Legenda domačih tekaških prireditev, profesor športne vzgoje, promotor rekreacijskega športa, zapriseženi kmet in učitelj telovadbe je po upokojitvi na svetovnih maratonih Worldloppet napolnil sedem potnih listov, kar pomeni, da je sedemdesetkrat tekmoval ne samo v Evropi, temveč tudi drugod po svetu. Tokrat ga je spremljal vnuk Miha Podgornik, biatlonski trener in ekstremni športnik, ki je očitno narejen iz istega testa kot dedek.
»Iz kakšnega testa ste, da vse to zmorete,« občudujoče vprašam vitalnega Jakoba Reša, ki nas je pričakal v svoji hiši v Radovljici, in to povsem pripravljen na pogovor, saj je imel na mizi pred seboj dolge, na roko napisane sezname, ki pričajo o zgodovini njegovih športnih romanj po vsem svetu. Nasmeje se in pove, da se bo moral zdaj malo umiriti in telesu dovoliti, da se obnovi. Njegovih 58 kilogramov in vitko telo pričajo o tem, da za maratonske dosežke človek ne potrebuje do skrajnosti natreniranih mišic, ampak žilavo telo in čisto glavo.
Nikoli si ne smeš reči »ne morem več«
»Ja, da človeku uspe premagati takšne napore in ovire, je najpomembnejše, da še pred odhodom razčisti stvari v glavi, da več noči že vnaprej predvideva, kaj ga čaka, da stvari dobro načrtuje, je vztrajen in, seveda, tudi precej trmast,« pravi Jaka, ki je po upokojitvi leta 2008 pretekel 70 maratonov Worldloppet, dolgih od 40 do 90 kilometrov – v Evropi, Kanadi, ZDA, Japonski, Avstraliji, na Novi Zelandiji ...
»Kako zdržati? Tega se ne da doseči s treningi, če nimaš ustrezne telesne predispozicije, vztrajnega organizma, močnega srca in pljuč, mišic, močnih nog … V sebi moraš čutiti naklonjenost, voljo, hotenje, veliko željo – ne le po sodelovanju, ampak tudi po zmagi. Nikoli si ne smeš reči 'zdaj ne morem več', vedno moraš imeti nekje v sebi še kakšno rezervno spodbudo,« poudarja Jaka, ki ni niti enkrat odstopil. Vedno je prišel na cilj, največkrat med najboljšimi. Prizna pa, da mu tokrat ne bi uspelo brez vnukove podpore. »Hudi vzponi, poledenela steza, množični obisk in nepopisna gneča. Na startu je bilo 7000 ljudi. Če bi padel, bi me lahko drugi povozili. Seveda sem večkrat padel, a mi je Miha pomagal, da sem se vedno zelo hitro znova postavil na noge.«
Športna družina, ki jo pozna vsa Slovenija
»Ati je zelo tekmovalen,« pravi Miha, o katerem lahko mirno zapišemo, da nadaljuje nizanje skrajnih športnih podvigov v družini, v kateri od nekdaj velja pravilo »vse se da, če se hoče«. Najbolj svež je še vedno spomin na težko in travmatično odpravo na Grenlandijo leta 2016, na katero se je Miha podal s hrvaškim smučarjem Ivico Kostelićem. Leta 2014 je pretekel Špartatlon. To 264 kilometrov dolgo tekaško pot je posvetil spominu na svojo pokojno mamo in Jakovo hčerko Ruth Podgornik Reš, ki jo je leta 2011 tudi sama pretekla in prišla na cilj druga v svoji kategoriji. Poleg Špartatlona je Miha pretekel Jungle marathon (254 kilometrov) v Braziliji, ki velja za eno najtežjih tekaških preizkušenj na našem planetu.
Lahko bi rekli, da je širša družina Reš-Podgornik tako športno naravnana, da jo pozna vsa Gorenjska in Slovenija. Najbolj priljubljena je bila zagotovo Ruth Podgornik Reš, ena od treh hčera Jakoba in Slavke, neustavljiva športnica, znana ultramaratonka, ki se je doma uveljavila tudi kot strastna vrtnarka. Med drugim je mnoge navdušila za gojenje buč. Na žalost se je decembra 2012 njeno življenje prezgodaj končalo pod snežnim plazom v Julijskih Alpah. Umrla je tako, kot je živela.
