Po zadnjih ocenah naj bi bil bruto domači proizvod članic EU zaradi korupcije prikrajšan za znesek od 179 do 950 milijard evrov. Po oceni evropske stranke Zeleni – Evropska svobodna zveza (EFA) je ta znesek okoli 904 milijarde evrov, v kar so vključene tudi posredne posledice korupcije, kot sta denimo izguba zaradi nepobranega davka in zmanjšanje tujih investicij, je zapisano v študiji, ki se med drugim sklicuje na študije evropskega parlamenta, Sveta Evrope in Evropskega urada za boj proti goljufijam.
V polovici držav članic EU je več kot 80 odstotkov prebivalcev prepričanih, da je korupcija zelo razširjena v njihovi državi. Gre za 14 držav – Bolgarijo, Češko, Hrvaško, Ciper, Grčijo, Madžarsko, Italijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Portugalsko, Slovaško, Španijo in Slovenijo.
Slovenija v sredini
Stanje na področju korupcije se sicer med članicami EU zelo razlikuje. Najhujše je stanje v Romuniji, kjer naj bi zaradi korupcije poniknilo kar 15 odstotkov bruto domačega proizvoda (38,6 milijarde letno), najmanjši, 0,76-odstotni »primanjkljaj« pa imajo na Nizozemskem (4,4 milijarde), je zapisano v študiji evropske stranke Zeleni – EFA.
Slovenija se z 8,5 odstotka uvršča nekje v sredino, natančneje na 13. mesto med 28 državami članicami Unije. Pri nas naj bi bili tako zaradi korupcije letno prikrajšani za 3,5 milijarde evrov, kar je dovolj, da bi skoraj 300.000 ljudi oziroma 14 odstotkov prebivalcev celo leto prejemalo povprečno slovensko plačo. Za lažjo primerjavo, Slovenija za zdravstvo letno nameni 3,3 milijarde evrov. Če bi ta denar razdelili med prebivalce, bi vsak letno dobil kar 1716 evrov.
Ob tem so v študiji navedli tudi primerjavo, ki pa zaradi prekomerne »ljubezni« Slovencev do alkohola morda ni najbolj primerna. Če bi Slovenci denar, ki ga izgubimo zaradi korupcije, namenili nakupu vina, piva, bi vsak prebivalec letno dobil 1518 steklenic, kar je po oceni avtorjev študije dovolj, da bi vsak odprl svojo vinsko klet.
Stanje na področju boja proti korupciji pa se v Sloveniji očitno ne izboljšuje, prav nasprotno. Avtorji študije namreč navajajo raziskavo Evropskega statističnega urada, po kateri je kar 57 odstotkov sodelujočih ocenilo, da se je stopnja korupcije od leta 2014 poslabšala, 32 odstotkov pa jih je prepričanih, da je ostala na enaki ravni. Tako je le pet odstotkov anketirancev ocenilo, da se je stanje izboljšalo.
Da je korupcija v Sloveniji zelo razširjena, je pri nas prepričanih kar 89 odstotkov ljudi. Gre za plebiscitarno večino, s katero smo pred slabimi 30 leti ustvarili svojo državo, ta večina pa sicer danes ni dovolj, da bi izkoreninili korupcijo. Še bolj skrb vzbujajoč je podatek, da je kar 76 odstotkov prepričanih, da je korupcija pač le del poslovne kulture v državi.
Morda je težava tudi v zagroženih kaznih. Še pred tremi leti je bila najvišja kazen zaradi korupcije tri oziroma pet let zapora, zdaj ta znaša štiri oziroma šest leta zapora. Kot primer naj navedemo Veliko Britanijo, v kateri po študiji evropske stranke Zeleni – EFA zaradi korupcije izgine »le« 2,3 odstotka bruto domačega proizvoda in kjer je od leta 2011 najvišja zagrožena kazen zaradi korupcije 10 let zapora.
Vsak peti bi prijavil korupcijo
Čeprav v polovici držav članic EU več kot 80 odstotkov prebivalcev ocenjuje, da korupcija prežema njihovo državo, pa večina Evropejcev, ki so ji izpostavljeni, tega ne bi prijavila.
Le vsak peti prebivalec EU bi korupcijo oziroma poskus korupcije prijavil pristojnim organom.
»Ljudje po vsej Evropi niso prepričani, da prizadevanja vlad za boj proti korupciji prinašajo pozitivne učinke, zlasti kar zadeva korupcijske primere na visoki ravni,« ugotavlja študija. Edina institucija, ki ji Evropejci večinsko zaupajo glede prijav korupcije, je policija, ki ji v povprečju zaupa 60 odstotkov prebivalcev, evropskim institucijam pa glede tega zaupa zgolj štiri odstotke ljudi.
Rešili bi problem lakote
Kot že zapisano, v evropski stranki Zeleni –EFA ocenjujejo, da države članice EU na letni ravni zaradi korupcije izgubijo okoli 904 milijarde evrov. Kaj bi letno lahko storili s tem denarjem? Le četrtino (229 milijard) bi ga porabili za končanje lakote na svetu, z naslednjimi 129 milijardami evrov bi lahko zagotovili pitno vodo in primerne sanitarije za vse zemljane, še 115 milijard pa bi bilo potrebnih za splošno zdravstveno nego za države tretjega sveta in države v razvoju. Z dodatnimi 45 milijardami na leto bi do leta 2030 vsem zagotovili dostop do elektrike, z 22 milijardami bi lahko zagotovili osnovno izobrazbo za vse otroke v 46 najrevnejših državah sveta in s štirimi milijardami izkoreninili malarijo. Tako bi sama EU lahko rešila kar nekaj svetovnih problemov, a bi vseeno še vedno ostalo 360 milijard evrov vsako leto.
