Zato ni čudno, da so jo starši, nekdanji športniki, že zelo zgodaj postavili na smuči. In ker je hotela vedno prekašati tri leta starejšo sestro Uršo, je bila na treningih še bolj zagnana od svojih vrstnikov, kar jo je nazadnje pripeljalo v sam svetovni smučarski vrh. Starši že nekaj časa niso več športniki, temveč uspešni poslovneži: dolga leta so skupaj vodili turistično agencijo, Kekčevo deželo in priljubljeno gostilno, odkar pa je oče Jani postal župan Kranjske Gore, poslovne vajeti v rokah drži mama Darja.
»Ne bi si mogla želeti boljših staršev in družine. Oče je včasih treniral smučanje, vendar se mu ni posvetil toliko, da bi žel uspehe, mama pa je bila do sedemnajstega leta uspešna metalka kopja, ki pa se je morala po poškodbi posloviti od športne kariere. Športni geni pa sežejo še generacijo dlje, saj je mamina mama Tonka pri 71 letih odlična maratonka, ki bo v kratkem s kolesom obkrožila Slovenijo. Podala se bo na pot DOS – Dirke okoli Slovenije,« pripoveduje Meta in dodaja, da sta ji še posebno babica in mama velik športen, pa tudi življenjski zgled. Če prihajaš iz Kranjske Gore, je smučanje logična izbira športa za otroke. Jani in Darja sta na smuči najprej postavila Uršo, nato pa še Meto. Mlajša Meta je hotela vedno dohiteti in prehiteti Uršo. To se je kmalu poznalo tudi pri njenih športnih dosežkih. »Najprej smo trenirali za zabavo. Fino nam je bilo, da smo bili najprej ves dan skupaj v vrtcu, nato pa še na treningu. Enako je bilo v šoli. Vse skupaj smo jemali za zabavo. Po končani osnovni šoli pa so treningi postali resnejši. Treba se je bilo odločiti za resne treninge ali šolo. Pri petnajstih letih sem staknila poškodbo gležnja, zaradi katere eno leto nisem mogla smučati. Bilo je ravno dovolj, da sem si želela poškodbo pozdraviti in spet nadaljevati s treningi in tekmami,« se spominja Meta.
Brezmejna podpora staršev
»Starši so od nekdaj verjeli vame in me podpirali. Ne vem, ali bi me lahko še bolj. Krasno je čutiti, da nisi sam v neskončnem garanju. Smučanje je šport, ki je logistično, pa tudi finančno zelo zahteven. Starši so mi to omogočali. Vedno sem lahko počela, kar sem si zamislila, in nikoli jima ni bilo težko vlagati denarja v mojo kariero. In tu ni šlo za majhne vsote. Počutim se razbremenjeno, ker vem, da imam vse pokrito. Na srečo se je obrnilo tako, da zdaj sama služim svoj denar in nisem več odvisna od staršev. Vesela sem, da sem ju razbremenila,« pravi Meta in dodaja, da so njeni starši vse življenje trdo garali.
Oče in mama sta zelo podjetna. V Kranjski Gori sta bila prva, ki sta odprla turistično agencijo, v kateri sta ponujala aranžmaje sankanja z Vršiča, rafting, ledno plezanje in druge aktivnosti. Nato sta se domislila Kekčeve dežele.
»Z Uršo sva od malega pomagali v Kekčevi deželi. Jaz sem bila Tinkara, Urša Mojca, ko sem bila starejša, pa sem bila tudi jaz Mojca. Starša sta pred časom odkupila še staro gostilno Jurček in jo preuredila v priljubljeno gostilno Pri Martinu, kjer ne v kuhinji ne pri prenočiščih dela nikoli ne zmanjka. Starša sta nekaj časa imela še bencinsko črpalko,« je naštela vse družinske posle. Oče Jani ima res rad svoj rojstni kraj in mu zanj ni vseeno. Želi si turistom ponuditi nepozabno izkušnjo, in ker se v kraju dolgo ni nič premaknilo, se je pred petimi leti brez podpore stranke odločil kandidirati za župana. »Ker je zaseden z županovanjem, je morala mama prevzeti poslovni del. Priznam, da ne poznam bolj pridne ženske od nje. Vse dneve je na nogah, nikoli ni utrujena. Prav osupljivo je, kako ji uspeva vse uskladiti,« občuduje mamo Meta.
