Mohan Zupančič prvi del dneva sicer opravlja službo davčnega inšpektorja. A njegovo srce je že dolgo zavezano poučevanju joge. Nekaj posebnega ga naredi dejstvo, da to plemenito veščino že dolgo poučuje tudi tiste, ki so je najbolj potrebni. Govorimo o zapornikih na Dobu. Naš tokratni portretiranec je luč joge v njihov turobni vsakdan vnašal nič manj kot zadnjih trinajst let – iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto. To je počel brez vsakega materialnega nadomestila, zgolj iz pristne želje pomagati soljudem v težavah.
»Veste, zaporniki so ljudje kot mi: iskalci sreče in smisla in seveda zdravja,« stvarno strne svojo izkušnjo iz poldrugega desetletja. »Morda se sliši paradoksalno, a v zaporu ima človek resnično čas sam zase. In ker je v svojem ujetniškem položaju običajno v hudi stiski, se toliko raje oprime vsake rešilne bilke. In takrat se mu srce resnično odpre za novo.« Kot rečeno: obstajajo službe in obstajajo osebna poslanstva.
Kot bi prišel na festival
Za tako predanost potrebuje človek seveda trdno vero. Te ni našemu portretirancu nikoli primanjkovalo – vsaj odkar je prvič uzrl plakat za predavanje društva Joga v vsakdanjem življenju. Že na prvem mu je postalo jasno, da je našel, kar je vedno iskal. Nekaj zase. »Ne gre za intelektualno odločitev. To je sicer težko opisati, a ko sem prišel v stik z jogo, se je v meni nekaj odprlo. Preprosto sem začutil, da si želim z njo ukvarjati vse življenje.« Z redno vadbo se je v njem tudi hitro razcvetela želja, da bi osvojeno posredoval naprej. »To znanje je nekaj najlepšega, kar lahko nekomu daš. Vsakdo bi se moral vprašati o smislu svojega življenja. In si poiskati načine, kako bo lahko živel zdravo in srečno.«
Potem ko je opravil vse izpite, je postal inštruktor joge. V sklopu društva je najprej prevzel vodstvo skupine v Novem mestu, obenem pa je čutil, da je zmožen še česa več. Tako se je oprijel iniciative društva, da bi dejavnosti razširili na poučevanje zapornikov. Med vsaj začasno izgubljene duše na Dobu je prvič stopil novembra 2005. Uprava zapora je takoj prepoznala koristnost projekta in sodelovala po najboljših močeh. Na prvi dan, ko se je Mohan Zupančič srečal z zaporniki, je bila soba nabito polna. »Nabito poln pa je bil tudi hodnik, ki je vodil do sobe. Zdelo se mi je, kot da sem prišel na kakšen festival!«
Ta uvodni festival seveda ni ponujal niti najosnovnejših možnosti za vadbo. Kako bi jih tudi lahko, ko pa zaporniki niso imeli prostora niti za udobno stanje – kaj šele, da bi lahko legli in se začeli razgibavati! A velikansko zanimanje zaporniške populacije je bilo vseeno jasna spodbuda. Mnogi od jetnikov so se prvič pofočkali iz čistega firbca, zato se je njihovo število kmalu zmanjšalo v precej obvladljivejši obseg. Tisti, ki so ostali, pa so se povečini izkazali za pristne iskalce in trde delavce.
Rock in joga
Mohan se jim na tej poti ni nikoli izneveril. Kot rečeno, svoje zapornike je poučeval brez plačila in v prostem času, torej iz čiste jogijske gorečnosti. Kar pa ne pomeni, da za svoj trud ni bil nagrajen. Odziv, na katerega je na Dobu naletel, je bil tak, kot bi si ga lahko samo želel. »Prav hecno se mi je zdelo, kako so me znanci s strahom spraševali, ali me med treningom straži vsaj kak paznik. A za kaj takega ni bilo nobene potrebe. Zaporniki so imeli do mene ves čas prijateljski in izjemno spoštljiv odnos. Tudi tisti, ki so se za zapahi znašli zaradi izjemno hudih kaznivih dejanj.« Prav nekateri od tistih, ki so se v zaporu znašli tudi za trideset let in več, so se potem izkazali za najtrše garače.
