel in nikoli več nehal
»Ko sem na Zvezi paraplegikov skrbel za kulturo, sem organiziral tudi slikarske kolonije. Na eni takšnih sem nekega dne opazoval slikarje pri delu in začutil, da želim poskusiti še sam. Začel sem in nikoli več odnehal.« Postal je pridruženi član mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, ki jih je na svetu okoli osemsto, nato redni član, leta 2011 pa je že bil uvrščen med najboljših sto na svetu. V katalogu k razstavi v Hagnu v Nemčiji je umetnostna zgodovinarka Polona Škodič zapisala, da je Žnidaršič subtilen slikar in njegove slike »iskrene barvite pripovedi včerajšnjega in današnjega dne, so spomini in nostalgija, so trenutki in stoletja, ki jih doživlja v svojih pokrajinah kot dragoceno dediščino. Ostali bodo trajni zapisi o večnosti življenjskega kroga, o naravi in njenih odsevih, o poteh in upanju, o domači zemlji in njenih ljudeh, o spoznanju in človeku, ki verjame v jutrišnji dan.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana
