Ministrstvo ga noče, del Konservatorija tudi ne
Zaposleni na ministrstvu za kulturo so proti vračanju Prešička, zato so premierju pisali, naj ministra zamenja in jim zagotovi »dostojne delovne razmere«. Proti vračanju Prešička je tudi del zaposlenih na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, njegova uprava pa, nasprotno, pravi, da je bil Prešiček pri svojem delu »dosleden, ustvarjalen, od svojih sodelavcev je pričakoval samoiniciativnost, kreativnost, natančnost«.
Bi zaupali v očetovsko figuro, ki vam prepoveduje pitje alkohola, sam pa ne more k počitku, če ne zvrne nekaj kratkih? Bi zaupali v ministra, ki je klican na odgovornost, pa pred tem pokliče na nacionalno televizijo in ji domnevno grozi z »grškim scenarijem«?
O tem, da zoper Prešička poteka javni linč, ni dvoma, vendar ni dvoma niti o tem, da ga je s svojimi dejanji sprožil sam. »Pravijo, denar in politika pokvarita človeka, pa ni res. Saj tudi alkohol ne pokvari človeka. Alkohol te samo pokaže takega, kot si, ravno tako je s politiko. Daj človeku oblast, pa boš videl, kakšen je,« je kak teden pred začetkom gonje zoper Prešička izjavil predsednik vlade Marjan Šarec. Šarec seveda ni govoril v tem kontekstu, vendar so zadnji dogodki tej opazki dali nove razsežnosti.
Kot so ugotovili na nacionalni televiziji, je Prešiček zlorabljal ministrski položaj z nenamensko rabo službenih vozil, o tem je nato medijem lagal, medtem ko so v uradne zapisnike službenih poti kot destinacijo včasih zapisali Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, včasih pa kar naslov, kjer se nahaja njegovo poslopje. V trenutku, ko je zlorabljal službeno vozilo, se je Prešiček torej zavedal, da je v prekršku, zato je v samem dejanju svoje dejanje poskušal prikrivati. To torej ni bila samo »napaka, zaradi katere bi moral dobiti po prstih,« kot se je slikovito izrazil predsednik stranke SD Dejan Židan.
Kar velja za Jupitra, ne velja za vola
Nenamenska raba službenih vozil je sicer vsakdanja praksa, vendar je privilegij te zlorabe pridržan za nadrejene, medtem ko se pri podrejenih to kaznuje kot element za opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Da to, kar velja za vola, ne velja tudi za Jupitra, je posredno dal vedeti tudi Šarec, ko ni želel odgovoriti na novinarsko vprašanje, ali zloraba službenega vozila ni dovoljšen razlog za razrešitev Prešička.
Prešička seveda ne linčajo zaradi nekaj napak pri zlorabi službenega vozila, niti ne zaradi dejstva, da si je sodil sam prav uslužbenec, ki je bil z ministrovimi osebnimi posli delovno preobremenjen. Zagotovo je moral naokrog prevažati Prešičkove inštrumente, domnevno pa tudi njegove otroke. Domnevno, saj je Prešiček to za ene medije zanikal, za druge pa ne. Kaj je res, ne vemo, vemo le, da Prešiček laže.
Prava zgodba je Prešičkov odnos
Zgodba s prevozi je seveda le neuspešen poskus spina stranke Socialni demokrati, s katerim so želeli pozornost preusmeriti stran od jedra problema. In to je, da Prešiček ni politična oseba, saj za ta namen nima niti potrebnih veščin dela z ljudmi niti znanja, kaj pomeni v politiki zastopati socialdemokratsko opcijo. Slednje bi seveda lahko razširili na celotno stranko Socialni demokrati, ki socialno demokracijo zastopajo samo še v imenu, v pojmu pa so na svoje osnovne koordinate že davno pozabili.
Glede tega je zelo povedna anekdota, ki je na plano prišla včeraj. Pred dvema letoma, ko je stavkal orkester Slovenske filharmonije, je tedanji direktor te ustanove Damjan Damjanovič zoper stavkajoče vložil tožbo, ki pa je bila pod novim vodstvom umaknjena, saj je prišlo do poravnave. Minister Prešiček, ki je Damjanovičev prijatelj, je novi direktorici filharmonije to na sestanku očital. Storiti da bi morala prav nasprotno, stavkajoče bi morala s tožbo izterjati za škodo, ki naj bi jo povzročili s stavko.
Kaj vse je tukaj narobe? Prešiček se je, prvič, postavil zoper interese zaposlenih, in drugič, to je storil tudi zato, ker je s tem ščitil osebnega prijatelja.
Čez noč od ravnatelja do ministra
Prešiček seveda nikoli ni bil socialdemokrat, v to stranko se je včlanil šele po zadnjih volitvah. Do položaja ministra je nato prilezel kot popolnoma neznano ime, domnevno zaradi svojih osebnih poznanstev z vidnim članom stranke SD. V svoji karieri se namreč ne more pohvaliti z drugo funkcijo kot z direktorstvom Konservatorija za glasbo in balet, ki pa je v končni fazi samo specializirana srednja šola. Gre torej za navadnega ravnatelja, to, da je priznan profesor saksofona, je tukaj popolnoma postranskega pomena.
