Odločitev za mladega prevzemnika kmetije že sama po sebi zahteva tehten premislek, za Damjana in njegovega očeta Mirana Kernežo iz Novih Lazov pa je bila še težja. Razlog je bila negotovost, ki še vedno visi nad njima kot damoklejev meč. Damjan še vedno ne ve, kam bo dal živino, krmo in mehanizacijo. Sklad kmetijskih zemljišč se je namreč odločil, da bo prodal gospodarska poslopja, ki jih je imel Miran več kot 20 let v najemu.
Danes 28-letni Damjan je že kot otrok zelo rad pomagal očetu pri kmetijskih opravilih. Na kmetiji je delal tudi, ko je obiskoval trgovsko šolo v Kočevju, kjer si je v nadaljevanju šolanja pridobil naziv ekonomskega tehnika. Od očeta, ki je začel kmetovati pred 23 leti kot samostojni podjetnik, se je največ naučil, nekaj znanja, kot priznava, si je pridobil na kmetijski šoli Grm, ki pa je predvsem zaradi obveznosti na kmetiji ni končal. Mirana in njegovo ženo Kristino zato ni presenetilo, ko se je njun najstarejši sin leta 2017 odločil, da bo prevzel kmetijo.
Pogodba brez objektov
»Na sina smo prenesli vsa lastna zemljišča in tudi najeta v lasti Sklada kmetijskih zemljišč. Pri tem so sina zavedli pri podpisu najemne pogodbe, saj mu v zakupni pogodbi niso dali v najem objektov, ki so ključnega pomena za opravljanje dejavnosti,« pravi Miran. Gre za tri leta 1953 zgrajene objekte v Štalcerjih – dva hleva in lopo za mehanizacijo – v skupni velikosti nekaj čez 1500 kvadratnih metrov, ki jih je imel Miran v najemu, še preden jih je prevzel Sklad kmetijskih zemljišč.
Miran je bil namreč od leta 1985 zaposlen na posestvu Snežnik v Kočevski Reki, kjer je tudi živel do leta 1987, ko so njegovi starši kot eni prvih na takrat še zaprtem območju Kočevske Reke zgradili hišo v Novih Lazih, v kateri danes Miran živi s svojo družino. Delal je kot traktorist in je leta 1996, ko so kmetijsko dejavnost na Snežniku začeli ukinjati, sprejel ponudbo podjetja, da prevzame v najem njihova tri gospodarska poslopja v Štalcerjih. »Za objekte nisem plačeval najemnine, sem pa moral zanje skrbeti, da ni nastajala škoda,« pravi Miran, ki je tako začel kmetovati, in sicer s kravami molznicami, že od samega začetka je imel tudi ovce. »Imeli smo le štiri krave in 15 ovac,« pojasnjuje in dodaja, da so prirejo mleka, ki so ga na dan pridelali od 120 do 140 litrov, po petih letih prenehali.
Med prvimi ekološkimi kmeti
Leta 1999 bil Miran eden od prvih štirih kmetov na Kočevskem, ki so prešli na ekološko kmetovanje. »Kemija mi od nekdaj ni bila všeč,« pravi. Ker se je zato strogo ravnal po načelih ekološkega kmetovanja, ga je še toliko bolj prizadelo, ko so mu rekli, da je dal kravam antibiotike. »Za en teden so mi prepovedali oddajo mleka,« pojasnjuje krivico, ki se mu je zgodila in jo je sicer s pregledom vzorca mleka njegovih krav – ob svoji navzočnosti pri analizi – tudi dokazal. Se je pa tedaj odločil, da bo raje imel krave dojilje.
Danes imajo 46 glav mlade goveje živine, med katerimi je 34 krav dojilj, 80 odraslih ovac in 22 koz. Drobnico zaradi zveri vsako noč zaprejo v hlev v Štalcerjih, kjer imajo v skupno treh gospodarskih poslopjih tudi krave, ki jim družbo delata dva osla, seno oziroma vso krmo ter tudi vso mehanizacijo, med katero je kar pet traktorjev, od nedavnega pa tudi nov mulčer. Doma, v Novih Lazih, imajo v obori 30 damjakov in v čebelnjaku na posestvu, kjer je obora in ki je bilo v lasti Kristininih staršev, 18 panjev čebel.