Drži, vzdušje med vadbo je bilo precej slikovito. Jetniki so jogijske asane vadili v zaporniških oblekah, na vsakem koraku pa so nad njimi bdele kamere in rešetke. Za povrh je v prvih letih v sosednjem prostoru občasno vadil zaporniški rock band. »Vse je bilo seveda v popolnem nasprotju z normalno vadbo v zunanjih skupinah. Jogo lahko najbolje vadimo v čim bolj tihem prostoru oziroma ob nežni glasbi za sprostitev. Tistemu, kar je v nas bučalo iz sosednje sobe, pa bi mnogo lažje kot glasba rekli neznosen trušč.«
Edini možen nasvet
Več zapornikov je bilo v zelo slabem zdravstvenem stanju. Z nekaterimi je bilo tako slabo, da niso bili zmožni napraviti niti najpreprostejše vaje. A tudi taki so se pogosto vračali in med vadbo samo ležali in poslušali. Dokler niso začeli počasi napredovati. Spet drugi so se na Mohana obračali s svojimi osebnimi stiskami. Po koncu vadbe mu je eden od njih nekoč v roke stisnil pismo, v katerem je opisal, kaj ga je pripeljalo do tega, da je ubil enega svojih družinskih članov. Obenem je inštruktorja poprosil za nasvet, kako s tem živeti naprej. Nasvet je bil lahko samo eden. Drži se, vztrajaj in še naprej vadi z nami.
Poleg skupine na zaprtem oddelku je naš portretiranec vodil tudi s skupino na polodprtem oddelku. Tam so se v skupini pojavili tudi nekateri znani Slovenci – prav tisti, o katerih smo pogosto brali v družabnih kronikah. Posebno nabrita življenjska ironija je odredila, da je Mohan na polodprtem oddelku v mentorstvo dobil tudi nekatere izmed ljudi, ki jih je kot davčni inšpektor posredno sam pomagal spraviti za zapahe. Čeprav so se tega gotovo zavedali, so se tudi ti izkazali za izjemno motivirane za resno in disciplinirano vadbo. Namesto da bi svoj čas tratili z jezo ali zamero, so bili preprosto hvaležni za ponujeno roko.
Med jogisti ni povratnikov
Mohanu se zdi pomembno poudariti, da svojih varovancev v zapor ni hodil vzgajat. »Na kraj pameti mi ni padlo, da bi jih prepričeval, kaj je prav in kaj ne. Izkušnje so me naučile, da lahko pri nagovarjanju razuma kaj hitro naletiš na odpor. Zato je lahko tak pristop celo precej neproduktiven.«
Namesto tega je želel jetnike čim bolje naučiti pravilne vadbe joge. »Prav vadba najučinkoviteje pomaga človeku. Če delaš nekatere mentalne in fizične vaje, se v tebi avtomatično sproži preobrazba. In če človeka v stiski usposobiš, da pomaga sam sebi, ga bo pri tem vodila čisto drugačna motivacija, kot če bi mu poskušal o čemerkoli pridigati.«
Mohan Zupančič je name sicer naredil vtis izjemno skromnega človeka. Takega, ki mu je vsaka samohvala nič manj kot neokusna in celo mrzka. Zato tudi nerad razglablja o prispevku, ki ga je njegova poučevalna dejavnost prinesla varovancem. A sem iz njega vseeno izvabil naslednji skrajno zgovoren podatek: »V slovenskih zaporih imajo nasploh izjemno visok odstotek povratnikov – kar 48 odstotkov vseh zapornikov se sčasoma vrne za rešetke. A med vsemi mojimi varovanci – in v vseh teh letih se jih je v tisti sobici zvrstilo na stotine – se ni po izpustu v zapor vrnil niti en sam. Kar je seveda jasen znak, kako koristna je bila zanje vadba. Je pa najbrž tudi res, da so v telovadnico k meni hodili predvsem taki, ki so se prej že sami odločili, da se ne želijo več vrniti.«
Osnovno vodilo: nenasilje
Nekateri izmed varovancev so ga po izpustu poklicali, da bi se mu zahvalili za vse posredovano znanje. Eden mu je celo povedal, da ga brez joge danes gotovo sploh ne bi bilo več med živimi.
