Za opravljanje dopolnilne dejavnosti mora imeti kmetija vsaj hektar primerljivih kmetijskih površin in zagotavljati vsaj polovico surovin iz domače pridelave, največ četrtino surovin lahko dokupi na drugih kmetijah, do četrtine surovin pa lahko kupi v prosti prodaji. Če je kmetija na območju z omejenimi dejavniki, mora imeti lastnih surovin najmanj 40 odstotkov, do 35 odstotkov jih lahko dokupi z drugih kmetij, do četrtine pa v prosti prodaji. Poreklo surovin mora biti označeno, saj se določbe kontrolirajo in so tako blagovna znamka teh kmetij. Inšpektorji redno preverjajo delež lastnih surovin.
Če inšpektor odkrije nepravilnost, sledi zaprtje dejavnosti
Andreja But s kmetijskega inšpektorata pojasnjuje, da ob ugotovljenih nepravilnostih odredijo zaprtje dejavnosti, dokler stvari ne popravijo: »Ni prav, da na nekaterih kmetijah kupujejo izdelke v trgovinah in jih predstavljajo kot domače.«
Težava je tudi, da preverjajo surovine za leto dni nazaj. »Tisti, ki nima veliko zemlje in živali, bo seveda težko priskrbel 50 odstotkov lastnih surovin. Še posebej pozimi. Poleti zato take kmetije presežejo polovični delež in dvignejo celoletni odstotek, na ta račun pa pozimi zagotavljajo manj,« opozarja Butova, ki se ji zdi tak sistem nepravilen. To namreč pomeni, da turist za isto ceno pozimi dobi slabše izdelke kot poleti.
Težava je v statistični oceni vrednosti izdelkov
Da mora turistična kmetija v ponudbi zagotoviti polovico lastnih surovin, ni previsok standard, meni Andreja Krt Stopar, strokovnjakinja za dopolnilne dejavnosti s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Težava nastane pri vrednotenju. »Kmet tako na primer svoje meso vrednoti po ceni deset evrov za kilogram, mi pa uporabimo ceno iz statističnih podatkov. Tam pa je na primer za tak kilogram mesa povprečna cena pet evrov. Četudi kmet ocenjuje, da dosega polovični delež lastnih surovin, po pregledu in vrednotenju statističnih podatkov to ni več tako,« opozarja. Problem je tudi pri ozko usmerjenih izletniških kmetijah in vinotočih. Tudi vinotoči, ki se ukvarjajo izključno z vinarstvom, morajo namreč v ponudbi zagotoviti določen delež lastnega mesa ali drugih surovin. »Preračunati bi bilo treba vrednosti iz cenika, ki ga imajo kmetje. Statistični podatki namreč niso pravilni, saj imajo kmetje na teh kmetijah pogosto kakovostnejše izdelke, in ti bi morali biti tudi ocenjeni z višjo ceno,« predlaga strokovnjakinja.