Skupaj z gozdom imajo 14 hektarjev lastnih zemljišč, 110 hektarjevpa v najemu. »Subvencijo uveljavljamo za 100 hektarjev, pa komaj preživimo,« pravi Miran in dodaja, da zaradi popašenosti kosijo le prvo košnjo, otave skoraj nikoli oziroma le, ko pride kakšno dobro leto. »Več kot 20 hektarjev zemljišča je ograjenega s štiri žicami, znotraj teh pa trije hektarji še s sedmimi žicami. Ograjene so tudi njive, kjer si za svoje potrebe pridelamo zelenjavo,« pravi o težavah, ki jih imajo zaradi divjadi, in dodatnem, zamudnem delu, saj morajo pod žico kositi s kosilnico na nitko. »Če ne kosiš, nima smisla, da imaš električnega pastirja,« dodaja.
Divjad in Ljubljana
»Tepejo nas tu in iz Ljubljane,« pripoveduje o težavah, ki jih imajo redno zaradi divjadi, na vsakih nekaj let tudi zaradi divjih prašičev, v zadnjem obdobju pa še zaradi odločitve Sklada kmetijskih zemljišč o prodaji objektov v Štalcerjih. »Sklad je objekte prevzel od Snežnika brezplačno in vsa leta vanje ni vložil niti centa, zdaj pa bi rad z njimi lepo zaslužil,« pravi Miran o po njegovem prepričanju nerazumni ceni, ki jo je postavil sklad za objekte.
»Objekte so ocenili na 115 tisoč evrov, čeprav ne vem, po kakšni metodologiji, saj so vse strehe tako dotrajane, da je treba vse na novo prekriti.« Po predračunu, ki ga je dal narediti sam, bi samo prekritje streh stalo skoraj 70 tisoč evrov. Če to nujno opravilo, ki bi ga moral narediti, prišteje k znesku, ki ga za objekte hoče iztržiti sklad, to pomeni, da bi moral za stare hleve odšteti skoraj toliko, kot bi ga stali novi. Gurs je objekte ocenil na 12 tisoč evrov, neodvisni cenilec, ki ga je najel Miran, na 72 tisoč evrov. »To pa je že številka, o kateri bi se lahko pogovarjali,« pravi in dodaja, da do nedavnega na skladu niso bili pripravljeni na pogovor.
Po razumni ceni
»Nimamo predkupne pravice in tudi nobene druge možnosti vplivanja na odločitev sklada. Ta lahko objekte proda komurkoli,« pojasnjuje Miran. In to kljub temu, da objekte uporabljajo že več kot 20 let, da z dohodkom, ki ga ustvarjajo na kmetiji, živijo trije člani družine – tudi Kristina, ki je pred tem deset let delala na Trikonu, je namreč že od leta 1997 doma, in da je Damjan kot mladi prevzemnik kmetije dobil na razpisu odobrena sredstva in zdaj ne ve, kako naprej. »Če objektov ne bom odkupil, ne morem kmetovati,« pravi.
Za krave bi sicer lahko zgradili nov hlev na svoji zemlji v Novih Lazih, a je težava, kot pravi Damjan, da je prijavil tudi ovce, ki jih mora imeti še štiri leta. Zato vsi skupaj upajo, da se jim bo le nekako uspelo dogovoriti z novo direktorico sklada. Ta je namreč obljubila, da bo prišla objekte osebno pogledat.
»Sklad je s postavljeno ceno knjigovodsko povečal vrednost in je zdaj ne morejo spremeniti,« sta prepričana Miran in Damjan, ki za več kot sto tisoč evrov objektov ne nameravata kupiti. In to kljub »pritiskom« sklada. Ker Kernežovi objektov za zahtevano ceno niso hoteli odkupiti, je namreč sklad do zdaj izvedel že dve licitaciji za njihovo prodajo. »Obakrat je bila cena ista in mu jih ni uspelo prodati,« pove Damjan, ki je, kot pravita z očetom, objekte pripravljen odkupiti po razumni ceni.
