Svet za invalide Mestne občine Ptuj je v sodelovanju s številnimi akterji v ponedeljek pripravil slovesnost, na kateri so govorili o tem, kako pomembna sta povezovanje in zavedanje o integraciji invalidov.
Slavnostni govornik je bil Igor Plohl, mladinski pisatelj, ki je izpovedal svojo zgodbo. Njegovo življenje se je na glavo obrnilo 25. junija 2008, ko si je pri padcu z lestve poškodoval hrbtenjačo in postal paraplegik. Po dolgotrajni medicinski rehabilitaciji se je ponovno zaposlil in dela kot profesor geografije in sociologije v bolnišnični šoli na Pediatrični kliniki UKC Maribor. Napisal je dve slikanici, mladinski roman in avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si!
Plohl je spregovoril o tem, kako se je spopadel s težko, novo življenjsko preizkušnjo, ki ga je prikovala na invalidski voziček: »Veliko stvari se je bilo treba naučiti na novo; kako se z invalidskega vozička presesti na posteljo, obuti ... Dejansko je bila ta nesreča velik šok. Zame in vse moje bližnje. Po dolgotrajni rehabilitaciji sem se vrnil domov, kjer so zame morali prilagoditi bivalno okolje, kar nikakor ni bilo preprosto.«
»Najhuje je, če so zaradi invalidnosti staršev prizadeti otroci«
Prepričan je sicer, da so na področju integracije invalidov v zadnjih letih narejeni koraki v pozitivno smer. Kot pravi, se sicer počasi, pa vendar stvari izboljšujejo: »Politiki so sprejeli zakonodajne spremembe, ki so omogočile boljše zaposlovanje invalidov in enakopravnejšo vključitev otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalni sistem. Nekatera mesta postajajo invalidom prijazna, na novo zgrajene zgradbe so brez arhitektonskih ovir, izboljšujejo se zadeve na področju medijev, kulture in javnih prevoznih sredstev. Napredovala je tudi tehnologija invalidskih pripomočkov, boljša je tudi zdravstvena oskrba, čeprav se mi zdi, da so prav tu še velike možnosti za izboljšave. Velike možnosti za napredek so tudi na področju socialnega statusa invalidov. Še vedno veliko ljudi zaradi invalidnosti živi v revščini ali na robu revščine. Najhuje se mi zdi, če so zaradi invalidnosti staršev prikrajšani otroci. Tega država in njene socialne službe ne bi smele dopustiti.«
Začeti že pri mladih
Korak v pravo smer je po njegovem mnenju tudi zakon o osebni asistenci, za katerega upa, da bo v praksi dobro zaživel. Želi pa si, da bi država pomislila tudi na finančni položaj invalidov in zaradi rasti življenjskih stroškov zvišala dodatek za invalidnost, dodatek za pomoč in postrežbo, za telesno okvaro ... »Premalo besed imamo pri odločanju o stvareh, ki se nas neposredno zadevajo,« meni Plohl.
On se posveča ozaveščanju otrok in mladostnikov o težavah invalidov. »Če bomo najmlajšim uspeli predstaviti naš svet, naše težave, bodo tudi kot odrasli premogli več empatije. Naj bo svetovni dan invalidov opomin, da je življenje lahko nepredvidljivo. Vsakomur se že jutri zaradi nesreče ali bolezni lahko obrne svet na glavo in postane invalid. Naj bo današnji dan v opomin, da nas drugačnost bogati in da je vsak človek pomemben in vreden,« je pomenljivo zaključil slavnostni govornik.