Vztrajnost v krvi
Očitno je bil Mihu poleg dedka in mame vzornik tudi oče Rajko Podgornik, alpinist in gorski kolesar, kondicijski trener in mednarodni biatlonski sodnik. Rajko je svojo pustolovsko dušo polnil s sedemkratno udeležbo na 1800-kilometrskem zimskem ultramaratonu s pasjimi vpregami Iditarod Trail Invitational na Aljaski. Prav zaradi te njegove izkušnje ga je poiskal Ivica Kostelić, Rajko pa mu je za partnerja za pohod na Grenlandijo priporočil svojega sina Miho. In izkazalo se je, da sta fanta na isti valovni dolžini in da se lahko oba pohvalita z neutrudno vztrajnostjo.
Miha raje kot o sebi govori o dedku. O svojih ekstremnih podvigih pa najraje spregovori tako, da jih prelije v dokumentarne filme. »Da, ati Jaka je zelo trmast in vztrajen. Če se nečesa loti, to tudi izpelje. Svojo vztrajnost že vseskozi gradi z načinom življenja. Vso svojo delovno dobo je iz Radovljice zjutraj najprej šel v Mošnje, tam nahranil živino, nato je šel v Lipnico, kjer je bil profesor telesne vzgoje, po opravljenih šolskih urah pa je šel nazaj v Mošnje, kjer je gradil velikanski hlev in hišo ter kmetoval. Domov je prihajal zvečer. Kadar mu je čas dopuščal, je tekel. Gorski tek, triatlon in pozimi tek na smučeh, pa tudi alpsko smučanje in skoki mu niso tuji.«
Manjkal mi je sedemdeseti žig
Miha je skrbelo, kako bo na tem maratonu, ker si je Jaka v zadnjem času nabral kar nekaj poškodb. Najprej je pred tremi leti padel z oreha in si polomil rebra, pred dvema letoma je z rolkami – tistimi, ki poleti nadomeščajo tekaške smuči – zapeljal na kamen. Vrglo ga je po tleh, tako da se je hudo poškodoval. Pred enim letom je padel in si zlomil ključnico ter spet polomil nekaj reber. Zato zadnja leta ni tekmoval. Kljub vsemu je vsak dan kolesaril do Mošenj in nazaj, tam pa ves dan delal. Pred tem maratonom je bil le trikrat na smučeh. Res je tudi, da začne z leti fizična pripravljenost usihati, zato je bilo zelo optimistično načrtovati takšen maraton. Miha je mislil, da najbrž ne bosta šla, a Jaka je vztrajal.
»Manjkal mi je sedemdeseti žig, zadnji v vrsti, zato sem hotel za vsako ceno priti do cilja,« se smeji Jaka, čigar športni duh ne pojenja. Iz vrečke jemlje sedem potnih listov in sedem medalj; očitno je, da je nanje ponosen. Na listih papirja je v seznamih vse razporedil po letih in kilometrih, ki jih je pretekel v različnih državah. In gre za neskončno veliko kilometrov.
Jeklena volja
Ob tem moramo poudariti, da je bilo treba vsa potovanja financirati iz lastnega žepa. Ob neki priložnosti so izračunali, da je bilo treba za deset maratonov, torej najmanj, kolikor jih je potrebno, da se napolni en potni list – oziroma dobi še en naziv mojster teka –, zbrati toliko denarja, kot bi ga bilo treba odšteti za dober avtomobil. Torej je »zapravil« sedem avtomobilov oziroma eno dobro stanovanje. A je bilo to zagotovo vredno Jakobovega (težko privarčevanega) denarja. »Na Švedskem, na primer, je treba za Wasalopet resnično veliko plačati, ker gre za izredno priljubljen tek. Tam je na startu po 20.000 ljudi. Da zmoreš tistih 90 kilometrov, moraš res imeti moč. Če nisi zraven, nisi Šved. To je pri njih nekako tako, kot se je pri nas povzpeti na Triglav. Jaz sem se Wasalopeta udeležil petkrat,« se pohvali Jaka. Torej ste tudi vi Šved, mu rečem, in vsi se nasmejimo.
Kdaj mu je bilo resnično težko? »V Kanadi in v Estoniji, ker je bil resnično hud mraz. Pod –30 stopinj Celzija, pa smo kljub temu odtekli 50 kilometrov. Imel sem ozebline po rokah in nogah. Zdravniki so bili zaskrbljeni predvsem zaradi rok. Čez teden je bila tekma v Ameriki, jaz pa sem si rekel, če sem že 'tako blizu', grem pa še na to tekmovanje. Ko sem prišel domov, sem šel k zdravniku, da mi je zdravil rane. Na srečo ni nič odrezal,« se spominja z iskricami v očeh.