Nekaj jih je po odhodu na prostost tudi resno zakoračilo po jogijski poti. Ti so bili z Mohanovo pomočjo sčasoma tudi posvečeni kot učenci Swamija Maheshwaranande, utemeljitelja gibanja joga v vsakdanjem življenju. »To mi je pomenilo največ od vsega. Namreč, da sem jih popeljal do zavetja velikega učitelja. Pot joge je namreč tako težka, da po njej navadno le s težavo hodimo sami. Mnogo modrecev pravi, da je dan, ko spoznaš svojega učitelja, najpomembnejši dan v tvojem življenju.«
Naj ne bo odveč podatek, da so tisti zaporniki, ki so po izpustitvi resno stopili na pot razsvetljenja, postali tudi vegetarijanci. S tem so se zavezali enemu temeljnih jogijskih načel: tako imenovanemu načelu ahimse, kar bi po naše najbolje prevedli kot nenasilje.
To je seveda eden najosnovnejših pogojev za duhovni napredek. »Brez tega ni nič,« se stvarno nasmehne Mohan. »In z uživanjem mesa vsekakor grobo kršiš načelo ahimse. Človek bi moral biti vendar tisti, ki ščiti druga bitja – ne pa, da jih muči in pobija!«
Od morilca do duhovnega iskalca
Da so se zmožni tudi najbolj okoreli morilci sčasoma odpreti sočutju, ne bi smelo biti seveda nobeno presenečenje. Pred časom sem si ogledal fascinanten dokumentarec o tem, kako so v indijskih zaporih uvedli posebne delavnice meditacije vipassana. Posebno navdihujoče je bilo videti, kako se je z njimi začela prebujati človečnost tudi v nekaterih najbolj zavrženih in s krvjo pomazanih dušah.
»Še tako okorel morilec lahko postane duhovni iskalec,« pokima Mohan. »Joga je preprosto znanost, kako spoznati samega sebe. Ključni izziv jogijske poti je prav v tem, da se trudimo ves čas živeti v skladu z njenimi vrednotami. In da s tem postanemo dobri ljudje. Pri tem nam ni treba prav nič filozofirati – saj globoko v sebi vsi zelo dobro vemo, kaj to pomeni. Z redno vadbo razvijemo in krepimo telesno in umsko zdravje, ki nam je pri doseganju tega cilja v veliko pomoč. Ob tem pa se v nas sprožajo tudi procesi, ki nam omogočijo uresničiti tisto, kar je bilo prej v nas skrito. Včasih pač zelo zelo globoko.«
Tako prebujanje seveda ni preprosto. A obresti, ki se na tej poti naberejo, so nadvse konkretne. »Z vsakim mesecem vadbe smo bližje zadnji resnici, ki jo učijo vsi starodavni jogiji in vidci. Da namreč nismo ne telo ne um, temveč da je pod vsemi temi plastmi skrita naša božanska bit. Spoznanje samega sebe je spoznanje svoje resnične biti, in s tem enosti vsega, kar obstaja. Temu, kar v resnici smo, lahko rečemo Bog, Atma ali kakorkoli drugače. Različne vere in duhovne discipline za to uporabljajo različne izraze. A v resnici z njimi opisujejo eno in isto resnico. To spoznanje je za večino sicer odmaknjen ideal. A vsako življenje, ki nas pripelje bliže njemu, je nadvse smiselno.«
Na Dobu se počutim kot doma
»Izjemno – davčni inšpektor, ki zapornike poučuje jogo!« se je ob mojem opisu Mohana navihano nasmehnil naš fotograf. »Kakšno karmično ravnovesje – jin in jang, dobro in zlo!«
Šalo na stran, po trinajstih letih nesebičnega dela je Mohan Zupančič svoje zaporniško poslanstvo nedavno predal naprej. Mlajši kolega iz vrst društva Joga v vsakdanjem življenju je izrazil srčno željo za prevzem skupine, in Mohan je uvidel, da je prav, da mu ustreže.
Klicu svojega srca še vedno sledi z vodenjem redne, »normalne« skupine joge. Na Dobu pa te dni kolego predvsem občasno nadomešča, kadar je za to potreba. »Vedno se silno rad vrnem med moje zapornike. Pogrešam jih. Ne morem vam povedati, kako mi je vzdušje v skupini priraslo k srcu. Na Dobu se v resnici po vseh teh letih počutim kot doma. Tam pač prebivajo ljudje, ki so v življenju zagrešili napake, a kot vsi mi lahko razvijejo srčno željo, da bi jih popravili. Mislim, da se lahko s tem poistoveti prav vsak od nas.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