Dragoceni oddih v Tonkini koči
Še ena takšna klena ženska pa je njena babica Tonka, ki pod Vršičem vodi Tonkino kočo. V njej pogosto streže in pomiva posodo tudi Meta. »Delo v gostilni je zame prenaporno, v koči pa je bolj sproščeno in mi je v užitek. Zelo rada se pogovarjam z ljudmi, ko jim notri ali na terasi postrežem z domačimi dobrotami. Velikokrat pa v kočo pridejo tudi športniki – od bratov Prevc do smučarjev, tekačev … Tu so lahko povsem anonimni in se povsem sprostijo.« Tonka pa za vsakega najde lepo besedo in spodbudo. Pa tudi za svojo vnukinjo, ki je ravno po njej podedovala ljubezen do športa. Tonka je namreč stara 71 let, pa je navdušena maratonka in hribolazka. Babica jo med vsakim obiskom malo pocrklja, saj se od malega odlično razumeta. Veliko se smejita in pogovarjata ter sta si nasploh zelo blizu. Rada ima tudi dobrote iz babičine kuhinje. »Zaradi svoje kariere sem preizkusila različne diete, a sem ugotovila, da je najpomembnejše, da jem vse, predvsem pa raznovrstno hrano. Dosti zelenjave, svežih, lokalnih stvari, pa tudi ogljikovih hidratov. Jem meso, mleko in mlečne izdelke, predvsem pa so mi zaradi napornih treningov pomembni ogljikovi hidrati. Visoka sem 166,5 centimetra in tehtam 64 kilogramov. Ko sem bila mlajša, sem si želela biti vitkejša, biti suha kot nekatere moje vrstnice, brez smučarskih stegen in močnejše zadnjice. Zato sem manj jedla. To se mi je vrnilo kot bumerang – postala sem prešibka, da bi lahko normalno opravila treninge, in sem na koncu imela celo zdravstvene težave. Zdaj mi je bolj pomembno, da sem zdrava in da lahko normalno treniram, kot pa da se ukvarjam z videzom,« je modrejša in zrelejša Meta, ki vse podreja karieri.
Ne obremenjuje se s prihodnostjo
Njena babica je ponosna, da je Meta poleg napornih treningov in tekem dokončala tudi šolo. »Zaključila sem srednjo gostinsko in turistično šolo v Radovljici. Bilo je težko, ker sem jo opravila v rednem roku, poleg tega pa sem naredila še dodatni peti predmet na maturi in se vpisala na fakulteto, kjer obveznosti opravljam prek spleta,« razlaga Meta, ki se namerava še nekaj let ukvarjati s smučanjem. Nato pa se bo odločila, kaj bo počela. Glede na to, da imajo doma dela čez glavo, bi marsikdo pomislil, da bo ostala v domačem podjetju. »Za zdaj o tem še ne razmišljam, pa tudi nihče od domačih me ne obvezuje. Vse je še odprto. Bomo videli, kaj mi bo prinesla prihodnost. Sicer pa sem prava Gorenjka. Četudi že služim sama, ne zapravljam pretirano, sploh pa ne za nepomembne stvari. Živim še doma in nimam stroškov, imam pa precej idej, kaj bi lahko počela po koncu kariere. Že zdaj pa vem, da bom ostala v podjetništvu, na neki način pa tudi povezana s turizmom. Všeč so mi majhni, butični hoteli. Nič ne bi imela proti, če bi vodila enega takšnega. Predvsem pa si bom po koncu kariere vzela eno leto in bom potovala. Rada bi videla vse tiste stvari, ki jih zdaj zaradi pomanjkanja časa nisem mogla,« sklene.