Dovolj!
Tudi Miha se lahko »pohvali« s hudimi ozeblinami. Na poti čez Grenlandijo je dvojec Kostelić-Podgornik premagal 582 kilometrov, in to pri temperaturah, ki so se spuščale do –34 stopinj Celzija in ob sunkih vetra do 120 kilometrov na uro. Oba sta se morala po vrnitvi zaradi ozeblin po obrazu, rokah in nogah zdraviti v barokomori. A vse to je potekalo z nasmehom na obrazu, čeprav bi Miha skorajda ostal brez prsta. »Občudujem ga, da je to zmogel,« ga pohvali dedek, ki je spremljal vsak njegov korak na ekspediciji.
Očitno je, da vsi ti posebni dosežki vedno znova združijo in povežejo širšo družino. Vsak pomaga po svojih močeh in na svoj način. Miha je pohvalil svojo teto Matejo Reš, ki mu je za omenjeno avanturo na Grenlandiji skrbno pripravila dehidrirane obroke. Kot pravi, nima besed, s katerimi bi lahko dovolj pohvalil svojo Nino, ki mu vedno stoji ob strani. Skupaj sta že od študentskih let, pred štirimi leti pa sta se poročila. Nina je pravnica. »Vsaj eden, ki je z nogama na trdnih tleh,« se pošali Miha. Od poroke si je prislužil »samo« eno prepoved – skoke s padalom. Potem ko si je poškodoval dve vretenci, je Nina rekla – dovolj! Zdaj si Miha tudi sam določa meje, saj daje prednost družinskemu življenju. Zato si je tudi že poiskal bolj umirjeno službo. Na ljubljanski Aškerčevi gimnaziji poučuje telovadbo, tako kot je to dolgih 35 let počel njegov ati. Trenira mlade biatlonce. Tri je odpeljal na zadnjo olimpijado v Pjongčangu.
Ali lahko z rojevanjem malo počakaš?
Seveda pa je treba zdaj pohvaliti tudi Slavko, tisto potrpežljivo žensko, ki stoji za Jakovimi ekstremnimi dosežki. Jaka vprašam, kako se je spoprijemala z vsem tem. Najbrž je tudi ona iz posebnega testa, da je lahko vse to prenašala in ga celo podpirala? »Ah, tudi Slavka je športnica. Tudi ona je tekla na smučeh. Veliko sva skupaj hodila v hribe. Velikokrat sva bila na Triglavu, Slavka pa je prehodila tudi Jakobovo romarsko pot. Je svetovna popotnica,« razkrije nemirni duh svoje žene. Ena od družinskih anekdot pripoveduje, da je bil Jaka, ko je Slavka rojevala eno od njunih treh hčera, na neki športni prireditvi. Menda jo je po telefonu vprašal, ali lahko toliko počaka, da bo končal tekmo. »Seveda jo rad pohvalim, res si zasluži vso čast. Nikoli mi ni rekla, kdaj bom nehal s tem ali kaj podobnega. Slavka je zelo strpna. Sem prav zadovoljen z njo,« poudari in nas vse spravi v smeh.
Ne stojte na mojem grobu
Pove nam, da je ponosen na vse svoje otroke in vnuke, pa vendar na vprašanje, ali je bila Ruth nekaj posebnega, odgovori, da je res tako. »Imela je takšno neskončno energijo in toliko dobre volje. Žalostno, da je morala tako hitro umreti. To še danes težko sprejemam. Slavka gre vsaj enkrat na dan na njen grob.« Šalo izpodrine žalost in pogled solznih oči odtava na kolaž hčerkinih fotografij na steni ter verze: »Ne stojte na mojem grobu in ne jokajte. Nisem tukaj in ne spim. Sem tisoč vetrov, ki bučijo, sem diamantni lesk snega, sem sončni žarek na zrelem klasju, sem jesenski dež …«
Miha pomaga dedku, da se preobleče, prinese retro smuči in palice, nato pa se skupaj odpravimo na zelenico (dobesedno zelen travnik, čeprav sredi zime), da bi naredili nekaj fotografij. Jaka je prehlajen in ne smemo ga prositi, da bi šel z nami na bele smučine, čeprav je več kot jasno, da bi se z veseljem izmuznil iz hiše in prekršil pravilo, da je treba po skrajnem naporu dodobra okrevati – če si star 83 let in si pravkar na smučeh pretekel 70 kilometrov, pa še toliko bolj.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