Vendar Prešiček tega ne ve. V odsotnosti refleksije nase gleda kot na osebo, ki upravičeno zlorablja podrejene, ko od njih terja rezultate. »Ne trpinčim brez razloga,« so bile besede, s katerimi je na javni televiziji podpisal svojo smrtno obsodbo. To je v kamero izrekel po tem, ko so se na nacionalno televizijo pred oddajo Tarča zvrstili politični pritiski, kar je na omrežju Twitter razkrila voditeljica Erika Žnidaršič.
Ustrahoval javno televizijo?
Vsebina teh pritiskov ostaja neznana, a bi se lahko uporabili podobni vzvodi, kot jih je Prešiček uporabil za pritisk na generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca. Na sestankih z ministrom je ta izvedel, da ne le, da vlada ne namerava dvigniti RTV prispevka, niti do višine inflacije. Nasprotno, Kadunc naj pripravi sanacijski načrt, kar z drugimi besedami pomeni, naj začne odpuščati zaposlene in ukinjati program. Gre za tako imenovani »grški scenarij« in Prešiček naj bi iz prve roke izvedel, kako ga učinkovito izvesti. Med decembrskim obiskom v Grčiji naj bi se tako podrobno pozanimal, kako so v Grčiji ukinili nacionalno televizijo z 2700 zaposlenimi in jo nato preoblikovali v javni servis.
Prešička pod nož, da rešujejo Škoberneta?
Naslednik?
»Noben me ni kontaktiral, ni nobene nevarnosti za ta razplet,« je Miran Zupanič, nekdanji dekan AGRFT, po telefonu odgovoril na vprašanje, ali se spušča v igro za prevzem ministrstva za kulturo. Zupaniča so kot potencialnega kandidata za ministra omenjali pred nastopom Prešička. Marca lani je tudi sodeloval na predvolilnem posvetu stranke Socialni demokrati z naslovom »Samozavestna Slovenija – nov zagon kulturi«, kjer je bil prisoten tudi predsednik SD Dejan Židan, ki je ob priložnosti napovedal, da je povedano »ena izmed prioritet strankinega predvolilnega programa«, in dodal, da bi prihodnji minister ali ministrica za kulturo lahko prihajala iz vrst SD.
Pozabljeni akter te zgodbe pa ostaja Prešičkov državni sekretar Jan Škoberne, ki je bil prav tako obtožen mobinga in zlorabe voznika, da ga je ta med novoletnimi prazniki prevažal od zabave do zabave, a je njegova zgodba poniknila. Gre za predstavnika močne interesne skupine znotraj socialdemokratov, ki je znana tudi kot Šaleški lobi. Potem ko Škoberne dvakrat ni uspel prepričati volivcev, da bi mu dali politični mandat, je prvič v državni zbor prišel kot nadomestni poslanec, drugič pa so ga parkirali na ministrstvu za kulturo. V SD zadeve ne komentirajo, zato jim nismo uspeli zastaviti vprašanja, ali je na tapeti tudi usoda Škoberneta.
Rotovnik: Židanova izjava sramotna
Ob dogajanju pa se je oglasil tudi Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma in član SD, ki je odziv Židana na primer Prešiček označil za sramotnega. »Izjava Židana me je zelo razočarala. Prvič zato, ker v kulturnem krogu stranke ni bil opravljen noben pogovor o teh zadevah. Izjava se mi zdi sramotna. Brez pogovora znotraj stranke in brez reševanja težav, ampak zadevo poriniti na mizo Šarcu in njemu predati vso odločitev namesto stranke,« je bil kritičen Rotovnik.
V SD Rotovnikovih kritik niso želeli komentirati. Na vprašanje, ali znotraj SD potekajo boji in kdo so glavni akterji, pa so odgovorili, da se nič takšnega ne dogaja.
Izlet v Beograd odpovedan
Prešiček in Škoberne bi se morala naslednji teden z predsednikom republike Borutom Pahorjem odpraviti na obisk Republike Srbije, vendar do tega ne bo prišlo. »Uradnega obiska predsednika republike v Republiki Srbiji se ne bo udeležil nihče z ministrstva za kulturo,« so nam potrdili na ministrstvu.
Slednje gre razumeti kot znak, da je s Prešičkom konec. Čaka se le še na Šarčevo odločitev, ki jo bo premier sprejel, ko se vrne z mednarodnega gospodarskega foruma v Davosu. To je verjetno tudi konec politične kariere Prešička, ki se je podobno kot Marko Bandelli, nekdanji minister za kohezijo in razvoj, do najvišjega političnega položaja prikradel po prehitri poti in pri tem ni preskakoval ovir, s katerimi se sicer kali kvaliteta politične osebe. Kot Bandelli je namreč tudi Prešiček ministrstvo razumel kot osebni pašaluk, saj je do te pozicije prišel prelahko in prehitro.
