Premier Marjan Šarec je rezultat na evropskih volitvah spretno izkoristil za poziv k združevanju pod praporom evropskih liberalcev Alde. Upira se mu samo še Alenka Bratušek, medtem ko sta Miro Cerar in Karl Erjavec že krotko pokrčila koleno.
O združevanju ni bilo govora za namen evropskih, temveč že kar za državnozborske volitve, za kar so že pokazali navdušenje v Stranki modernega centra, povezovanje je zelo realno tudi za Desus. V Stranki Alenke Bratušek Šarcu medtem ne verjamejo, da misli resno.
Šarec je prepričan, da je to mogoče doseči, vendar ne želi »pokroviteljstva«, temveč »sodelovanje na realnih predpostavkah«. Ali lahko ob tem mislimo veliko združitev, kot je bil triumfalni kongres na Bledu leta 1994, ko so se v enotno stranko zlili liberalni demokrati, demokratska stranka, socialisti in zeleni? Mogoče.
Za kakšno ceno?
Vendar niti politik Šarčevega kova svojih partnerjev ne more v nedogled poniževati z realnimi predpostavkami, kot jih diktirajo meritve javnega mnenja in volitve, ampak mora v zameno tudi nekaj dati. Ta teden je tako presenetila novica, da Cerar ne namerava več kandidirati za predsednika stranke SMC, še večje presenečenje je sledilo, ko so se pojavile govorice, da namerava Šarec Cerarja predlagati za evropskega komisarja. Cerar teh govoric včeraj ni zanikal, novinarska vprašanja v tej smeri pa je označil za neprimerna.
Ideja povezovanja seveda ni nova, o tem je tekla beseda že pred evropskimi volitvami, vendar so bili takrat še vsi akterji preveč polni samih sebe, da bi se zavedali, da je Šarec novi šerif v mestu. Cerar je vztrajal, naj bo nosilka evropske liste Violeta Bulc, svojega kandidata pri vrhu je zahtevala pregovorno samozavestna Alenka Bratušek, Erjavec pa se je spravil s starim sovražnikom Igorjem Šoltesom in se nadejal vsaj enega poslanskega mesta.
Po volitvah je vse drugače. Javnost je Cerarja postavila na njegovo mesto, Erjavec je prepoznal, da niti z dobrim konjem ne doseže zadnje stopničke, Šarcu se upira samo še Bratuškova, ki se z zbranimi štirimi odstotki podpore nadeja, da bo tudi v naslednjem sklicu državnega zbora vodila lastno poslansko skupino in bila koalicijski partner.
Združitev ja, a po meri Šarca
Najbolj očitno je te dinamike razkril Erjavec, ki je povedal, da mora združevanje voditi LMŠ in da bi ga v stranki Desus znali pozdraviti. Glede tega bo imel zadnjo besedo kongres stranke Desus. Glede na trenutna razmerja moči pa to zlivanje strank ne bi bilo nekaj enakovrednega, temveč bi bila to bolj pripojitev ostalih strank k LMŠ. Podobno kot so davnega leta '94 na Bledu liberalni demokrati vase vsrkali ostale in naredili Liberalno demokracijo Slovenije, v kateri o zelenih, demokratih in socialistih ni bilo ne duha ne sluha.
S kakšnim motivom? Stabilnim mandatom
Politični analitik Alem Maksuti ocenjuje, da Šarec predvsem s pripojitvijo Cerarjeve stranke SMC ne bo pridobil ničesar, saj da gre za »politično truplo«. Je pa Maksuti očitno zaslutil, da Cerar že lobira za komisarsko mesto. »O moralni dimenziji ne bi sodil, ampak po fiasku SMC na evropskih volitvah se mi zdi sramotno, da predsednik te iste stranke praktično sam sebe 'pošilja' v Bruselj. Spomnite se, kaj se je govorilo, ko je to počela Alenka Bratušek,« je oster Maksuti.
Nemara bi prav ta politika daj-dam do nekoč uglednega pravnika Cerarja Šarcu še najbolj škodila. Pred njim je politična odločitev: naj tvega nestabilno koalicijo z nezadovoljnimi poslanci stranke SMC ter na koncu odgovarja za neresnost, da mandata ni pripeljal do konca? Ali naj poslance vsesa v svojo stranko, kasneje zanje najde povprečno plačane sinekure in v Bruselj pošlje Cerarja vprašljivih sposobnosti in toksičnega ugleda ter tako tvega padec ugleda v javnosti?
Njegova odločitev bo verjetno odvisna od tega, ali bo v tem procesu h krčenju kolena lahko prisilil tudi Bratuškovo.